Spoštovani g. predsednik Republike Slovenije Borut Pahor. Spoštovani predsedniki strank in nekaterih družbenih gibanj. Dragi bratje duhovniki, redovniki, redovnice, svojci žrtev medvojnih in povojnih zunajsodnih pobojev, člani Nove slovenske zaveze, ki skupaj z Župnijo Kočevje organizirate vsako leto to mašo in spominsko svečanost, dragi bratje in sestre.
Vsako leto – letos že 27-ič – romamo v to naravno katedralo v kočevskih gozdovih h kapeli Božjega usmiljenja. To je simbolni kraj vseh 600 nekdaj prikritih grobišč, o katerem bi lahko rekli »zemlja slovenska, dobra je mati, v njenem naročju svetniki žive«. Upravičeno, saj je med tolikimi žrtvami vojne in revolucije tudi nekaj, ki so na seznamu slovenskih mučencev 20. stoletja. Zavestno so odhajali v smrt z rožnimi venci v rokah in z molitvijo na ustnicah, za kar pričuje cel kup rožnih vencev, ki so jih našli v bližini brezen in jam, kjer so izvajali množične poboje in smo jih lahko videli na razstavah o teh zločinih. Umirali so v prepričanju, da so se borili za plemenito stvar.
Ko prebiramo strašljive številke, če omenjam samo skupno število pobitih iz naše novomeške škofije, skupaj 4833, večinoma mladih fantov in mož, od teh jih je bilo iz bližnjih Ambrusa 178, Dobrniča 192, iz Stopič pri Novem mestu 296, Šentjerneja 435, Škocjana pri Novem mestu 296, Žužemberka 288, se sprašujemo, kdo je zanetil tako sovraštvo. Celo okupatorji niso bili deležni takega prezira in krutosti. Nekaj tednov pred mojim rojstvom so se pod mojo rojstno hišo premikale dolge kolone razoroženih italijanskih vojakov. Večinoma so se lahko vrnili domov, če niso že prej varno zapustili Dolenjske. Ob koncu vojne pa se je izpolnila Prešernova napoved v Krstu pri Savici: »Slovenec že mori Slovenca brata.« Kršile se niso le Božje zapovedi, ampak vse civilizacijske norme, brez usmiljenja in sočutja celo do mater in otrok.
V zadnji številki Družine me je pretresla zgodba gospe Jelke Dolinar, ki je opisala doživetje iz Škofovih zavodov v Šentvidu. Z očetom domobrancem je prišel tudi 7-letni deček Franček Turk iz Hinj. Očeta so odpeljali v smrt, deček pa je ostal in komisarja jokaje vprašal, kje je oče, da ga ni. In dobil je odgovor, da je šel na delo in da se vrne čez 7 dni. Deček je vsakokrat, ko je zagledal komisarja, dobil isti odgovor, čez 7 dni. Po 7 dneh je deček stopil pred komandanta s pogumnim vprašanjem: Kje je moj oče?« Dobil je isti odgovor. Otrok je kriknil v jok in zakričal: »Ni res, poznam vas, ubili ste mi očeta.« Vse navzoče je to pretreslo.
Dragi bratje in sestre! Danes, na praznik Marijinega brezmadežnega srca bomo tu molili za pobite, ki so v tem ali v drugih breznih, nekaj km proč pod Macesnovo gorico, našli svoj prerani grob. Ona, ki je stala pod križem svojega zavrženega Sina Jezusa, je bila duhovno navzoča tudi ob njihovi smrti. Molili bomo za njihove neposredne morilce in za vse tiste dejanske krivce, ki so jih prej naščuvali ali pa prisilili, da so pobijali in si na ta način omadeževali vest. Tudi ti zločini so trnjev venec okrog Marijinega brezmadežnega Srca, ki še danes zbadajo. Za vse te zločine hočemo tudi zadoščevati, da bi bil naš narod rešen prekletstva, ki ga je doletelo s tem, da so nekateri Slovenijo – raj po Triglavom – spremenili v Kalvarijo svojih bratov. Te Kalvarije od Teharij in Hude jame do Roga, od Kamnika do Krimske jame vpijejo pod nebo. A verujemo, da za vsako kalvarijo žari svetloba tretjega dne. Zato se zbiramo na teh kalvarijah. Več ko bo molivcev, bolj bo žarela svetloba vstajenja, lažja bo pot našega naroda do sprave in v lepšo prihodnost. To naj bo naš dar na oltar domovine ob 25-letnici svobodne države Slovenije, za katero so tudi oni umrli, ker so branili svoje domove pred terorjem ali pa so se, čeprav so jih razglasili celo za izdajalce slovenskega naroda, borili za drugačno domovino, borili za ohranitev krščanske civilizacije. Oni so ponesli svojo ljubezen do domovine v grob, mnogi pa, ki so se na kakršen koli način rešili nasilne smrti, so jo ponesli celo v tujino, kjer je bila njihova svetla zvezda celo za morebitno vrnitev v ljubljeno domovino.
Imam trdno vero in prepričanje, da so nekateri od pobitih mučenci, ki so izprosili tudi našo svobodno državo, ki letos praznuje 25 let neodvisnosti in kmalu tudi 25 let mednarodnega priznanja mnogih držav, tudi Vatikana.
V svetem letu usmiljenja se vprašajmo, kako naj pridemo do sprave. Z zadržanimi občutki, brez pravega in iskrenega veselja praznujemo srebrn jubilej države. Ko se sprašujemo, kje so vzroki za takšno stanje duha, ne najdemo pravega odgovora, ali pa se ga bojimo izreči. Dejstvo je, da nas obdaja občutek, da smo vklenjena ptica, ki bi rada poletela visoko, a ne more, ker jo k tlom vežejo nevidne vezi obremenjene preteklosti.
Ob različnih priložnostih, zlasti državnih praznikih, si v spomin prikličemo nepogasljivo željo in neuresničen nacionalni program Prešernovih verzov: »Edinost, sreča, sprava, k nam naj nazaj se vrnejo; otrok, kar ima Slava, vsi naj si v roke sežejo; da oblast in z njo čast, ko pred, spet naša bosta last!«
Do resnice, čeprav nas samo ona lahko resnično osvobodi in spravi, je med duhovno ranjenimi težko priti. Če kak zgodovinar ne more preseči svojih ideoloških predsodkov in izhodišč, no vztrajno zagovarjal svojo resnico. Zato je potrebno tudi sočutje in odpuščanje brez povratnih pričakovanj.
Papež Frančišek nam je v tem blodnjaku iskanja čiste resnice prišel naproti z letom Božjega usmiljenja. V tem letu imamo kristjani tudi v Sloveniji izjemno pomembno zgodovinsko vlogo, zato prosimo za veliko milost odpuščanja. Brez iskrenega odpuščanja za kristjana ni sprave. Za narod, ki hoče imeti prihodnost in živeti veselo in sproščeno, se mora potruditi za srečno sožitje.
Naj nam Marija, ki je edinstvena podoba vseh mater, tudi Kajnove in Abelove, ki je mati vseh in ima v svojem brezmadežnem in ljubezni polnem srcu prostor za žrtve in morilce, če se pokesajo in obžalujejo svojo zablodo, izprosi pomiritev. Prosimo jo za dar miru, za čudež sprave vseh njenih otrok in resnične svobode naši deželi in povsod po svetu.
Amen.
msgr. Andrej Glavan
novomeški škof in predsednik SŠK
