V tihoti svete noči se kristjani spominjamo in zahvaljujemo za dva najvažnejša dogodka našega odrešenja: Jezusovo rojstvo in njegovo vstajenje od mrtvih.
Za dan in uro Jezusovega rojstva ne vemo natančno. Bog je kot človek vstopil v svet, skoraj neopazno in se pojavil na odru svetovne zgodovine, ne v Rimu, v središču tedaj znanega sveta, kjer je vladal cesar Avgust, ne v svetem mestu Jeruzalemu, ampak zunaj vseh krajev, kjer se je oblikovala tedanja zgodovina. Zato praznujemo praznik njegovega rojstva z bogoslužjem sredi noči, tako kot velikonočna vigilija poteka v nočnih urah. Polnoč je čas, ko se tudi rahli tihi glasovi slišijo in jih ne preglasijo dnevni hrup in aktualni dnevni dogodki.
Tudi najbolj znana in najlepša božična pesem Sveta noč, se v nemškem originalu glasi Tiha noč, sveta noč …
V tej sveti tihi noči je Bog poslal svojega sina na svet. Cerkev govori o tem božičnem bogoslužju z besedami starozavezne Knjige modrosti: »Ko je namreč globok molk objemal vse in je noč v svojem hitrem teku dosegla sredino, je tvoja vsemogočna beseda iz nebes (prišla) s kraljevega prestola.« (Mdr 18,4-5).
In ta učlovečena beseda še vedno prihaja med nas. In kako jo svet sprejema?
Stara predbožična pesem, ki se še marsikje poje v pričakovanju Jezusovega rojstva, se začenja z vprašanjem: »Kdo trka tam?« To je vprašanje ljudi, ki v svoji hiši na toplem in pri pogrnjeni mizi in v prijetni družbi sedijo. Na vprašanje se zaslišita boječa glasova Jožefa in Marije, ki prosita za zavetje in prenočišče zase in za Jezusa, ki naj bi se kmalu za tem rodil. A prosila sta zaman. Sveta družina je morala ostati zunaj in se zateči v pastirski hlev. Bog človek je bil od ljudi zavrnjen.
Dragi bratje in sestre! Božični evangelij ni le zgodba o daljnem dogodku izpred 2000 let. Trkanje od tedaj ni prenehalo, tako na vrata človeštva kot vsakega od nas osebno.
Kdo trka danes? To so ljudje, ki nagovarjajo diskretno, boječe in z glasom, ki ga v svojem srcu in v svoji vesti tolikokrat preslišimo.
To niso le prezrti, osamljeni, bolni in duhovno in telesno lačni ljudje.
V zadnjih mesecih je na naša srca trkala družina, ki jo mnogi preganjajo in so jo hoteli uničiti, oziroma preimenovati in ponižati. Hvala Bogu smo ta poizkus zavrnili.
V letu usmiljenja bo na vratih srca morda prosil za usmiljenje nerojen otrok. Mami, oči, sprejmita me. Tudi že rojeni otroci bodo trkali: oči in mami ne ločita se, ne zapustita nas, vzemita si več časa za nas.
V teh bitjih bo trkal Jezus sam, ker je betlehemski otrok kot odrasel dejal: »Kar ste storili kateremu izmed teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.« (Mt 25,40). Rekel pa je tudi: »Česar niste storili kateremu izmed teh najmanjših, tudi meni niste storili.« (Mt 25,45).
Bog pa ne prihaja k nam le neposredno po bližnjih, on sam stoji v podobi rečeno pred našimi vrati. On sam trka po glasu naše vesti. Tiho in ne kaže svoje moči ampak svojo ljudomilost, da bi ga tudi mi ljubili.
Na mnogih vratih je zavrnjen. Jemlje se ga kot berača in neprijazno odpravlja. Frančišek Asiški je nekoč, ko je šel po cesti jokal, ko je bolečino spoznal, da Božja večna ljubezen od večine ljudi ni več ali je premalo ljubljena.
Dragi bratje in sestre!
Marija, Mati usmiljenja naj podpira v svetem letu usmiljenja naše dobre namene, odločitve in dejanja, da bodo izraz naše ljubezni do Boga in do bližnjih. Naj nas vodi v Betlehem, kjer se oznanja »Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji«. Tam bomo skupaj z Marijo spoznali Kristusa, ki razodeva Očetovo usmiljeno obličje. Betlehemsko dete naj okrepi v nas in v svetu živo vero, upanje in ljubezen. Njegova živa prisotnost, njegov blagoslov in mir pa naj napolnijo vse dneve novega leta 2016.
msgr. Andrej Glavan, novomeški škof
