Zrelo, modro in pogumno

Adventni tedni leta 1990 so bili za slovenski narod še posebnega pomena. To je bil advent slovenskega naroda, saj se je v tistih dneh dopolnil čas, ko naj bi se odločili za samostojno državo. Pri tem je dejavno sodelovala tudi Cerkev na Slovenskem, tako verni laiki, kot vodstvo Cerkve.

Komisija Pravičnost in mir je pripravila Izjavo o plebiscitu. V njej je posebej poudarjena pravica do samoodločbe, opozarja pa tudi na odgovornost, preudarnost, pogum in pomen narodne zavesti. Izjava odklanja strah in neodločenost, pa tudi zastraševanje s strani zveznih ustanov, kot sta policija in armada. Izjava je obsodila tudi nekatera domača sredstva javnega obveščanja, ki so sejala dvom, omahljivost in zagovarjala pretirano previdnost, ki nima nič skupnega s pravo razsodnostjo in zrelim pogumom.

»Komisija želi poudariti, da gre za eno najpomembnejših in najodločilnejših dejanj iz zgodovine našega naroda. Malo katero dejanje iz preteklosti se lahko primerja z njim. Imeli bomo edinstveno priložnost, da vsemu svetu povemo našo zahtevo in našo pravico do samostojnosti. Ko so naši predniki stoletja ohranjali naš jezik in kulturo, so nas pripravljali tudi za ta trenutek. Od izida plebiscita bo v veliki meri odvisna vsa naša bližnja, mogoče pa tudi daljna prihodnost. Dejanje plebiscita zahteva torej skrajno odgovornost. Komisija ne misli spodbujati nobene neodgovornosti in zaletavosti. Toda prav tako odklanja kakršno koli širjenje strahu in neodločnosti. Zastraševati so nas začeli nekateri predstavniki zveznih ustanov, kot sta policija in armada. To ni prvič. Huje je, da se tudi v nekaterih naših sredstvih javnega obveščanja že pojavljajo glasovi, ki sejejo dvom, omahljivost in zagovarjajo tako pretirano previdnost, ki nima nič skupnega s pravo razsodnostjo in zrelim pogumom, temveč so povezani s preračunljivostjo in dobičkarstvom. To lahko izhaja iz tistega praktičnega materializma, ki se je pripravljen odpovedati osebnemu dostojanstvu in časti za večje gmotno udobje, ki je v tem primeru povrh še zelo negotovo. Tako početje ima komisija za skrajno škodljivo, nemoralno in demoralizatorsko. Tudi če bi na plebiscitu izglasovana samostojnost za določen čas zahtevala kakšno gmotno žrtev, ne sme biti nobenega dvoma, da moramo pred snovne koristi postaviti življenje v časti in dostojanstvu, žrtve pa moramo prenašati solidarno. Zato se na plebiscitu ne bomo izrekali samo za samostojnost ali proti njej, temveč si bomo s tem dejanjem pisali tudi spričevalo o narodni zavesti in pogumu.«[1]

Slovenska škofovska konferenca (SŠK) je na svoji redni seji 11. decembra 1990 posebno pozornost posvetila odločitvi Skupščine Republike Slovenije za plebiscit. Škofje so sprejeli izjavo z naslovom »Zrelo, modro, pogumno«. Tudi v tej izjavi je poudarjeno, da škofovska konferenca podpira parlamentarno odločitev za plebiscit, ker je popolnoma v skladu z moralnim načelom o pravici do samoodločbe in z načeli demokracije.

»Odločitev za samostojno Slovenijo, ki jo bomo s svojo udeležbo na plebiscitu in z glasovanjem potrdili, je izredno pomembno dejanje za prihodnost slovenskega naroda. Čeprav se zavedamo, da naša pot v prihodnost ne bo lahka in bo zahtevala velika prizadevanja za duhovno, družbeno in gospodarsko prenovo, odločno zavračamo vsako širjenje malodušja, strahu ali obupanosti. Pošteno in iskreno delo vseh prebivalcev Slovenije, zaupanje v lastne moči in Božjo pomoč je edina prava pot v prihodnost.«

Navedeni izjavi jasno dokazujeta, kako zelo je bilo potrebno poudariti odgovornost vseh državljanov, ko gre za tako pomembno dejanje na poti v samostojno državo. To je bilo še toliko bolj pomembno zato, ker smo bili ljudje v prejšnjem sistemu predvsem pasivni člani družbe, saj se večina ni mogla in ni smela aktivno vključevati v družbeno dogajanje. Poleg tega pa država, v kateri smo živeli, ni bila nikoli zares naša, nanjo nismo bili ponosni in nismo se mogli čutiti odgovorni zanjo. Izjavi posebej izpostavita pomen tega državotvornega dejanja in odgovornost vsakega posameznika. Jasno tudi kažeta na to, da v predplebiscitnem času stvari le niso bile tako jasne in enotne. Nekateri mediji in politiki na pomembnih položajih so sejali dvom, negotovost in strah. Prav zato je bilo stališče Cerkve, ki je bilo povsem nedvoumno, še toliko večjega pomena, saj je sooblikovalo javno mnenje, ljudem pa je vlivalo tudi pogum in odločnost.

Ljubljanski nadškof dr. Alojzij Šuštar je v posebni izjavi v oddaji Dnevnik na nacionalni televiziji 20. decembra 1990 ponovno povabil kristjane in vse ljudi dobre volje, naj se udeležijo plebiscita in glasujejo ZA samostojno Slovenijo. Še posebej je poudaril, da naj se ne dajo zbegati in ustrahovati, ampak naj odločno in pogumno naredijo to tako pomembno državotvorno dejanje. Gledalce je takole nagovoril:

»Glasovanja o samostojni in neodvisni državi prihodnjo nedeljo ni mogoče primerjati s kakimi politični volitvami. Gre namreč za izredno pomemben zgodovinski dogodek. Politična opredelitev, pomen in posledica glasovanja je stvar vlade, predsedstva in političnih strank. Katoliška Cerkev pa je v Sloveniji večinski sestavni del družbe. Zato imajo katoliški kristjani pravico, nalogo in dolžnost, da sodelujejo pri tem zgodovinsko odgovornem dejanju in se trezno, modro in pogumno odločajo za udeležbo pri glasovanju. Slovenska škofovska konferenca je v svoji izjavi 11. decembra 1990 podprla parlamentarno odločitev za plebiscit, ker je popolnoma v skladu z moralnim načelom o pravici do samoodločbe in z načeli demokracije. Vabim vse kristjane, pa tudi vse druge, da se udeležijo glasovanja in s svojim DA potrdijo življenjsko moč in ustvarjalno politično voljo slovenskega naroda. Storimo vse, da bo plebiscit uspel. Potem bomo sicer v trdem skupnem delu, a v močnem zaupanju v lastne moči in v še močnejšem zaupanju v Božjo pomoč gradili prihodnost samostojne in neodvisne države Slovenije. Ne dajmo se begati od različnih govoric, groženj in črnogledih napovedi. Bog, ki je gospodar zgodovine, se je z učlovečenjem svojega Sina približal človeštvu in tudi našemu narodu. Na četrto adventno nedeljo se bo letos izpolnilo stoletno pričakovanje slovenskega naroda. Bog daj, da bi bilo tako!«[2]

Katoliška Cerkev v Sloveniji je v zgodovini tesno povezana z narodom, njegovo kulturo, jezikom in samozavestjo. Ob dogodkih, ki so povezani z njeno osamosvojitvijo, se je predvsem zavzemala za uveljavljanje človekovih pravic pod moralnim vidikom, za svobodo in enakopravnost slovenskega naroda in njegovo samostojnost. Tesna povezanost Cerkve s slovenskim narodom je razumljiva samo z vidika zgodovinskega razvoja slovenskega naroda, ki je prek krščanstva in Cerkve stopil v Evropo in evropsko kulturo.

Vodstvo Cerkve je ves čas, še posebej pa potem, ko so bile napovedane prve svobodne volitve v Sloveniji, z vso jasnostjo opozarjalo na odgovornost krščanskih laikov, da prispevajo svoj delež v družbenem dogajanju in se odločajo po svoji vesti.

Hvaležni smo za krščanske korenine, iz katerih rastemo. Hvaležni smo Bogu, Stvarniku zgodovine, saj verujemo, da on s svojo ljubeznijo vodi zgodovino celotnega človeštva. Ponosni smo, da Evropa, katere del je tudi Slovenija, raste iz krščanskih korenin. V tej Evropi si vsi prizadevamo, da bi ohranjali in varovali človekovo dostojanstvo, spoštovanje življenja, človekove pravice, svobodo, prizadevanje za skupno dobro, mir, medverski in medkulturni dialog, strpnost, spravo med narodi in druge temeljne vrednote.

msgr. dr. Anton Jamnik
ljubljanski pomožni škof