S to sveto evharistijo se zahvaljujemo Bogu in vam za vse opravljeno karitativno delo v letošnjem letu. Zahvaljujem se vodstvu škofijskih karitas za hitro odzivanje na elementarne nesreče zaradi žledoloma in večkratnih poplav. Zahvaljujem se za opravljeno delo vsem župnikom in njihovim sodelavcem, prostovoljcem in vsem dobrotnikom naših karitas. Hvaležen sem tudi vsem civilnim ustanovam, ki so sodelovale z nami pri odpravljanju nesreč in nudenju pomoči ljudem, ki so se znašli v stiski. Hvala tudi vsem, ki ste pokazali svojo veliko solidarnost in svoje darove namenili za prizadete v poplavah v Srbiji ter v Bosni in Hercegovini.
Večkrat v življenju smo v skušnjavi, da bi podvomili v smiselnost dobrote, iskrenosti, poštenja, odgovornosti, pravičnosti, ljubezni in požrtvovalnosti za druge. Včasih vidimo, da se mnogim, ki se za uboge in potrebne ne zmenijo, godi boljše kakor nam. Različne dobrodelne akcije, ki smo jih z Božjo pomočjo speljali pa nam govorijo, da dobrota, poštenost, pravičnost in zvestoba delajo človeka velikega in po Božji dobroti nesmrtnega. Samo dobra dela imajo neuničljivo vrednost in gredo z nami v večnost.
Dragi bratje in sestre! Naj vam dobri Bog za vse, kar ste dobrega storili, bogato poplača in stotero povrne!
Karitativna dejavnost je ena od bistvenih razsežnosti Cerkve in se ji v nobenem času in v nobenem primeru ne moremo odpovedati. Papež Benedikt XVI. je zapisal, da imajo vsi verniki pravico in dolžnost, da se osebno zavzamejo za življenje po zapovedi ljubezni do bližnjega, ki nam jo je zapustil Kristus, in da potrebnim ne nudimo samo materialne pomoči, ampak da skrbimo tudi za njihove duše.
Pomembno je tudi spomniti, da je samo materialna pomoč premalo, če v njej ni občutena ljubezen do človeka, ki jo hrani srečanje s
Kristusom. To pa pomeni, da moramo biti najprej sami osebno globoko povezani s Kristusom. Ta povezava z Njim se dogaja po molitvi, po rednem usposabljanju za delo in zlasti po udeležbi pri sv. maši in obhajilu. Kako zelo lahko Kristus, ki prihaja v naša srca spremeni našo podobo, je povedala blažena mati Terezija iz Kalkute, ko je 3o. junija 198o obiskala Ljubljano.«Naše veselje in naša moč je Jezus kot kruh življenja, je dejala. Sestre smo vedno združene s Kristusom. V vsakem človeku ga vidimo. Iz evharistije črpamo moč, da bi živele, kakor je on živel.«
Jezus pozna željo in potrebo človeka po vključevanju v skupnost. On sam hrepeni po srečanju z nami. On nas je danes povabil sem na Ponikvo, odzvali smo se in smo prišli k njemu na gostijo. Daje nam svojo besedo, v Svetem Rešnjem Telesu samega sebe, daje nam svoj navdih in razsvetljenje. On si želi naše družbe in naše bližine. Svoje veselje in srečo hoče deliti z nami. Govori nam:Pridi, obeduj z menoj. Sedi k meni in se pogovarjaj z menoj. Resnično uživam ob tebi. Jezus tudi želi, da mu razkrijemo svoje misli, svoje načrte in da se ta prijateljska naveza in zgodba, ki se plete in gradi med Njim in nami, prelije v naše karitativno delovanje. Osebno srečanje in povezovanje s Kristusom, uživanje njegovega Telesa povečuje našo ljubezen, spoštljivost in odprtost do vsakega človeka, ki pride k nam po pomoč. Naš poklic karitativnih delavcev ni le razdeljevanje hrane in pomoči, temveč je sprejemanje in dajanje. Dajati moramo to, kar smo pri evharistiji prejeli: kruh Božje besede, svoje plemenite človeške besede, razdajati je treba samega sebe. To ne pomeni, da lahkomiselno razdajamo svoje moči, sposobnosti, svoj čas in darove, temveč da se zavedamo, na kakšen način izvrševati poslanstvo karitativnega delavca. Pri karitativnem delu gre za služenje bližnjemu, tako kot je Jezus služil. »Služenje ne smemo nikoli preoblikovati v nekaj, kar nam daje oblast. Služiti je treba v ponižnosti, v upanju in v veselju« (papež Frančišek).
Vse te prošnje in želje izročamo danes blaženemu škofu Slomšku, naj jih posreduje Gospodu za novo moč, Božjo bližino, dobroto in usmiljenje karitativnim delavcem pri njihovem neutrudnem in plemenitem delu.
msgr. Metod Pirih
predsednik Slovenske karitas
