Drage sestre redovnice, bratje redovniki, dragi vsi navzoči!

Mojzesova postava je predpisovala, da gredo starši štirideset dni po rojstvu prvega sina v Jeruzalem in prvorojenca darujejo Gospodu ter da opravijo obredno očiščevanje za mater. Tako sta storila tudi Marija in Jožef. Obred je bil namenjen posvetitvi prvorojenca Bogu v spomin na Božjo rešitev izraelskih prvorojencev v Egiptu. Evangeliji dajejo pomen temu dogodku predvsem zaradi pomembnih razodetij o osebi Jezusa Kristusa. Ko je namreč starček Simeon zagledal Jezusa, je bil zelo ganjen in ga je po navdihu Svetega Duha označil z besedami »luč v razodetje poganom«, »v slavo Izraela, svojega ljudstva« in »znamenje, ki se mu nasprotuje«. V Svetem pismu je luč simbol z mnogimi razlagami. V vsakdanji govorni rabi pomeni luč simbol za spoznanje. V okolici se lahko orientiramo samo, če je luč. O modrih ljudeh pravimo, da stvari vidijo jasno. O zmedenih ljudeh pa pravimo, da živijo v oblakih, v megli.

Bog nam je dal luč razuma, da bi spoznali stvari take kot so, da bi razumeli sami sebe, druge in to kar nas obdaja. Bog nas je ustvaril po svoji podobo in sličnosti (prim. 1 Mz 1,26–27). Vzhodni cerkveni očetje menijo, da nam je Bog dal razum zato, da bi stvari lahko videli tako, kot jih vidi Bog. Tudi sholastiki so učili, da vse, kar obstaja, lahko spoznamo s pomočjo Boga. Mistiki menijo, da sicer obstajajo nam neznane skrivnosti in v te nas lahko uvede samo Bog. Pri tem niso podcenjevali pomena naravnega razuma za matematiko, filozofijo in seveda tudi za religijo.

Poznamo rek: »Laž ima kratke noge!«. To ima lahko tudi teološki pomen. Ne gre samo za resnico glede etičnih ali razumskih postavk. Bog je vse ustvaril z Besedo in ta Beseda se nenehno razodeva v zgodovini. Vse od začetka si hudi duh prizadeva, da bi Božjo besedo utišal, da bi zakril pravi smisel stvari, da bi resnico zastrl z lažjo. Lažna obljuba: »Bosta kakor Bog« je Adama in Evo pahnila v greh. Stvarnika sta hotela spremeniti v stvar. Greh je vrgel senco, temo na njuno obličje, tako da v sebi in na drugem nista prepoznala Božje podobe, ampak samo stvar, ki je brez oblačil in zato sta se sramovala drug pred drugim. Pred Bogom sta se skrila v temo laži. Grešila sta, zato nista prenesla luči resnice.

Biti v laži, živeti v laži in si zakrivati oči pred Lučjo resnice, ki osvobaja, pa tudi sodi in kaznuje, dovolj zgovorno pomeni poslednja sodba. Če se spomnite, se tisti na levici sprenevedajo, lažejo: »Gospod, kdaj smo te videli lačnega in ti nismo dali jesti, ali žejnega in ti nismo dali piti ali bolnega in te nismo obiskali?« ... Oni so dobro videli in vedeli, samo niso hoteli živeti in delati iz resnice. Iz izkušnje vemo, da ko sonce vzhaja, tema izginja in ko zahaja, tema prihaja. Ne more biti hkrati za vzhodu luč, na zahodu pa tema. Tam, kjer sije sonce, teme enostavni ni. Tema je samo v kakih luknjah, jamah, kleteh, v podzemnem svetu. Zadnje čase se nam rado zareče, da je Slovenija v popolni ideološki, moralni in duhovni temi. Mi verujemo, da jo vedno razsvetljuje Luč Jezus Kristus, ki je Resnica. So pa mnogi posamezniki, ki pa se skrivajo pred Lučjo. Zapirajo se v zlagano dojemanje zgodovine, bojijo se humanizma. Čemijo v temi greha. Jezusa so napravili za znamenje, ki se mu nasprotuje.

Mislijo, da je komunizem še zdaj edina resnica. Kako drugače bi si lahko razložili zaslepljenost podpornikov dražgoške proslave? Ali pa zaslepljenost mnogih posebnežev, ki sovraštvo do krščanstva in Cerkve smatrajo za državljansko dolžnost? – Oni ne gledajo v Luči, ampak v temi greha. Če bi gledali v Luči, bi videli stvari v resnici.

Saj veste, kako je z rudarji, ki po daljšem času pridejo iz rudnika. Morajo paziti, da ne oslepijo od luči. Ne morejo sicer ostati v rudniku, ker bi pomrli. Da bi lahko normalno preživeli, je potrebno prilaganje na luč. Mnogokrat je potrebna medicinska pomoč, da bi prenesli moč sončne luči. – Laž se ne trebi tako hitro. Potreben je proces. Bog dovoljuje nek čas, ki je daljši, da lahko pridemo do spoznanja resnice.

Prerok Malahija sporoča, da je Bog izbral Levijeve sinove, jih prečistil kakor zlato in srebro, da bi darovali Gospodu daritve, kakor je prav (prim. Mal 3,3). Bog Levijeve sinove obravnava drugače kot druge rodove v Izraelu. Čeprav so vsi izraelski rodovi od Boga izbrani, so Levijevi sinovi posebej odbrani in usposobljeni za Bogu všečno daritev. Sčasoma so daritve stare zaveze Bogu postale nevšečne. Kri volov in kozlov ni mogla z ljudi sprati madeža greha in uničiti oblasti hudega duha nad njimi. Levijev rod je prešel in na njegovo mesto je vstopil sam Bog. V Jezusu Kristusu si je privzel kri in meso, torej našo človeško naravo, kot pravi pismo Hebrejcem. Jezus je postal naš zaveznik. On edini je veliki duhovnik pred Bogom v spravo za grehe ljudstva (prim. Hebr 2,14–18). Zato je Jezus Luč v razsvetljenje vseh, tudi teh ki še niso spoznali Boga, da bi iz teme greha prišli k luči resnice in bi kot starček Simeon tudi oni videli zveličanje, ki ga Bog pripravlja vsem narodom.

Nekoč je Jezus nagovoril Mater Terezijo: »Pridi, bodi moja Luč!« Pri tem pa jo je nenehno spraševal: »Mi boš to odrekla?« Mati Terezija je naredila četrto zaobljubo, s katero se je zavezala pod smrtnim grehom, da Jezusu nikdar ne bo odrekla nobene njegove prošnje. Njegovo žejo na križu je razumela kot žejo po dušah, ki blodijo v temi greha, revščine, osamljenosti. Ko je stregla ubogim in grešnim, je v njih stregla Jezusu. Pri tem pa ni čutila nobene Božje tolažbe, ni doživljala Božje bližine. V duši je strahotno trpela zaradi duhovne teme in občutka, da jo je Bog zapustil. Edino, kar je še zmogla, da je Bogu vračala ljubeč nasmeh in da mu ničesar ni odrekla. Vzljubila je celo temo v svoji duši, ki jo je doživljala kot Kristusovo osamljenost na križu. Duhovna temo je dojela kot pot, po kateri prihaja križani Jezus do nje in ubogih ter grešnih.

Kdo bo danes prižigal Jezusovo Luč v teminah človeških src? Ogromno ljudi živi v temi, brez Boga. V tej temi so izgubljeni. Trpijo, pa ne vedo, da zaradi praznine v srcu. Žejni so, pa ne vedo, da jih žeja po ljubezni. Čutijo osamljenost, pa ne vedo, da je Jezus z njimi. To so ubogi reveži, ki se nam morajo smiliti.

Če je Bog nekoč izbral Levijeve sinove, da bi pravilno opravljali daritve, Jezus izbira vas, drage sestre redovnice in bratje redovniki, da bi bili vi daritev. Zelo sem Vam hvaležen, da mu niste odrekli. V moči karizme vaših redovnih ustanoviteljev dajete življenje za resnico v ljubezni tudi v naši škofiji. Jezus še danes ljubi Slovenijo po vas. To mu dopuščajte. Vaše skupnosti negujte kot tabernakelj, kjer se hranite s kruhom življenja, da lahko prižigate Jezusovo Luč ljudem.

V mesecu juniju se bodo našim skupnostim pridružile sestre klarise. Tudi one niso odrekle Jezusovi prošnji, da bi tešile njegovo žejo na križu v naši škofiji. Sestre bodo kontemplativke 24 ur na dan. Tako bodo z Jezusom, da bi vsi bili v srcu škofije. Bratje redovniki, sestre redovnice, prižigajmo luč Božje ljubezni. Pri tem pa se podpirajmo z molitvijo. Amen
 

msgr. dr. Peter Štumpf
murskosoboški škof