Spoštovani sobratje duhovniki, dragi bratje in sestre!
Izraelci so ob izhodu iz egiptovskega suženjstva bili polni skrbi in priprav. Niso vedeli točno kam gredo, saj še nihče ni bil v deželi, ki jim jo je obljubil Bog. Pred njimi je bila pot mnogih vprašanj, nejasnosti, nepredvidljivih preprek in soočanja z nepredvidljivimi nevarnostmi. Na poti iz suženjstva so morali dozorevati v skupnost, ki veruje. Tako so štirideset let postajali edinstven narod, s katerim je Bog hotel biti v najglobljem prijateljstvu. Pot iz egiptovskega suženjstva so Izraelci pričeli s pečenim jagnjetom. Pripravili so si ga po navodilih, ki jim jih je določil Bog. Jesti so ga morali v naglici, pripravljeni za takojšnjo pot. Kri jagnjeta je bila za njih varovalka pred smrtjo. Hiša, ki je bila zaznamovana s to krvjo, je bila rešena pred iztrebljenjem, ki je doletelo ostale prebivalce Egipta, ki jih je faraon s svojim uporništvom proti Bogu pahnil v nesrečo: vsi prvorojeni od človeka do živine so namreč umrli.
Drama Izraelcev ob izhodu iz egiptovskega suženjstva spregovori tudi o tem, kaj lahko napravijo voditelji s svojim ljudstvom. Mojzes je verjel Bogu in je tako rešil Izraelce. Faraon ni verjel Bogu in je nad sebe in Egipčane priklical smrt prvorojencev. Če je vladar pravičen, bo poskrbel, da bodo ljudje dostojno živeli. Če vladar ni pravičen, je kriv, da med njegovim ljudstvom nastopita krivičnost in pomanjkanje. Dostojno življenje ali pomanjkanje sta osnovni vprašanji vsakega družbenega vprašanja. Faraon je Izraelce držal v pomanjkanju, zato so Izraelci vpili k Bogu po pravičnosti. Njihov voditelj Mojzes je dobil nalogo, da jih iz tega stanja odpelje v deželo, kjer bodo lahko dostojno živeli.
Iz Svetega pisma vemo, da se Izraelci pri izhodu iz egiptovskega suženjstva niso najbolje držali. Bogu so se upirali, ko so bili lačni in Bogu so se upirali, ko so bili siti mesa. V stalnem nerganju in godrnjanju je propadla ena cela generacija, ki ni dosegla obljubljene dežele. Šele naslednja generacija je prispela v obljubljeno deželo. Izraelci se niso niti zavedali, da so si oni sami bili največja prepreka in nevarnost.
Gledali so samo na to, kaj bodo imeli v loncih in kako bodo preživeli. Ko so bili lonci polni mesa, pa so gledali, kaj vse še ni v teh polnih loncih in kaj bi lahko še bilo v teh loncih. Izraelci so bili nehvaležno ljudstvo.
Od hvaležnosti do nehvaležnosti je zelo kratka pot. Jezus je to močno občutil tudi na sebi. Juda Iškarijot, njegov apostol, ki je tudi bil z Jezusom tri leta, ga je izdal. V noči ure Jezusove osamljenosti v vrtu Getsemani ni bilo nikogar ob Jezusu. Ni bilo gobavcev, ki jih je ozdravljal. Ni bilo tistih, ki jim je odpuščal grehe. Ni bilo tistih, ki jih je nasitil s kruhom. Ni bilo tistih, ki jih je obudil od mrtvih. Kje so bili vsi ti ljudje? Kaj so počeli? Kam so poniknili? Niti apostolov ni bilo ob Jezusu. Vsi so spali. Apostolom se ni niti sanjalo, da so ta večer postali duhovniki s polno močjo za obhajanje evharistije. Peter je pozabil, da mu je Jezus umil noge. Ob praznični mizi je lahko biti prijatelj. Peter se je zaklinjal, da bi dal za Jezusa celo življenje, če bi to bilo potrebno. Ko pa se je miza izpraznila in na njej ni bilo več mesa in vina, je Peter spal. Nič ga ni brigalo, da Jezus v smrtni grozi poti krvavi znoj.
Zakaj je Jezus umil Petru noge? Zato, ker v nobeni drugi stvari ne moremo biti bolj podobni Jezusu, kot samo v tem, da služimo drug drugemu. Če so drugi zadovoljni s tem ali niso zadovoljni, je čisto vseeno. Če bi Jezus gledal na to, kako mu bodo ljudje hvaležni za vsa njegova dobra dela, nikdar ne bi šel v smrt na križu. Veliki četrtek, veliki petek in velika sobota so v bistvu dnevi ene same človeške nehvaležnosti, brezbrižnosti, strahopetnosti in pozabljivosti na Jezusa.
Evharistija, ki jo je Jezus postavil pri zadnji večerji, pomeni zahvaljevanje. Vendar se je že prva sveta maša v dvorani zadnje večerje končala z nehvaležnostjo. Samo apostol Janez in nekaj žena skupaj z Jezusovo Materjo Marijo pomeni zadnji ostanek hvaležnosti Jezusu. Vsi drugi so strahopetni in so se poskrili v varna zavetja ali pa kričijo proti Jezusu, zahtevajo njegovo smrt in ga sramotijo, ko umira na križu. Ostanek hvaležnih, ki ga ni bilo sram stati pod Jezusovim križem, ga na koncu pokoplje v grobu in še to v izposojenem od Jožefa iz Arimateje.
Jezus je vse dobro vedel. Nehvaležnosti se ni dal presenetiti niti se ji ni vdal, da bi bil zaradi tega razočaran. Nehvaležnim apostolom je pri zadnji večerji dobesedno zaukazal, naj evharistijo obhajajo oni in njihovi nasledniki vse dokler zopet ne bo prišel – to pomeni do konca sveta. Kot so Izraelci na poti iz egiptovskega suženjstva morali dozorevati, da bi iz nehvaležne horde počasi postajalo duhovno in kultivirano ljudstvo, ki z ljubeznijo daje Bogu zahvalo, tako so tudi apostoli in drugi učenci morali dozorevati iz nehvaležnežev v prve pastirje Cerkve, ki se vsak dan pri evharistiji Bogu Očetu zahvaljuje za Jezusov dar trpljenja, smrti in vstajenja. Kdor zna biti hvaležen Bogu, ta zna biti hvaležen tudi drugim. Pri tem pa ne čaka, da bi drugi bili hvaležni njemu. Kdor to zmore, lahko postane služabnik drugih.
Sedaj bom umil noge dvanajstim možem, ki predstavljajo apostole. Ne gre za neko čudno ceremonijo, ki pač spada v obredje velikega četrtka. Preprosto gre za znamenje hvaležnosti Bogu, da lahko vsi, ki verujemo, upamo na Božjo milost osvoboditve od greha, ki nas je vkoval v smrt. Nočemo umreti in ostati v smrti. Vemo, da bomo umrli, vendar tudi verujemo, da bomo zaradi služenju drug drugemu v Jezusu vstali od mrtvih. Služenje vedno pomeni umiranje sebi in grehu. Služenje pomeni dajanje življenja drugim, da bi tudi mi sami imeli življenje v obilju.
Izraelci so nekdaj potovali iz egiptovskega suženjstva v moči jagnjeta. Mi potujemo iz suženjstva greha in smrti v moči Jezusovega Telesa in Krvi. Jezus je velikonočno Jagnje, ki odjemlje grehe sveta. V tej uri, ki je polna veličastja Boga, se Bogu zahvalimo s to evharistijo, da bomo zaradi Jezusovega trpljenja, smrti in vstajenja tudi mi obujeni od mrtvih.
Amen.
msgr. dr. Peter Štumpf, murskosoboški škof
