'Sveta velika noč, bodi nam vsem v pomoč', poje ena od naših slovenskih velikonočnih pesmi. Ta večer smo vstopili v to sveto veliko noč, ko je naš Gospod Jezus Kristus vstal od mrtvih. Ta sveta velika noč je tako velika in sveta, da jo Cerkev obhaja kar petdeset dni. Jezusovo vstajenje od mrtvih je edini smisel naše vere.
Zakaj Cerkev obhaja veliko noč petdeset dni? Zato, da ne bi zatavali, da ne bi obupavali, da ne bi pozabili, kje je naše upanje in kje je naša rešitev. Ljudje radi hitro pozabljamo na bistveno – da je naše življenje odvezano od vezi smrti in tako osvobojeno za večno življenje v nebesih.
Dve Mariji, Magdalena in druga žena, z imenom Marija sta ob svitu prvega dneva v tednu prišle h grobu. Doživeli sta potres, kajti angel, ki je bil videti kakor blisk, je prišel iz nebes, da je odvalil kamen, s katerim je bil zapečaten grob. Angel je sedel nanj. Stražarji, ki so stražili grob, so vztrepetali in bili kakor mrtvi. Angel je obe Mariji najprej pomiril, kajti bilo ju je strah. Nato jima je oznanil, da Jezusa ni v grobu, ker je vstal od mrtvih. Tukaj, ob grobu, se je smrt spotaknila v svoj poraz. Za vse ljudi se je pričela doba večnega življenja. To je novo stvarjenje. Ko je Bog ustvaril vse stvarstvo, ga je ustvaril z Besedo, ki je človek postala. Sedaj pa je Beseda, ki je človek postala, vstala od mrtvih v moči Svetega Duha. To drugo stvarjenje, ki je novo stvarjenje, od groba naprej Bog uresničuje v moči Svetega Duha. Veličastnost angela ljudem razodeva novo življenje, ki nikdar več ne mine (prim. Mt 28,1-10).
Dve vrsti stražarjev imamo ob grobu: To sta obe Mariji, ki ju je Jezusovo vstajenje tako navdušilo in razveselilo, da sta takoj pohiteli k Jezusovim učencem, da jim povesta veselo novico. Potem pa so tu stražarji, ki so v službi Poncija Pilata in velikih duhovnikov. Ti niso bili sposobni napraviti niti koraka. Povsem so otrpnili. Na njih se je spravila koprena smrti, zato so se zdeli, kot da so mrtvi. Stražarji najemniki so zakrneli v svoji nedojemljivosti za ta sveta dogajanja. Videli so, kaj se je zgodilo, pa niso verovali.
Papež Frančišek nam je v letošnji postni poslanici dal pomembno sporočilo: Kdor ne verjame Božji besedi, ne bo verjel nikomur. Zakaj mnogi izgubljajo vero v Jezusa in ne verujejo v njegovo vstajenje? V sebi so zakrknili sposobnost, da bi brali, razumeli in verovali po Božji besedi. Svoja srca so napolnili s praznimi in nepomembnimi sporočili, ki jih v Božji besedi ne bomo našli. Ta prazna in nepomembna sporočila se nenehno spreminjajo. Nimajo svoje stalnice. Enkrat se vsiljujejo kot obljube, drugič kot grožnje. Toliko zmedenih sporočil je med nami, da več ne vemo, komu bi verjeli. Za temi sporočili se skrivajo manipulatorji človeških želja in potreb. Mnogi postajajo kot lutke na vrvici, s katerimi skrivni igralci upravljajo in manipulirajo. Zmanipulirani ljudje se sploh ne zavedajo, kaj se z njimi dogaja. Nimajo svojega prepričanja, nimajo svoje volje. Povsem so nesposobni, da bi odločali o sebi. Ne vedo več, kaj je prav in kaj ni prav. Odločajo se nagonsko in nerazumno.
Stražarji najemniki so bili pri Jezusovem grobu službeno, za denar. Obe Mariji sta bili Jezusovi stražarki iz ljubezni. Stražarji najemniki pa so stražili Jezusov grob službeno, uradno. Ljudje, ki delajo samo za denar, niso dobri ljudje. Oni so krivi, da se kot kuga širi egoizem. Ljudje, ki delajo samo za denar, držijo trgovine odprte noč in dan, da bi služili na račun zapravljivih ljudi. Ljudje, ki delajo samo za denar, uničujejo družine, da bi na račun razbitih družin dobili še več denarja. Ljudje, ki delajo samo za denar, povzročajo begunsko in migrantsko krizo. Ljudje, ki delajo samo za denar, si podrejajo neštete množice, ki jim nagonsko sledijo. Ljudje, ki vse delajo samo za denar in nagonski ljudje, ki se jim pustijo zapeljevati, se z Jezusom ne morejo srečati, ker ne vidijo. So slepi. V njih je ugasnila Luč, ki srcu daje, da vidi. Za ljudi, ki so zaslepljeni z denarjem, lahko kot blisk ponovno pride angel iz nebes, pa ne bodo verovali. Lahko se jim prikaže na nebesnem svodu vstali Jezus, pa ne bodo verovali. Vedno si bodo izmišljevali izgovore, da ne bi verovali. Njihov bog ostane denar.
Obe Mariji, ki sta zgodaj zjutraj šle h grobu, sta verovali Jezusovim besedam, da bo vstal od mrtvih. Ker sta verovali, sta v srcu imeli Luč, in zato sta srečali in videli vstalega Jezusa.
Najprej sta srečali angela, nato sta srečali vstalega Jezusa in končno sta šle do Jezusovih učencev, da jim povesta veselo novico o vstajenju. Vesti o veselem dogodku nista zadržali zase. Preprosto sta hoteli, da bi vstajenja bili deležni tudi drugi. Z veselo novico o Jezusovem vstajenju sta pričeli spletati mrežo altruizma, ki se bo spletala in širila do Jezusovega drugega veličastnega prihoda. Velika noč je noč altruizma. Jezus ni vstal samo zase in za svoje učence. Jezus je vstal za vse ljudi. Da na to ne bi pozabili, mora velika noč trajati petdeset dni. Sporočilo o vstajenju se nas mora prijeti, nas mora pregnesti. Še celo po petdesetih dnevih je čas prekratek. Mnogi pozabijo tudi po petdesetih dnevih velike noči, da je Jezus vstal od mrtvih.
Zato vsaka nedelja, vsi cerkveni prazniki, vsakodnevno obhajanje evharistije neutrudno naznanja: »Vedite in ne pozabite, Jezus je vstal od mrtvih! V Jezusu bo vstal vsak, ki veruje! To govorite, to sporočite drug drugemu!«
Vesele in blagoslovljene velikonočne praznike želim! Vstali Gospod Jezus naj bo vedno z vami!
Amen.
msgr. dr. Peter Štumpf,
soboški škof
