»In gospodar je pohvalil krivičnega oskrbnika« (prim. Lk 16,8).
Slavimo Marijino vnebovzetje in poveličujemo našo nebeško Kraljico. Zaupno se izročamo v njeno varstvo in z razširjenimi rokami in odprtim srcem sprejemamo tolažbo in uteho, ki nam jo prinaša in zagotavlja njeno poveličanje. Čim trše so preizkušnje, ki nas tarejo, tem silnejše je naše hrepenenje po rešitvi in sprostitvi. Vsi pa tudi dobro vemo, da Gospod lahko hitro reši ubožca, če le ubožec to hoče in je z vero pripravljen prispevati in doprinesti svoj delež.
Zadnji dan julija letos je v naši cerkveni pokrajini Gospod odpustil dva ugledna in spoštovana oskrbnika, ki ju je bil postavil nad svojo družino, da sta ji ob svojem času odmerjala hrano (prim. Mt 24,45). Bila sta zvesta in razumna oskrbnika in po svojih njivah sta sejala dobro seme. Ko pa je bilje zraslo in šlo v klasje, se je pokazala tudi ljuljka (prim. Mt 13,24–30). Izpad pridelka je bil velik in Gospod ju je odpustil.
Razglas je sprožil plazove razprav in razlag, obsodb in žalitev, natolcevanj in namigovanj: za in proti in navzkriž in vse križem! Kako zlahka in kako približno, brez ustreznih podatkov in s kako pomanjkljivim razumevanjem stvari in položajev! Kakor piše apostol Jakob: »Saj se vsaka narava zveri in ptičev in laznine in morskih živali dá ljudem ukrotiti in se je ukrotila, le jezika ne more ukrotiti noben človek, neugnano zlo je, poln smrtnega strupa« (Jak 3,7–8).
V judovski razlagi deseterih zapovedi govori Bog Izraelu: »Moje ljudstvo, ne govorite krivega pričevanja zoper svojega bližnjega. Ne družite se z njimi in ne imejte opravka s tistimi, ki krivo pričajo. Varujte svoje otroke pred njihovo družbo, da se ne bodo naučili njihovih hudobnih dejanj. Kot kazen za zločin krivega pričevanja se nebo zatemni z oblaki, dežja za pridelke pa ni in lakota pesti zemljo« (Deset besed).
Vsem je dobro znana evangeljska prilika o krivičnem oskrbniku, ki ga je gospodar odpustil iz njegove službe, ker mu je zapravljal imetje, in ga pohvalil, ker se ni izmikal, temveč je svoj del krivde priznal in sprejel razrešitev ter zmanjšal dolg dolžnikom (prim. Lk 16,1–18). Oskrbnik je bil po pravici odpuščen, ker je gospodarju povzročil izgubo, in je bil po pravici pohvaljen, ker je svoj del krivde vzel nase najprej s tem, da je razrešitev sprejel, nato pa še s tem, da je zmanjšal dolg dolžnikom.
Gospodar oskrbniku ni delal krivice, ko ga je odpustil, kajti izguba je bila velika, pa tudi oskrbnik gospodarju ni delal krivice, ko je dolžnikom znižal dolg, ki ga je tudi sam pomagal narediti, in bi jim delal krivico, če bi jim ga ne znižal, saj so njihovi dolgovi bili tudi njegovi dolgovi. Dejansko bi bilo krivično, če bi oskrbnik s sprejetjem odpustitve priznal in sprejel svoj del krivde, dolžnikom pa bi višina dolgov ostala enaka, saj bi izpadla pravičnost po duhu in obveljala bi pravičnost po črki.
Globoko smo prepričani, da sveti oče in njegovi pomočniki ne delajo krivice, kajti izguba je tukaj in izguba je velika, pa tudi čemú bi jo delali? Zato smo tudi prepričani, da sveti oče in njegovi pomočniki odpuščenima dajejo hvalo in priznavajo pohvalo, ker naša brata vdano in predano sprejemata razrešitev in s svojo sveto žrtvijo brez slehernega dvoma še kako znižujeta dolgove, ki sta jih vzela nase in si naložila naše trpljenje in naše bolečine. Kajti za naše zveličanje ju je zadela kazen, o, da bi po njunih ranah ozdraveli! (Iz 53,4–5).
Ob teh pretresljivih odločitvah nam na misel prihajajo besede, s katerimi je Gospod na križevem potu opominjal jokajoče jeruzalemske žene: »Zakaj če z zelenim lesom tako delajo, kaj se bo zgodilo s suhim?« (prim. Lk 23,31). In besede apostola Petra, ki piše: »Kajti čas je, da se začne sodba pri Božji hiši. Če se pa najprej pri nas, kakšen bo konec tistih, ki ne verujejo evangeliju? In če se pravični komaj reši, kje se bo pokazal hudobnež in grešnik? Zato naj tudi tisti, ki trpijo po Božji volji, svoje duše priporočajo zvestemu Stvarniku z dobrimi deli« (prim. 1 Pt 4,17–19).
Obema nadpastirjema se za plemenito delo, ki sta ga opravljala, iskreno zahvaljujemo in sprejemamo nase svoj del krivde, da ju nismo pravočasno in bolj spodbujali za ukrepe, ki jih nista odredila. Gospod naj razsodi med njima in njunimi sodelavci, ki sta jim zaupala, in Gospod naj razsodi med cerkvenimi in civilnimi ustanovami, ki so bile v postopke vpletene. In vseh naj se Gospod usmili, ker kakor Jonovi Ninivljani, ne znamo in ne zmoremo razlikovati med svojo desnico in svojo levico (prim. Jon 4,11). In sveta Devica Strunjanska in Tolažnica žalostnih v Logu naj prosi za nas. Amen.
msgr. dr. Jurij Bizjak
koprski škof
