Z današnjim evharističnim bogoslužjem se spominjamo mučeniške smrti dvanajstih duhovnikov, ki so bili med II. svetovno vojno umorjeni v Beli krajini. Jutri, 13. novembra, bo minilo osemdeset let od smrti viniškega kaplana p. Ivana Salmiča, ki je bil ubit na Žežlju nad Vinico, dva dni kasneje pa je bil ubit župnik s Preloke Jože Pokorn. Izmed vseh umorjenih jih je devet službovalo v Beli Krajini, trije so bili od drugod. Vsi so bili zverinsko mučeni zaradi vere v Boga, zvestobe evangeliju in krščanskemu občestvu ter zaradi ljubezni do slovenske zemlje. 

V spomin nanje in v hvaležnosti za njihovo pričevanje vere bomo po sveti maši blagoslovili spomenik z njihovimi imeni, ki niso zgolj vklesana v kamen, temveč tudi v Knjigo življenja. Na spomeniku, ki ga je izdelal kipar Marjan Drev, je zapisano bistvo njihovega darovanja: »Boga ljubili, vernike učili, mučeništvo prestali, slavo dosegli«. 

Zahvaljujem se dekanu črnomaljske dekanije Tonetu Gnidovcu za pobudo postavitve spominskega obeležja in priprave spominske knjižice. Hvala župniku Janezu Žaklju in kaplanu Branku Jurejevčiču ter župniji Črnomelj, župniku Tomažu Marasu iz Vavte Vasi, duhovnikom črnomaljske dekanije in vsem, ki ste kot predavatelji sodelovali pri pripravi današnjega dogodka ali na kakršen koli drug način prispevali k načrtovanju in izvedbi pobude za postavitev spomenika ter današnje slovesnosti. Iskrena hvala akademskemu kiparju Marjanu Drevu za izdelavo spominskega obeležja. 

Pesnik in pisatelj Vinko Beličič, ki je bil rojen v Črnomlju, po vojni pa je ustvarjal v Trstu, se leta 1975 ob številnih belokranjskih žrtvah revolucionarnih organov v svojem delu z naslovom Nekje je luč (str. 64), sprašuje: »Kaj so vsi ti ljudje zagrešili, da so morali s svetlega, toplega, dehtečega sveta? S čim so zaslužili smrt? Zakaj je moral biti spomin nanje osramočen in zabrisan? Ker so nečemu pogledali pod ornat in svarilno spregovorili? Ker so si želeli priboriti svobodo pod drugačnim znamenjem. nego je bila rdeča zvezda, nego sta bila srp in kladivo?«

Namen spomenika ubitim duhovnikom Bele krajine ni iskanje krivcev za zločin, temveč počastitev njihovega spomina, ki je bil po krivici osramočen in zabrisan. Ti dvanajsteri duhovniki so nam danes vzor pastirjev, ki kljub nevarnosti ne zapustijo svoje črede in za ceno svojega življenja ostanejo zvesti Dobremu pastirju. Nihče izmed njih ni gojil maščevanja in svojih nasprotnikov ni izdajal okupatorjem. Njihovo pričevanje vere in zgled Dobrega pastirja nas vabita k prizadevanju za medsebojno sožitje, za spravo v slovenskem narodu, za mir in pravičnost, k odpuščanju za storjene krivice in odpovedi po vsakršnem maščevanju. 

V postopku za beatifikacijo slovenskih mučencev komunističnega nasilja sta na seznamu med 26. kandidati dva duhovnika tudi s spomenika v Črnomlju, Jakob Omahen in p. Ivan Salmič. Iz Bele krajine izhaja še duhovnik Franc Kramarič, umorjen 2. septembra 1942 v Starem trgu pri Ložu, v Rožnem Dolu v župniji Semič pa je do mučeniške smrti delovala učiteljica Marica Nartnik, umorjena 25. junija 1942 v Kleču pod Mirno goro. Novi spomenik v Črnomlju nas spodbuja, da se slovenskim mučencem z zaupanjem priporočamo in ob različnih priložnostih obujamo molitveni spomin nanje.

Od kod moč, da kristjan lahko sprejme mučeniško smrt? Samo iz tesne povezanosti s Kristusom. Mučeništvo ni rezultat človeške moči, ampak je odgovor na Božjo pobudo in klic. Je dar njegove milosti, ki naredi človeka sposobnega, da iz ljubezni do Kristusa in Cerkve daruje svoje življenje. Ko prebiramo »življenjepise« mučencev, smo presenečeni nad njihovo vedrino in pogumom pri soočanju s trpljenjem in smrtjo. Božja moč se v celoti kaže v slabotnosti, v revščini tistih, ki se mu zaupajo in polagajo svoje upanje samo vanj (2 Kor 12,9). Pri tem je pomembno poudariti, da Božja milost ne zatre svobode tistih, ki se soočajo z mučeništvom, ampak jo nasprotno bogati in povzdiguje. Mučenec je oseba, ki je nadvse svobodna, ki v enem samem odločilnem trenutku svoje življenje podari Bogu. Z dejanjem vere, upanja in ljubezni se izroči v Božji objem. Svoje življenje žrtvuje, da bi se v celoti pridružil Kristusovi žrtvi na križu. Je dejanje ljubezni kot odgovor na neizmerno Božjo ljubezen. (papež Benedikt XVI. 11. avgusta 2010).

Današnja slovesnost je poleg spomina na mučence vere povabilo in priložnost za poglobitev naše osebne vere, da bi znali prav živeti in izkoristiti Božje darove in milosti za poslanstvo in krepitev bratskega občestva. Modrost, o kateri spregovori prvo berilo (Mdr 6,12–16), je Božji dar, ki je dostopen vsakemu, ki zanj prosi in si ga želi. Gospod je pri njenem razdajanju velikodušen. Pri tem ne gre za intelekt, temveč za zmožnost preudarnega sklepanja in ravnanja v skladu z Božjim načrtom za nas. Drugo berilo (1 Tes 4,13–18) nas usmerja k temeljem krepitve krščanskega upanja. Glede smrti in tega, kar pride po smrti, nam je Gospod po svoji Besedi dal vse informacije, ki jih potrebujemo, da ne bomo žalostni in se ne bomo vdajali strahovom.

Evangelij (Mt 25, 1-13) nas s priliko o pametnih in nespametnih devicah spominja na nevarnost malomarnosti, zaradi katere lahko zgrešimo cilj. Pametna in nespametna dekleta se ločijo zgolj po olju, ki ga imajo za svoje svetilke, oz. ga nimajo. Olje predstavlja vero, ki je kakor luč na poti. Vrči z oljem so izkušnje Božje ljubezni, ki nas krepijo v težkih trenutkih. Kar vidimo iz prilike je še, da olja pametne ne morejo dati nespametnim. Pri tem so izpostavljene vrednote budnosti, osebne svobode in odgovornosti vsakega posameznika za pot vere in hoje za Gospodom. Modrost je v tem, da znamo poslušati, slišati in razumeti Božjo besedo in iz nje živeti. 

Spomin na dvanajst zverinsko umorjenih duhovnikov in na druge mučence Cerkve nas vabi k prizadevanju za resnico, spravo, pravično družbo in odgovornemu življenju vsakega od nas v Cerkvi in družbi. Mučenci za Kristusa naj bodo seme novih kristjanov in upanja za Cerkev.