Spoštovani!
Stari cerkveni pisatelj iz 7. stoletja, sveti Izak Sirski, škof v Ninivah, je pogosto dejal: »Samo en greh je, ki je strahotno velik, to da so ljudje brezbrižni do velike noči in vstajenja!« Brezbrižnost se v našem času odraža do skrivnosti. Nič več ni skrivnost – ne življenje ne smrt. Vse je jasno, pa vendar nič ni jasno. Kdor misli, da sta mu življenje in smrt dokončno postali razumljivi, vara sebe in druge.
Mnogi vere ne prenesejo. Ne prenesejo svetega prostora. Tja, kjer se pojavi upanje zaradi vere, takoj vdre tisoče dvomov, podtikanj in neresnic. Sredstva za to so učinkovita in prepričljiva: mediji, napol dodelana znanost, komercialnost, senzacije in tudi ideološka nasprotja. Ljudje smo se navadili na to. Če je kak dan brez škandala, nam je že dolgčas. Celovita resnica nam pomeni dolgčas. Bolj kot to, da bo na veliko noč papež imel sv. mašo na trgu sv. Petra, in s tem oznanil vsemu svetu, da je Kristus vstal, več ne umrje in živi po vseh cerkvah v tabernakljih, so pomembnejše turistične ponudbe Rima ob veliki noči in politične zdrahe v Sloveniji.
Vse vrste instantnih upanj za dan ali dva so nas preplavila. Vsiljujejo se nam, da bi živeli samo še od njih. To, da je na veliko noč premagana smrt in nam je dana možnost večnega življenja, pa je že preveč. Vsa javna družbena sfera se boji, da bi jo prežele verske korenine. Kar sproti jih reže in s tem klesti možnosti, da bi se dokopali do tega, kaj je sploh za ljudi vredno in smiselno v življenju.
Dosti slišimo o tem, da so zavladali med nami neprijaznost, saj se na cesti več sploh ne pogledamo, še manj pozdravimo, pa naveličanost, dolgčas in še kaj. Kako bi še potem lahko govorili o kakšni strasti in gorečnosti za dobro kraja, o domovinski zavesti, o solidarnosti, zastonjskosti?
Mladi so ostali brez zanimanja ali interesov, poplavil jih je dolgčas. Kako bi se naj takšni zanimali za Boga, ki je za njih ena sama votlost. Pustili smo jih za računalniki in jih pahnili v sterilno zaspanost.
Kakorkoli že, iskra velike noči bo vedno tlela. Te ni mogoče ugasniti, ker jo ohranja sam vstali Kristus. Ta iskrica se lahko vžge: enkrat v enem drugič v drugem srcu. Nehote, nezavedno. Bog vedno pripravi trenutke, za nas včasih zelo čudne in neugodne, da se iskrica pojavi, se vname in razplamti v močan ogenj vere. Takšni čudeži so danes zelo pogosti in nenadoma presenetijo. Danes še prisegaš, da nisi veren, jutri je lahko s teboj že vse drugače. Bog nikogar ne pusti na miru. Drami iz spanja, trese ramena in budi. Tako dolgo, dokler ne zbudi. Včasih se to lahko zgodi v zelo poznih leti, pred smrtjo, pa vendar se zgodi.
Velika noč ima pomembno sporočilo: Samo Bog je gospodar nad življenjem in smrtjo.
Vaše velikonočno jedi, ki ste jih prinesli sedaj k blagoslovu, niso nič drugega, kot ta iskrica. Zakaj je boljša žegnana šunka od tiste, ki ni žegnana? Zato, ker po blagoslovu v njej zažari skrivnostna iskrica, dotik Božjega prsta, ki vas lahko jutri zjutraj pri zajtrku ali pa čez leta, za Boga čas ni pomemben, oplazi tako močno, da boste začutili, da je brez Boga življenje nesmiselno. Takrat se vse spremeni. Vera postane gibalo vseh vaših misli, načrtov in dejanj. Se tega bojite? Zaman! Bogu se ne da uiti, ne skriti. Njegova ljubezen je kot ogenj, ki se širi povsod. Božje ljubezni pa se ni treba bati. Nič ne jemlje, ampak daje vse in to vse je novo, večno življenje pri Bogu.
Bog žegnaj jutri zjutraj in želim, da bi se v vas zaiskrila iskrica Kristusovega vstajenja! Blagoslovljena naj vam bo ta velika noč!
+ Peter Štumpf, soboški škof
