1. Izročitev oziroma posvetitev Mariji                                               

Dragi bratje in sestre, dragi romarji, prisrčno pozdravljeni na tem svetem kraju, v narodnem svetišču na Brezjah, na praznik Marijinega vnebovzetja.

Letošnje praznovanje je še posebej dragoceno in polno hvaležnosti vsaj iz treh razlogov: letos mineva 150 let, kar se je na Brezjah pri Mariji Pomagaj zgodil prvi čudež, obhajamo 70-letnico posvetitve slovenskega naroda Mariji, hkrati pa obnavljamo posvetitev in izročitev Mariji iz leta 1992, ko smo to lahko prvič storili v samostojni državi Sloveniji. To posvetitev vsako leto znova obnavljamo v znamenju veselja, hvaležnosti in radosti, da bi po Marijinem zgledu in priprošnji mogli spolnjevati Božjo voljo. Marija nas vodi k Jezusu, je zgled molitve, upanja, ljubezni. Ne postavlja v središče sebe, ampak nas vodi k srčki evangelija, namreč k veri, da je Bog svet tako ljubil, da je na svet poslal Odrešenika Jezusa Kristusa, da bi se nihče, kdor vanj veruje ne pogubil, ampak imel večno življenje (prim. Jn 3,16).

2. Romarji na poti v večnost

Današnji praznik Marijinega vnebovzetja nam govori, da ta pot ni hoja v nekem začaranem krogu, ampak da vodi v neskončna obzorja bivanja, v domačo hišo, kjer bo človek našel svoj mir in svojo polnost bivanja.

Marijina podoba ne bi bila popolna, če bi jo gledali samo v njenem zemeljskem življenju. Krščansko izročilo nam govori tudi o Mariji v nebeški slavi. Marija ni samo judovska žena, ki je ponižno in preprosto sprejela Božjo ponudbo in postala Odrešenikova mati; Marija ni samo skrbna in včasih zaskrbljena mati, ki težko žrtvuje vsa zemeljska pričakovanja; Marija ni samo mati na smrt obsojenega Sina, stoječa poleg križa, ki prav tako kot on ne razume, zakaj jo je Bog zapustil; Marija ni samo toplo središče mlade krščanske skupnosti in zvesti spomin na Jezusove besede in dejanja po njegovem odhodu k Očetu. Marija je tudi žena, ovita v sonce, z mesecem pod nogami, z vencem dvanajstih zvezd, kot jo je videl sveti Janez v Razodetju. Je dovršena podoba novega človeka, poveličana v svoji duši in svojem telesu.

Če nam je lahko v oporo Marijino zemeljsko življenje, ko vidimo, kako je morala v veri sprejemati dogodke, ki jih ni razumela, nam je njena sedanja slava v veselje in upanje. Današnji praznik je potrditev prepričanja, da ima življenje smisel in cilj. Govori nam, da se časno res prelije v večno, da se zemeljsko dopolni z nebeškim, da se minljivo spremeni v neminljivo. Marija je bila potem, ko je dokončala tek zemeljskega življenja, s telesom in dušo vzeta v nebeško slavo, k isti slavi pa je poklican sleherni človek. – Se nam zdi to nemogoče, neuresničljivo? Ali nam nekaj v globini našega bivanja ne govori o presežnosti, ali ni v nas položena kal neskončnega, iskrica, ki hrepeni po polnosti luči?

Obdobje, v katerem živimo, si sebe predstavlja kot pluralnega, strpnega in odprtega. V vsakdanjem življenju prevladuje posvetni humanizem, ki razglaša, da je človek sam svoj gospodar. Obzorje človekovega bivanja se vse bolj krči na raven tosvetnega, kar pomeni veliko osiromašenje njegovega dostojanstva. Vsakdanja pragmatika in omamljenost z zgolj materialno uspešnostjo pogosto onemogočata, da bi človek v polnosti zaživel iz globin svoje presežnosti, ki se odraža v kulturi, umetnosti, glasbi in različnih drugih oblikah njegovega ustvarjanja. Morda bo človek le našel toliko moči in poguma, da bo presegel filozofijo samozadostnosti in pritlehnosti ter pustil govoriti svoje srce, ki terja nesmrtnost, ki ve, da nismo ustvarjeni za smrt, marveč za življenje.

3. Upanje je prepričanje, da ima vse na svetu svoj smisel

Čas, v katerem živimo, zaradi naraščajočega občutka nesmisla življenja in obupovanja, pa tudi aktualnih težav v družbi in preizkušenj v Cerkvi, še posebej zadnjih, vse nas vabi, da vso širino in vrednost upanja, ki ga vsebuje naša vera, znova odkrijemo in iz njega globlje zaživimo. Upanje kot krščanska krepost se bistveno razlikuje od nekakšnega samoniklega in nerazumnega optimizma, ki se izraža v besedah: »bo že kako šlo«, »saj je še vedno kako bilo«. Upanje je krepost, je moč, je junaška odločnost duše. Najvišja oblika upanja je premagan obup. Navadno mislimo, da je lahko upati. Vendar upajo samo tisti, ki so imeli pogum obupati nad slepili in lažmi, za katerimi so se čutili zavarovane in so to zmotno imeli za upanje. Če hočemo priti do upanja, moramo iti do konca obupa. Samo kadar prideš do konca noči, srečaš novo zarjo.

Pokojni Vaclav Havel, dramatik in nekdanji predsednik Republike Češke, je upanje, ki ga v nas prebuja Božja beseda današnjega praznika, poskušal takole predstaviti: »Upanje ni prepričanje, da se bo vse dobro izšlo, ampak prepričanje, da je nekaj smiselno, ne glede na to, kako se izide«. – To je prepričanje, da ima vse, za kar živimo, sreča in žalost, zmaga in poraz, na koncu nek smisel. Sprejeti in ovrednotiti položaj, v katerem smo, videti, da tistim, ki Boga ljubijo, vse pripomore k dobremu, to naj bi kot kristjani storili in se v svoji svobodi vedno znova odločali za nov korak, za nov začetek. V Peguyevi pesmi o upanju pesnik ugotavlja, da upanje upodablja njegova devetletna hči. Takole zapiše: »Torej, deklica, upa tisti, ki vedno znova začenja.«.

4. Dragi prijatelji, ne bojte se, Kristus potrebuje tudi vas
(iz poslanice papeža Benedikta XVI. za 28. svetovni dan mladih)

»Dragi prijatelji, odprite oči in ozrite se okrog sebe: toliko mladih je izgubilo smisel svojega življenja. Pojdite! Kristus potrebuje tudi vas. Pustite se zaplesti v njegovo ljubezen, bodite orodje te neizmerne ljubezni, da bi dosegla vse, posebej še »oddaljene«. Nekateri so zemljepisno oddaljeni, drugi pa so oddaljeni, ker njihova kultura Bogu ne daje prostora; nekateri evangelija še niso sprejeli osebno, drugi pa so ga prejeli, in kljub temu živijo, kot da Boga ne bi bilo. Vsem odprimo vrata našega srca; poskušajmo začeti preprost in spoštljiv pogovor: če bomo v ta pogovor vključili pravo prijateljstvo, bo obrodil sad. »Ljudstva«, h katerim smo poslani, niso samo druge države sveta, temveč tudi različna življenjska okolja: družine, četrti, študijska in delovna mesta, skupine prijateljev in prostočasne dejavnosti. Veselo oznanilo evangelija je namenjeno vsem okoljem našega življenja brez razlike.

Kaj lahko naredimo? Predvsem vaša bližina in vaše preprosto pričevanje bosta kanal, po katerem se bo Bog lahko dotaknil njihovega srca. Kristusovo oznanilo se ne širi samo preko besed, temveč mora vključevati celotno življenje in preiti v dejanja ljubezni. Dragi prijatelji, ne bojte se ponuditi vašim vrstnikom srečanja s Kristusom. Kličite Svetega Duha: On vas bo vodil, da boste vedno bolj spoznavali in ljubili Kristusa in vam bo dal ustvarjalnost za širjenje evangelija.«

Iz poslanice papeža Benedikta XVI. za 28. svetovni dan mladih »Pojdite in naredite vse narode za moje učence« (prim. Mt 28,19).

msgr. dr. Anton Jamnik
ljubljanski pomožni škof