Župnik Janos Slepec, ki je pred stotimi leti omogočil zidavo te cerkve sv. Nikolaja, je takole zapisal: »Ta majhna vzpetina, na kateri je zgrajena cerkev, je najlepši in najvišji prostor v Murski Soboti. Že po svoji naravi je kakor vnaprej določen za to, da se na njegovi površini postavi božja hiša in gospoduje nad vso občino…« (Stopinje 1972, 22).

Tudi po stotih letih se še vedno radi vzpenjamo na to vzpetino in vstopamo v cerkev sv. Nikolaja, da bi se srečali med seboj in skupaj kot župnija in tudi škofija z gospodom Jezusom Kristusom. Naša prihajanja na ta kraj imajo povsem konkreten namen. Smo kot množica, ki jo v današnjem evangeliju predstavi evangelist Janez. Ljudje so se povzpeli na goro, kamor je prišel tudi Jezus. Radi bi ga poslušali, toda bili so lačni. Jezus jih ni prezrl, za njih je poskrbel, dal jim je kruha. Na tak način jim je priznal človeško dostojanstvo in jim pokazal, da jih ima rad. Ni mu bilo vseeno, kako je z njimi. Lahko bi jih prezrl in z učenci v slogu piknika zaužil tisti dve ribi in pet ječmenovih hlebov. Toda to malenkost je bil pripravljen deliti s pet tisoč ljudmi. Jezusova ljubeznivost je pomnožila koščke kruha v zadostno količino, ki je nasitila veliko množico (prim. Jn 1–15).

Dobro vemo, da v preteklosti in tudi danes pomeni boj za kruh vzrok za vojne. Samo kadar se kruh pravično deli na enake dele, takrat je med ljudmi mir. Če imajo eni preveč kruha, drugi pa ga nimajo, to povzroča družbene nemire in ponižuje dostojanstvo lačnih in obubožanih. Jesti kruh z nekom pomeni prijateljstvo, zaupanje. Od prijatelja, ki z menoj je kruh, pričakujem, da me ne bo izdal. Najhuje je, ko smo pri mizi tiho, brez besed in uživamo kruh sprti in jezni. Takrat nastajajo čiri na želodcu. Najlepša prijateljstva nastajajo pri mizi. Takrat se sklepajo tudi najboljše kupčije in posli. To direktorji še kako dobro vedo. Skupni obed je že po svoji naravi znamenje miru in sprave. Zato je obed tudi znamenje Božjega kraljestva, kajti revni tam niso lačni, ampak siti.           

Kaj danes sanjajo revni delavci, ki nimajo kruha? Ne sanjajo velikih reči. Sanjajo, da bi lahko imeli kruh, da bi jedli vsaj trikrat na dan in da bi od tega kruha lahko bili site tudi njihove žene in otroci. Deliti kruh z drugimi, to je zahteva Svetega pisma.

V prvem berilu smo slišali, da je prerok Elizej imel zadosti kruha samo zase, vendar ga ni obdržal. Razdelil ga je med sto ljudi. Čudež se lahko zgodi, samo kadar zaupamo v Boga. Ne gre za hokus – pokus in je vse rešeno. Gre za to, da se upamo spustiti v avanturo velikodušnosti, delitve dobrin s tistimi, ki jih nimajo. Kajti kdor stiska pesti samo zase, bo vse izgubil. To, kar skriva pred drugimi, bo izgubil javno. To, kar odreka drugim, ga bo zadušilo. To, kar je ukradel drugim, ga bo pogubilo. Bog ne množi kruha iz nič, ne siplje ga na zemljo iz nebes, ne postavlja se na mesto ljudi, da rešuje probleme. Bog deluje po teh, ki se mu zaupajo.

Zakaj mi prihajamo vsak dan, od nedelje do nedelje v to cerkev? Srce nas sili, da pridemo in slišimo Božji glas, ki nas nagovarja in uči velikodušnosti in gostoljubnosti. Zakaj pa mislite, da smo Prekmurci tako gostoljubni? Ker je to v naših genih ali ker nam je tako všeč? Ne! Naše gostoljubje je na svoj način to, kar je doživel Elizej, ko je zaupal Bogu. Nasitil je sto ljudi in je še mnogo ostalo. Našo župnijsko in stolno cerkev bi morali smatrati za hišo gostoljubja, kraj, kjer nas Bog nagovarja, naj delimo kruh z drugimi. Tukaj se osvobajamo vzvišenosti in ošabnosti. Ni hujšega dati kruh v oholosti ali pa ga jesti v ponižanju.

Apostol Pavel nas zato v pismu Efežanom vabi, da se vadimo v ponižnosti, krotkosti in potrpežljivosti. Samo po tem lahko spoznamo, kdo je Jezusov učenec. Prenašati v ljubezni drug drugega je težje, kot vse stvari na svetu. Vidimo, da še sebe težko prenašamo, kaj šele druge. Edinost v župniji ali škofiji ni stvar simpatij ali načrtovanih strategij. Edinost je samo v Bogu. Zato skupaj molimo vero v enega Boga, ki je Oče vseh. Veroizpoved nas zavezuje k dolžnosti, da presegamo sebe, svoje napake, predsodke o drugih (prim Ef 4,1–6).

Če ste bili pozorni, evangelist Janez ne pravi, da bi Jezus pomnožil kruh in ga dal ljudem jesti, ampak se je zahvalil in kruh razdelil med sedeče (prim. Jn 6,11). Danes smo dobesedno obsedeni od želje, da bi pomnožili kapital, zdravje, celo leta, ki so nam še ostala, prijatelje in uspehe.

In če ne moremo množiti teh dobrin, potem se končno spomnimo, da bi bilo dobro prositi Boga, naj on to naredi namesto nas. Manija pomnoževanja dobrin pomeni strah pred smrtjo in je znamenje pomanjkljive vere. Jezus je velel ljudem, naj sedejo. Naj se umirijo in zadihajo s polnimi pljuči. Potrebno je v miru premisliti, kaj se dogaja, kdo me vodi in kam me vodi. S to gesto je Jezus pokazal, da je edini pastir, ki vodi ljudi do koristnih dobrin. Pri tem mu ne pomagajo sposobni in pomembni. Deček je bil tisti, ki je imel pet ječmenovih hlebov in dve ribi. Evangelist Janez z osebo dečka izpostavi pomen majhnih in preprostih. Ti namreč Jezusu povsem zaupajo. Zaupljiva vera je sposobna velikih dejanj.

Zdi se mi pomembno, da smo stoletnico stolne cerkve obeležili tudi s poletnim oratorijem in včerajšnjimi igrami. Približati se otrokom in mladim, jim dati vlogo tudi pri dogajanjih v župniji in škofiji, pomeni ubogati Jezusa, se posesti po travi in iz njegovih rok sprejeti preprostost, skromnost, navdušenje, veselje … Otroci nam znajo dati te darove. Odrasli smo stalno v skušnjavi, da bi dobrotnike postavili za kralje ali predsednike, otroci pa se ne ozirajo na to. Oni imajo sposobnost gledanja v bistvo človeka. Zato so blizu Jezusovemu srcu.

Ob nastopu vrhovne pastirske službe v Cerkvi, je papež Benedikt XVI. hitro spoznal vrednost preprostih in iskrenih ljudi. Tudi sam si prizadeva pričevati preprosto in zaupljivo vero, ki jo hkrati plemeniti z izredno inteligenco duha in razuma. Zaradi tega ga spoštujejo tudi ljudje drugih veroizpovedi. Jezus je svojemu prvem namestniku na zemlji, apostolu Petru, zagotovil, da je on skala in na to skalo postavlja svojo Cerkev in peklenska vrata je ne bodo premagala. Zdi se, da so sedaj peklenska vrata močnejša od Cerkve, toda dokler bo papež skala, Cerkev ne bo premagana. Imamo dolžnost v veri, da molimo za papeža.

Našo ljubezen in povezanost s papežem danes ponovno izpovedujemo ob priložnosti obiska gospoda nuncija, papeževega odposlanca med nami, njegove ekscelence msgr. dr. Juliusza Janusza. On nam pomaga, da ohranimo edinost Duha z vezjo miru, da bi Cerkev na Slovenskem bila eno telo in en Duh (prim. Ef 4,4).

Gospod nuncij! Hvala, ker ste prišli in ker z nami obhajate to evharistično daritev. Med to sveto mašo nam boste podarili živi kruh, Jezusa Kristusa. V njem je naša moč. On nas napravlja za drzne, saj nas opogumlja, da živimo avanturo evangelija.

Ko bomo sedaj molili veroizpoved, bomo izpovedali vero tudi v sveto Katoliško Cerkev. Molitev naj nas še bolj zedini s svetim očetom, s škofi in vsem Božjim ljudstvom, da bomo vsi živeli v enem upanju svojega poklica, saj je en Gospod, ena vera, en krst.

V tem slovesnem trenutku se zaupamo Devici Mariji. Ona je Mati Cerkve. Njej izročamo v varstvo našo, soboško, škofijo. Po Mariji k Jezusu. Amen.

msgr. dr. Peter Štumpf
murskosoboški škof