Uvod:

Spoštovani in dragi bratje duhovniki, g. prošt in gen. vikar, gg. kanoniki, dekani, bogoslovci, redovniki, redovnice, spoštovani bratje in sestre, zbrani iz različnih župnij. Posebej pozdravljam molivce za vztrajnost in zvestobo v duhovniškem poklicu ter molivce za nove duhovne poklice. Krizmena maša pred velikonočnim tridnevjem je eden najpomembnejših dogodkov v življenju vsake škofije. Z letošnjo mašo pa vstopamo tudi v jubilejno praznovanje 10-letnice življenja naše škofije, ki je bila ustanovljena 7. aprila 2006, na kar nas bo po vseh župnijah letos spominjala posebna jubilejna zastava, ki jo bodo dekani sprejeli ob koncu maše.

Danes na rojstni dan evharistije in ustanovni dan duhovništva bomo blagoslovili in posvetili sveta olja, duhovniki pa obnovili, izpovedali in utrdili vezi duhovniške edinosti v luči Jezusove nove zapovedi.

Priznajmo in obžalujmo najprej svoje grehe, vse nezvestobe Kristusu in površnost v prizadevanju za svetost.

Homilija:

Spoštovani bratje duhovniki!

V bogoslužju krizmene maše s povezujemo s Kristusom, ki je večni in veliki duhovnik, nenehni izvir našega duhovništva. S hvaležnim in ponižnim srcem razmišljamo o čudovitem Božjem daru, po katerem smo duhovniki to, kar smo, čeprav tega daru nismo vredni. Spominjamo se tudi vseh svojih dragih in pomembnih oseb, ki so nam pomagale, za nas molile, nas spremljale in nas še spremljajo na duhovniški poti. Danes javno obnavljamo svoje duhovniške obljube, da bomo odgovorno delili svete skrivnosti in ostali zvesti temu poslanstvu. Naša srca, zavedajoč se nevrednosti, danes kličejo: Hvali Sion Rešenika, nam pastirja in vodnika, s himnami in pesmimi!

V evangeliju smo slišali, kako je Peter, ko je sprejel novo poslanstvo, doživel posebno Jezusovo usmiljenje. V mislih lahko gremo na obalo Genezareškega jezera, kjer so apostoli doživeli čudežni ribolov. Peter, izkušeni ribič, se je le čudil, ni mogel verjeti, kaj se je zgodilo po neuspešnem nočnem ribolovu, potem ko je pri belem dnevu vrgel mreže na Jezusovo besedo. Strah ga je bilo Jezusove bližine: »Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!« (Lk 5,8). A Jezus je Petru odgovoril: »Ne boj se. Odslej boš ljudi lovil.« (Lk 5,10). Peter je bil presenečen nad Jezusovo toplino, kako ga je obdal z usmiljeno prizanesljivostjo in ga iz navadnega ribiča naredil za »ribiča ljudi«, iz grešnika v posrednika usmiljenja. Ta gesta je Petra pretresla in spremenila.

Papež Frančišek si je za škofovsko geslo, ki je tudi v papeškem grbu, izbral besede, ki so napisane ob poklicu apostola Mateja: »Usmilil se ga je in izbral. – Miserando atque eligendo.« Ko je mladi Bergoglio imel 17 let, je na praznik apostola Mateja, nekda j cestninarja, šel k spovedi. Po spovedi je v srcu na poseben način doživel Božje usmiljenje.  Začutil je, da ga je Božji pogled ta dan poklical v redovniški poklic. Ko je bil izbran za škofa, se je spomnil na ta dogodek, ki je pomenil začetek njegove popolne podaritve Bogu in Cerkvi. In si je za škofovsko geslo izbral misel, ki ga je obšla ob poslušanju evangelija o izbiri cestninarja Mateja za apostola: »Miserando atque eligendo – Usmilil se ga je in izbral.«

Prevzelo ga je, da se Jezus ni obotavljal iskati in izbrati svoje sodelavce med grešniki, kot sta bila ribič Peter in cestninar Matej. Peter se je tega zavedal posebej v pretresljivem dialogu z Jezusom po vstajenju, ko ga je Vstali Gospod trikrat vprašal: »Simon, Janezov sin, ali me ljubiš bolj kot tile?« (Jn 21,15) in mu je on odgovoril: »Gospod, ti vse veš! Ti veš, da te ljubim.« (Jn 21,17). In spet je zaslišal glas: »Pasi moja jagnjeta, pasi moje ovce.« (prim. Jn 21)

Petrova izpoved je dragocena tudi za nas. Kliče nas in spodbuja, da živimo dar duhovniške službe z občutjem brezmejne hvaležnosti. Tako kot je papež Frančišek ostal hvaležen za to milostno spoznanje na praznik sv. Mateja leta 1953, da je dal zapisati besede: »Usmilil se ga je in ga izbral,« v svoj papeški grb, tako tudi mi. Vsak je doživel nekaj podobnega.

Duhovniški poklic ni naša zasluga. Vse je dar, vse je milost. Izkušnja usmiljenja obeh apostolov naj tudi nas spodbudi, da se tudi mi prepustimo Božjemu usmiljenju in se z iskrenim kesanjem izročimo njemu in gremo za njim po poti svetosti.

Kljub naši nevrednosti Jezus po nas deluje in izkazuje svoje usmiljenje, išče izgubljene ovce.

Na današnji duhovniški dan se torej zahvalimo Bogu iz vsega srca za dar duhovništva, po katerem smo pooblaščeni za odpuščanje grehov in za obhajanje evharistije, ki nam jo je Jezus zapustil kot znamenje svoje ljubezni in zvestobe pred svojo smrtjo. Zavedajoč se svojih slabosti, da nosimo ta zaklad v prstenih posodah, v svetu pomanjkljivosti, bomo danes obnovili svoje duhovniške obljube. Hvaležni za milostni dar služenja v njegovi Cerkvi bomo prosili Svetega Duha, naj obnovi in poglobi naše duhovništvo, da bomo rastli v darovanju in v pripravljenosti služiti Božjemu ljudstvu z darom evharistije in odpuščanja.

Dragi verniki, predstavniki Božjega ljudstva naše škofije, še posebej molivci za duhovniško zvestobo! Vpričo vas bomo zdaj duhovniki obnovili duhovniške obljube. Naše službeno duhovništvo ni nad vašim splošnim krstnim duhovništvom, ampak dar za vas. S tem službenim duhovništvom služimo vam. Ker smo vzeti izmed vas, smo obremenjeni tudi s slabostmi, ki jih spretno potencira še protiverska propaganda. Zato potrebujemo pomoči in nas še naprej podpirajte z molitvijo, sprejemajte z razumevanjem, potrpite z našimi slabostmi. Skrbite za svoje duhovnike, tudi za njihov gmotni položaj in za njihovo zdravje in dobro počutje. Še naprej pa trkajte na božje Srce tudi za nove duhovne poklice. Bog v vsakem času pokliče dovolj sodelavcev, a danes se mnogi težko odločijo, ker je toliko ovir, osebnih, s strani staršev in v javnem mnenju, da mnogi preslišijo Božji klic in ne najdejo moči, da bi šli po poti, na katero jih vabi Božji glas.

Amen.

msgr. Andrej Glavan
novomeški škof