Dragi bratje in sestre!

God svetega Frančiška Saleškega nam zopet daje priložnost za naše letno srečanje in zahvaljevanje Bogu za milostne darove, ki jih tako zelo potrebujemo pri časnikarskem delu.

Čudovite stvari Bog stori s človekom, ki se mu ves preda, brez zadržka! To občudujemo pri sv. Frančišku. Izjemni intelektualni potencial, združen z milino duha, se daje na razpolago služenju Cerkvi, ki jo pretresa zahodni razkol. Ne bori se za lasten prav, temveč za resnice katoliške vere in pravice Cerkve. To dvoje Frančišek izpostavi kot prvino študija, pisanja in oznanjevanja. Kaj hitro bi se lahko naveličal in utrudil. Renesančna Cerkev, ki se je že močno izgubljala v intrigah evropskih kraljevih dvorov, predvsem pa pariškega, in se tako oddaljevala od podobe Kristusove Cerkve, bi Frančiška lahko povsem razočarala. On se ni predal pretiranemu razmišljanju, kakšna je Cerkev in kakšna bi morala biti. Bolj je strmel k temu, da je svojo aristokratsko pojavnost, nastop, prepričljivost in šarmantnost dal v službo Cerkve. Ne za njeno moč in družbeno veljavo, temveč za njeno duhovno in moralno prenovo ter verodostojnost. Postal je zelo močan odmev Kristusovega glasu in njegovega nagovarjanja Evrope, naj se ne predaja češčenju svoje moči, ampak bolj radikalno seže po evangeliju.

Škofa Frančiška Saleškega bi lahko imenovali zavetnika nove evangelizacije s pomočjo medijev. V svojem času in še mnogo pozneje je ljudem vseh stanov poglobil vero in jim ponudil v branje Filotejo in Teofila. Frančišek dokazuje, da je v vseh dobah, v povsem nenavadnih situacijah, mogoče storiti zelo veliko. Po takšnih ljudeh kot je Frančišek, Sveti Duh lahko na novo pregnete in osveži tiste strukture, ki so postale grešne, stereotipne, nekoristne, rekli bi, preživele.

Tako družba, kot tudi Cerkev, politika, ekonomija in kultura dobijo novo vrednost, nov zagon. Skratka postanejo bolj človeške, ker služijo ljudem in si jih ljudje želijo.

Božja beseda, ki jo Cerkev prebira na današnji dan, nam pomaga, da lažje razumemo ključne trenutke Frančiškovega življenja. Spoznal je, da mu je dana milost, da bi vernim in nevernim, katoličanom in kalvincem oznanil nedoumljivo Kristusovo bogastvo »Da bi se po Cerkvi oznanila mnogovrstna Božja modrost…« (prim. Ef 3,8–10). Moral je prestati mnoge preizkušnje, da bi si pridobil srčnost za to poslanstvo.

Med študijem v Padovi je njegovo dušo zajela strahovita tema, značilna tudi za Janeza od Križa. Frančišek se je čutil povsem zapuščenega od Boga. Duševni in duhovni mir mu je odganjalo prepričanje, da bo zavedno pogubljen v peklu. Ko je nekoč molil pred podobo Matere Božje, se mu je mir povrnil. Naredil je zaobljubo popolne čistosti in komaj se je vrnil domov v Francijo, je že imel opravka s svojim strogim očetom, ki ga je namenil politični karieri. Oče mu je izbral tudi nevesto. Očeta je komaj prepričal, da odstopa od njegovih namenov zaradi želje po duhovniškem poklicu. Frančiškovi boji so se nadaljevali tudi v duhovniškem poslanstvu, ko je v ženevski škofiji spreobračal kalvince. Bog ni molčal. Po Božji milosti in Frančiškovi besedi se je v katoliško vero spreobrnilo 70.000 kalvincev. Nekateri so mu grozili s smrtjo, vendar se ni uklonil. Kot ženevski škof je še poglobil svojo ljubezen do ljudi in tako vedno bolj postajal popolna podoba Dobrega Pastirja.

Janez Bosko je Frančiška Saleškega smatral za najbolj prijaznega, človeškega in ljubeznivega med svetniki. Frančišek je mnogo pretrpel zaradi tistih, ki so zavračali njegovo dobroto in ga obrekovali. Njegova ponižnost ni bila stvar značaja, ampak je bila sad Svetega Duha. Po naravi je bil ognjevit in jezljiv, vendar se je ravnal po vzgledu apostola Pavla, ki je hotel biti najmanjši izmed vseh svetih, da bi lahko drugovercem lahko oznanil Kristusov pravi nauk (prim. Ef 3,8–12).

Zadnje čase se večkrat sprašujem: »Kako mi kot katoliški časnikarji dojemamo te težke čase za Cerkev? Kako pišemo ali poročamo o ljudeh, ki nam niso ljubi in nas napadajo zaradi vere in katoliškega etosa?«

V preteklem letu smo ponovno doživeli, da so novice, ki jih piše želja po senzaciji ali celo sovraštvo, strahotno udarne, čeprav imajo kratek rok trajanja. V ljudeh vendarle puščajo dolgotrajne sledi zla, neuravnovešenosti, zmedenosti. Strasti nasilja, ki se množično pojavljajo na ulicah in so ponekod usmerjene tudi proti Cerkvi, so v dobršni meri povzročili in razplamteli mediji.

Tako imenovani »javni interes«, ki ga mnogi novinarji tako zelo branijo, ne pomeni nič drugega, kot meglo, v katero je zatavala javnost. Koliko pa je v Sloveniji še takšnih oseb, ki imajo pravico do zasebnosti? Kdo jih izbira in po katerih merilih? Imamo kakšno institucijo za to in kdo jo postavlja? To, da so eni stalno na tapeti javnosti, drugi pa so povsem nedotakljivi, je hinavščina prve vrste. Medijsko povzročanje razdvojenosti je močno razkrojilo družbo. Delitev ljudi na naše in one tam, ki jih je treba onemogočiti, pomeni samomor družbe. Nihče se ne trka na prsi, nihče ne prevzema odgovornosti. Pa vendar bodo morali mnogi direktorji, uredniki in časnikarji dati odgovor svoji vesti, javnosti in končno samemu Bogu. Njegovi sodbi ne bo ušel nihče.

Jezus nam da nauk. Ni vsem mar za ovce. So taki, ki so najemniki in gledajo samo nase. Ko pa pride nevarnost in se pojavi volk, mu najemnik prepusti ovce in zbeži na varno (prim. Jn 10,12).

Katoliški časnikarji si ne moremo dovoliti, da bi bili najemniki, ki jim ni mar za bralce. Naša krstna poklicanost in strokovna usposobljenost se morata odzivati na veselo novico, ki jo oznanja Jezus. Evangelij je edini etos katoliškega časnikarja. V evangeliju najdemo dovolj svobode zase in za tiste, ki jih nagovarjamo. Evangelija se ne sramujemo, ker je Božja moč, dana v rešitev vsakomur, ki veruje, najprej nam, potem pa tudi bralcem (prim. Rim 1,16).

Ljudje močno potrebujejo dobre katoliške medije. Želijo si jih. Moramo jim posredovati resnico, pri tem pa jim dati varnost in gotovost. Z našo pomočjo lahko spregledajo, da končno na družbo in dogajanja v njej gledajo z Jezusovimi očmi. Ne z opravičevanjem vsakogar in vsega, ampak da znamo vseeno poleg kritičnih stvari zapisati in poročati tudi tisto, kar je dobrega, čeprav se zdi, da to komu politično, strateško ne ustreza. S to etičnostjo se lahko verski tisk razlikuje od svetnega.

Pri svojem delu moramo verjeti v ljudi, v njihove naravne in nadnaravne sposobnosti, čeprav se nam tolikokrat zdijo nemočni in slabotni. Ne bomo stokali nad težkimi časi. Pomagajmo ljudem, da bodo živeli vedro krščansko življenje. To nas bo uresničilo v hoji za Jezusom in v poklicu, ki ga opravljamo. V tem bomo našli zadovoljstvo.

Bratje in sestre! Ob našem prazniku vam voščim z naslednjimi besedami: »Služimo Gospodu Jezusu z veseljem!« Sveti Frančišek Saleški, prosi za nas pri Bogu. Amen.

msgr. dr. Peter Štumpf
murskosoboški škof
predsednik Komisije za sredstva družbenega obveščanja