Dragi bratje in sestre!
Zadnja večerja, ki jo je Jezus obhajal s svojimi učenci, preden je nase prevzel grozo duševnega in telesnega trpljenja ter smrti, v nas pušča globok vtis. V obednici zadnje večerje je bilo slovesno, pa tudi žalostno. Slovesno zaradi Velike noči, ki jo je Jezus obhajal s svojim najožjimi prijatelji in žalostno, ker so vsi čutili dih smrti, ki se je počasi plazila v dvorano zadnje večerje. Satan je napovedal Jezusu še zadnji dvoboj: Judovo izdajstvo, Petrovo zatajitev, trpljenje in smrt na križu. Jezus se ni ukvarjal s silami pekla. Ukvarjal se je z nami. Jezus ve, da bo s smrtjo in vstajenjem od mrtvih porazil sile pekla. Ve pa tudi, da se bodo peklenske sile zaletavale v njegove učence, torej tudi v nas. Da bi bili močni v tem boju, je Jezus postavil evharistijo. Pri postavitvi evharistije je zapovedal, naj jo vedno obhajamo v njegov spomin. Evharistija je Jezusova nekrvava daritev na križu, ki nas krepi, da ne bi omagali pri hoji za Jezusom. Evharistija nam je potrebna vsak dan in ne samo ob nedeljah in praznikih.
Jezus je med zadnjo večerjo umil učencem noge. Poleg služenja, na katerega nas spominja to Jezusovo dejanje, ima umivanje nog še en pomen. Krstna voda nas opominja k čuječnosti, da vedno živimo v Kristusu. Jezus je učencem večkrat dejal, da bo prišla ura, ko bo izročen sovražnikom in to bo ura smrti. Tudi jim je povedal, da bodo morali mnogo trpeti zaradi Njegovega imena. In kaj se je zgodilo z učenci v najbolj odločilni uri? Na Oljski gori niso mogli eno uro čuti in moliti z Jezusom, ampak so enostavno zaspali. Kako je mogoče spati, ko nekdo nekaj metrov stran v hudi notranji stiski poti krvavi pot? To je možno samo, če nastopi » akedija« ali lenoba. Kaj je akedija ali lenoba? To je žalost ob Božji dobrini. Jezus je z učenci obhajal zadnjo večerjo, jih posvetil za duhovnike, jim dal zapoved ljubezni, a oni spijo. Enostavno niso bili veseli, da imajo v duši Kristusa. Povsem so se od njega oddaljili. Zato se jih je lotevalo malodušje. V njih je zbledela ljubezen do Kristusa in volja do vsega. Padli so v satanovo skušnjavo, ki jih je begala s strahom. Ko je prišel Juda Iškarjot z odposlanci velikih duhovnikov, da bi Jezusa izdal v smrt, so se lenobni učenci enostavno razbežali in se poskrili.
Ali se to ne ponavlja množično tudi danes, ko po krstu ali birmi mnogi ne pridejo več k evharistiji? V pripravi na zakramente so Jezusu zatrjevali, da ga ne bodo zatajili. Ko pa je mimo praznik, na Jezusa pozabijo in preprosto izginejo. Za Juda Iškarjota so bili mikavni srebrniki, za take ljudi pa je mikavnih sto drugih reči.
Akedija ali lenoba pomeni stalno nevarnost, ki vedno preti. Neodgovornost se zdi kot edina varnost. Temu sledi duhovna apatičnost, ki pa takoj napade razum in čute. Ni več razloga za nič na te tem svetu. Vse je brez smisla. Akedija ali lenoba je odpor do akcije. Dajem primer: Eni uporabljajo rovnico za kopanje jam, drugi jo uporabljajo za zidanje zidu, tretji pa za zidanje katedrale. Odvisno od namena, ki ga ima delavec. Tako je enim družina samo skupnost za sobivanje, drugim je skupnost dveh partnerjev, ne glede na spol, tretjim pa je družina svetinja v zakramentu zakona posvečenega moža in posvečene žene. Odvisno pač, kaj nasičuje človekova hrepenenja: ali je to zgolj preživetje - ali naslada - ali pa ljubezen, ki prihaja od Boga.
Akedija ali lenoba ni naveličanost, ampak je odklanjanje tega, da bi svoja jadra usmerili k Bogu. Akedija ali lenoba odklanja hrepenenje v srcu. Lenuh je tisti, ki ima pogum, da se ne dela, da dela. Apostol Peter se v Getsemaniju ni delal, da bedi in moli z Jezusom. Lenobno je zaspal. To je preprosto hotel. Peter je delal tisto, kar je hotel delati – spati.
Aked ali lenuh za svojo praznino išče številne nadomestke. Da ga ne bi bilo strah, išče užitke. Peter se je po zadnji večerji v vrtu Getsemani udobno zleknil pod oljčno drevo. Možno pa se je zlekniti tudi na kavč pred televizorjem in tam grizljati čokolado ali kikiriki. In na to prevaro nas lovijo mnogi: Tebi ni treba nič odločati, nič narediti, bomo namesto tebe vse odločali in napravili mi. In potem? In potem mi nismo več mi, ne vemo kdo sploh smo – izgubljeni, ne samo lenobni, zraven še depresivni, jezni in nad seboj in vsem svetom nezadovoljni. Takšen je postal Juda Iškarjot, ni se mogel znebiti akedije ali lenobnosti in si je vzel življenje. Ni se bil več sposoben srečati z Jezusom. Petra se je pobral.
Rešil ga je šele Jezusov pogled na dvorišču velikega duhovnika. Takrat se je spomnil svoje zatajitve Jezusa pred deklo vratarico. Šel je vase in se zjokal.
Srečanje z Jezusom je odločilno. Dokler ni tega srečanja, akedija ali lenoba ne popusti. Tudi Jezus se je moral v vrtu Getsemani soočiti z akedijo ali lenobo. Zato je molil: »Oče, če hočeš, daj, da gre ta kelih mimo mene!« Toda to skušnjavo je premagal s tem, da popolnoma sprejme Očetovo voljo. Zato je molil: »Ne moja, ampak tvoja volja naj se zgodi« (Lk 22, 42). Jezus sprejme smrt na križu zaradi akedije ali lenobe človeštva, zaradi odpora ljudi do delovanja. Svoje zadnje besede »Vse je dopolnjeno« (Jn 19, 39), Jezus izreče zato, da nas ozdravi akedije ali lenobe.
Ta večer, bratje in sestre se prične Jezusov krvavi boj. Mi smo tu in to vemo. Ostanimo budni z Jezusom ne samo danes, ampak vedno, kajti kolikokrat jemo iz oltarja ta kruh in pijemo kelih, oznanjamo Gospodovo smrt, dokler ne pride (prim. 1 Kor 11, 26).
msgr. dr. Peter Štumpf
soboški škof
