V cerkvi so zgodaj vpeljali navado, kakršno nima noben drug praznik – trikratno obhajanje evharističnega slavja: opolnoči – angelsko mašo, zjutraj – pastirsko mašo in podnevi – velika ali zorna maša. Pri prvi je poudarek na Jezusovem rojstvu v hlevu in hvalnici angelov. Pri pastirski maši se evangeljska pripoved nadaljuje s pastirji, ki na oznanilo angelov obiščejo Jezusa, s čimer se pripoved o rojstvu konča. Tretja maša pa spregovori z globljo teološko besedo. Evangelij je vzet iz začetka Janezovega evangelija, ki ga je apostol pisal že iz gotove razdalje. Zato govori o Besedi, po kateri je bilo vse ustvarjeno, ki se je učlovečila. Prišla je v svojo lastnino, a je ljudje niso sprejeli.
Ustavimo se ob sporočilu pastirske maše. Ko smo se napotili v mrzlem jutru v cerkev, smo bili podobni pastirjem, ki so rekli: »Pojdimo v Betlehem in poglejmo, kar se je zgodilo in nam je oznanil Gospod.«
Kaj so videli pastirji, kaj lahko vidimo v jaslicah mi, če se poglobimo? Pastirji so našli in tudi mi v jaslicah najprej opazimo Marijo, Jožefa in dete. Preprosta človeka in dete v jasli položeno, vse skupaj ena velika revščina, še večja kot so je bili navajeni pastirji. Ali so pastirji red videli le to? Ne, gledali so z vero, da leži v hlevu on, ki so ga angeli oznanili, da je njihov Zveličar, da je pred njimi tisti, ki so ga preroki napovedovali in so ga pričakovali. Pastirji so verovali mnogo več kot so videli. Videli so nebogljenega dojenčka v naročju svoje matere, sedeče/ležeče v hlevu na otepu slame ali na kamnu ali kjer že bodi, vsekakor vsa revna in pozabljena od sveta. Prav to je kot Bog. Postati eden od množice, nepomembna enota v seštevku milijonov. A prav s tem je pokazal, da Bogu ne gre za seštevke in milijone, temveč mu je vsak človek enkraten in nadvse pomemben. Njegova ljubezen je nadčloveška. Če se je v drugih časih v Stari zavezi Bog razodeval kot veliki, strašni, močni in slavni Bog, ki vliva strah (1 Mz 3,10), kot beremo v Mojzesovi knjigi, sedaj, ob polnosti časov, Bog kaže svojo veličino v majhnosti novorojenca, svoj očarljivi sijaj v otroku, zavitem v plenice in svoj strašni videz v otroku, ki trepeta od mraza v hlevu in morda celo joče. Ne moremo si zamisliti nič manjšega. Bog, ki se nam razodeva v Božiču, je dejansko majhen, nemočen Bog, ki nezaščiten potrebuje človeka in njegovo pomoč.
Bratje in sestre! Če pristopamo k jaslicam s hladnim srcem in zgolj razumom, vidimo veliko manj kot pastirji. Zato obudimo vero, ki je dar, milost, prosimo zanjo, če je ne premoremo. Pastirji so se vrnili in Boga slavili. Ko se bomo vrnili iz cerkve od jaslic, od tega slovesnega bogoslužja, ne pozabimo, kaj smo slišali v srcu in videli s srcem. Slišali smo, da nam je Jezus prinesel slavo Bogu in mir ljudem. Ponesimo to svetu, vsem, ki ne poznajo Boga in zato nimajo tudi drugega, ne slave ne miru.
Slavimo Boga, ne skrivajmo iskrenega veselja, da smo srečni, ker verujemo. Naj svet spozna, da Bog ni pozabil na nikogar, tudi če ne veruje. Danes smo slišali: »Razodeli sta se dobrota in človekoljubnost Boga … ki nas je rešil, a ne zaradi del pravičnosti, ki bi jih storili mi, marveč po svojem usmiljenju …« (Tit 3,4).
Zato si čestitajmo, voščimo milost, veselje in mir. Naj milost, veselje in mir v nas prebivajo in naj vse to nemirnemu svetu prinašamo.
Amen.
msgr. Andrej Glavan, novomeški škof
