Veselje in sožitje v starosti

Američan srednje starosti je prišel v Rim z namenom, da bi vstopil v bogoslovje in postal duhovnik. Prej je bil direktor doma starejših ljudi. Tam je doživel marsikaj. Večina ostarelih je prišla v dom iz premožnih družin. Bili so preskrbljeni, nič jim ni manjkalo, toda bili so osamljeni. Njihovi otroci in sorodniki jih niso nikoli obiskali. Za božič so jim pošiljali kartice z voščili, kakšno darilo. In to je vse. Takšna je bila hvaležnost otrok do mater in očetov. Direktor doma za ostarele je hotel postati duhovnik, da bi tem osamljenim ljudem lahko nudil duhovno pomoč.

Stvari, ki niso pomembne, niso nič vredne. Na žalost to občutijo tudi mnogi ostareli. Dokler so lahko delali, gradili dom, mladim omogočali študij in jih podpirali s pokojnino, so še bili kaj vredni. Ko pride onemoglost, betežnost, pride tudi odvečnost in nadležnost nad te ljudi. Tako se trgajo vezi čustev in ostaja samo še osamljenost. Krhanje odnosov med mladimi in starejšimi ljudmi je zelo usodno in nevarno. Družba, ki hoče biti mlada, storilna in uspešna, postaja vedno bolj nevzdržna, nasilna, brezkompromisna in nevarna. Podobna je farizeju iz današnjega evangelija, ki je bil poln sebe. Ni ga bilo sram pred Bogom, da se baha s svojimi lastnostmi, ki jih je smatral celo za kreposti. Farizej je druge ljudi imel za manj vredne (prim. Lk 18,11–12).

Ošabnost je lahko veliko breme za skupnost. Uničuje temeljne človeške vrednote, prizadene prijateljske vezi in se nesramno povzdiguje. Tam, kjer prevlada brezobzirnost ošabnosti, ostareli lahko zagrenijo, postanejo žalostni in življenje dojamejo samo še kot breme. Težko sprejemajo tudi sami sebe. Nemalokrat slišim: »Zakaj Bog čaka in me ne pokliče k sebi? V čem sem se mu zameril?« Odgovarjam jim: »Kaj pa bodo mladi brez vaše stabilnosti, modrosti in izkušenj? Pustite, da vam storijo kaj dobrega, tako se učijo ponižnosti in skromnosti in si služijo nebesa.«

Pomilovanja vredni so ostareli, ki se delajo mlade, da bi jih okolica sprejela in občudovala. Oblačenje, frizure, obnašanje, govorjenje včasih kar zvabijo nasmeh, takoj zatem pa sočutje nad neko praznino, ki se je vsilila v te ljudi. Biti vedno mlad in si ne dovoliti, da ostariš, pomeni, ne razumeti, kaj pomeni življenje.

Bistvo življenja ni v fazah mladosti, zrelosti in starosti, ampak je v kakovosti. Življenje nosi v sebi kali večnosti, zato je neuničljivo. Kdor to zazna v sebi in veruje v nadaljevanje življenja v nebesih, doživi tudi starost kot dar in jo sprejema z veseljem. Zato se človek, ki ostari, ne približa koncu, ampak se približa večnosti. S tem tudi bolezen, priklenjenost na voziček ali posteljo, demenca in druge tegobe izgubijo vso tragiko in brezupnost. Lepo je slišati: »Ne bi bila več mlada. Vesela sem svojih visokih let. Zadovoljna sem, ker je bila mladost lepa, srednja leta so bila lepa in starost je sedaj prav tako lepa«. Povsem razumljivo je takšno počutje, saj je bilo celo življenje lepo.

Velik poduk o starosti nam je dal nekdanji papež Benedikt XVI. Na svojem telesu in duhu je začutil onemoglost. Umaknil se je z vodstva Cerkve kot Mojzes, ki je pripeljal ljudstvo do obljubljene dežele, sam pa ni vstopil vanjo, ampak je šel na goro Nebo. Tam se je zaspal smrtni spanec in se dokončno v večnosti srečal z Bogom. Ljudstvo je popeljal v obljubljeno deželo njegov naslednik Jozue (prim. 5 Mz 34,1–12).

Tudi nekdanji papež Benedikt XVI. pravi, da je nastopil poslednje romanje, ki vodi do srečanja z Bogom v nebesih. V tem umiku nekdanji papež obljublja molitveno podporo novemu papežu in vsej Cerkvi. Ni nujno, da odhod starejših ljudi vedno pomeni umik zaradi onemoglosti in nekoristnosti. Lahko je tudi umik zaradi modrosti, preudarnosti in želje po duhovni poglobitvi.

Naša škofija ima v Veliki Polani in v Beltincih dva domova za ostarele in bolne tudi z namenom, da bi veroučenci in mladi pod vodstvom duhovnikov, katehistinj in seveda tudi staršev včasih vstopili vanju; ne za trenutek, ampak za srečanje s temi ljudmi. Oba domova imata eno samo nalogo: ljudem, ki v njima prebivajo ali tistim, ki nudijo oskrbo, omogočati izkušnjo Jezusove ljubezni, ki se kaže v pozornosti in naklonjenosti. Vedno sem zadovoljen, ko vidim, da odgovorni v obeh domovih poskušajo pri sveti maši, med molitvijo ali v raznih prireditvah, ustvarjati vezi solidarnosti in veselo razpoloženje. Navzočnost duhovnikov je nujna, saj stanovalcem pomeni Jezusovo bližino, blagoslov in tolažbo. Večkrat duhovnikom rečem: »Ni Vam treba skrbeti, kako boste preživeli starost. Domovi v Veliki Polani, Beltincih in v Lenartu so pripravljeni najprej za vas. Zaslužite si dostojno starost, saj ste življenje darovali Cerkvi za rast Božjega kraljestva.« Takšno zagotovilo duhovnike pomirja in jim daje novega navdušenja pri gorečem dušnopastirskem delu.

Vesel sem, da je danes z nami gospod škof Jožef Smej, naš rojak. Visoka leta mu ne pomenijo bremen, ampak jih dojema kot Božji dar. Kamor gospod škof pride, prinese veselje in mir. Tudi on je ponižni služabnik v Gospodovem vinogradu, zato pa toliko bolj priljubljen in pričevalen oznanjevalec evangelija. Tri leta sem deloval kot pomožni škof v Mariboru in ob gospodu škofu Jožefu Smeju ter gospodu nadškofu Francu Krambergerju doživljal veselje in sožitje. Bili smo kot družina bratov, ki se razumejo in spoštujejo. Bogu hvala za to izredno izkušnjo, ki mi jo je podaril.

Starost je poslednja možnost, da spoznamo in zasledujemo Gospoda, kot nam danes v berilu pravi prerok Ozej (6,3). Prosimo tudi pri tej sveti maši, da bi nam Gospod naklonil starost, bogato v veselju in sožitju.

msgr. dr. Peter Štumpf
murskosoboški škof