Dragi bratje in sestre, ob 22. obletnici samostojne države Slovenije se na tem svetem kraju, v častitljivi Marijini cerkvi na Blejskem otoku, želimo Bogu Stvarniku zgodovine zahvaliti za to, da moremo živeti v samostojni državi in kljub težavam lahko rečemo, da živimo v milostnem trenutku.
Priprave na razglasitev samostojne države Slovenije so se po odlično uspelem plebiscitu vedno bolj intenzivno nadaljevale. Slovenski škofje so ob vseh pomembnejših priložnostih poudarjali pomen zgodovinskega trenutka, na katerega so čakale mnoge generacije. Sprejemali so različne obiske iz tujine, pa tudi predstavnike iz domačega političnega življenja. Ko je bil takratni ljubljanski nadškof dr. Alojzij Šuštar obveščen, da bo najkasneje 26. junija 1991 Republiška skupščina sprejela potrebne zakonske in ustrezne odločitve ter razglasila samostojno državo Slovenijo, je župnijskim uradom in samostanom poslal posebno pismo, v katerem jih je povabil, da se v svojem kraju dejavno vključijo v praznovanje omenjenega zgodovinskega trenutka. Slovenska pokrajinska škofovska konferenca je ob razglasitvi samostojne Slovenije pripravila izjavo, v kateri je vernike povabila k molitvi in odgovornemu vključevanju v graditev mlade države.
»Slovenska pokrajinska škofovska konferenca pozdravlja razglasitev Republike Slovenije za samostojno, neodvisno in suvereno državo. S tem so izpolnjena tisočletna pričakovanja slovenskega naroda. Katoliška Cerkev v Sloveniji se pridružuje splošnemu veselju. Z nami ga delijo tudi Slovenci po svetu. Veselje Cerkve je še toliko večje, ker je s svojim verskim in moralnim, prosvetnim in kulturnim delovanjem podpirala ta prizadevanja slovenskega naroda.
Ko naš narod stopa na samostojno pot, ostaja Katoliška Cerkev na Slovenskem z njim povezana in solidarna. Tudi v prihodnje želi v svobodi izvrševati svojo versko in moralno poslanstvo ter s tem prispevati k moralnemu in duhovnemu življenju državljanov Republike Slovenije. Moralna trdnost in duhovnost sta nepogrešljivo jamstvo za trajno, uspešno, srečno in blagoslovljeno prihodnost.
Vodstvo Katoliške Cerkve na Slovenskem vabi vse verujoče, naj v teh slovesnih trenutkih svojemu veselju pridružijo tudi goreče molitve za domovino v veri in zaupanju, da je Bog z nami na naši poti. Pred nami so leta odgovornega in požrtvovalnega dela. Slovenski škofje pozivamo vse vernike in vse ljudi dobre volje, da se med seboj spoštujemo in delamo za skupni blagor.« (25. junij 1991)
Po razglasitvi samostojne države Slovenije, 25. junija 1991 in slovesnem praznovanju 26. junija 1991, je namesto veselja in zadovoljstva, da je prišlo do tega zgodovinskega dogodka, že naslednji dan, 27. junija 1991, sledila drugačna resničnost. Ravno, ko se je v dopoldanskih urah v Ljubljani začel svetovni slovenski kongres, so začela prihajati poročila o napadih jugoslovanske vojske na Slovenijo z vseh strani. 27. junija 1991 je bilo jasno, da je bil napad dobro pripravljen.
Na slavnostni prireditvi pred parlamentom na dan razglasitve slovenske samostojnosti je ljubljanski nadškof Šuštar blagoslovih lipo kot simbol slovenstva. Dogodek, ki ga omenjam v nadaljevanju, nazorno dokazuje, da politični akt osamosvojitve Slovenije še ni prinesel tudi osvoboditve miselnih ideoloških spon. Ko je bila na programu blagoslovitev lipe, sem kot tedanji tajnik nadškofa Šuštarja organizatorjem sporočil, da bo nadškof med molitvijo blagoslova potreboval mikrofon. To dejstvo je bilo organizatorjem sporočeno že nekaj dni pred slovesnostjo. Ko je nadškof Šuštar stopil pred mikrofon za pozdrav in molitev, je bil mikrofon, ki je še pred nekaj sekundami brezhibno deloval, izključen. Nadškofov pozdrav in molitev sta bila tako »utišana«, toda prav zaradi tega še toliko bolj zgovorna in jasen krik, da bo pot iz totalitarnega sistema v demokracijo dolga in zahtevna. – Več poslancev prvega sklica parlamenta mi je kasneje potrdilo, kako je tedanji visoki politik pred proslavo kričal, »da Šuštarjevo blagoslavljanje lipe naj tej proslavi nima kaj delati. Če bo že blagoslavljal lipo, mora biti med tem mikrofon izključen.« – Ko sva se z nadškofom peš vračala s proslave, mi je po poti dejal nekako takole: »Tone, tega z mikrofonom pa res ne morem razumeti. Saj hočem samo nekaj dobrega storiti za Slovenijo. Težka in zahtevna pot je pred nami. Toda ohranjati je treba upanje, korak za korakom bo šlo.« – To sem si tistega večera zapisal v osebni koledar dogodkov.
Katoliška Cerkev v Sloveniji je bila v teku zgodovine tesno povezana z narodom, njegovo kulturo, jezikom in samozavestjo. Ob dogodkih, ki so povezani z njeno osamosvojitvijo, se je predvsem zavzemala za uveljavljanje človekovih pravic pod moralnim vidikom, za svobodo in enakopravnost slovenskega naroda in njegovo samostojnost. Tesna povezanost Cerkve s slovenskim narodom je razumljiva samo z vidika zgodovinskega razvoja slovenskega naroda, ki je prek krščanstva in Cerkve stopil v Evropo in evropsko kulturo.
Vodstvo Cerkve je ves čas, še posebej pa potem, ko so bile napovedane prve svobodne volitve v Sloveniji, z vso jasnostjo opozarjalo na odgovornost krščanskih laikov, da prispevajo svoj delež v družbenem dogajanju in se odločajo po svoji vesti. O tem nam govorijo izjave, ki so jih slovenski škofje zapisali pred spravno slovesnostjo v Kočevskem Rogu, pred plebiscitom, na dan osamosvojitve in pozneje. V osamosvojitveno dogajanje so se dejavno vključevali kristjani v Sloveniji, zamejstvu in po svetu. Velikega pomena je bila tudi podpora škofovskih konferenc večine evropskih držav, Združenih držav Amerike in Kanade. Posebno vlogo je pri osamosvojitvenih prizadevanjih Slovenije imel Sveti sedež, ki je 13. januarja 1992 med prvimi priznal samostojno državo Slovenijo in s tem odločilno vplival na druga priznanja, ki so sledila 15. januarja 1992 in pozneje.
msgr. dr. Anton Jamnik
ljubljanski pomožni škof
