Spoštovani Hozjanovi, gospod župnik Vili, sobratje duhovniki, spoštovani občudovalci jaslic.
V tem lepem večeru, ki še diši po sveti božični noči, smo vstopil v soj tisočerih jasličnih lučk, ki nam ob božičnih praznikih pri Hozjanovih na Hotizi svetijo že 20 let. Ta večer v veselju in v hvaležnosti Bogu in Hozjanovim tako blagoslavljamo kar 20 jaslic. Vsake jaslice pomenijo eno leto postavitve.
Kje je začetek in kaj je vzrok za te jaslice? Pred 20. leti je nenadoma in nepričakovano prestopila prag tega življenja v blagodejno življenje pri Bogu 13. letna deklica, Andrejka Hozjan. To je bilo tako nenadno in nepričakovano in predvsem boleče, da bi mamo in očeta od Andrejke lahko povsem strlo. Žalost in bolečina ob izgubi otroka je nekaj, kar se ne more zaceliti. Duševne rane se počasi, zelo počasi zaraščajo zgolj v brazgotine.
Ob tragični izgubi otroka se starši lahko povsem zagrenijo in pri tem nekateri celo povsem izgubijo voljo do življenja, ali pa pričnejo pisati neko novo, smiselno življenjsko zgodbo. In prav to drugo se je zgodilo tukaj pri Hozjanovih na Hotizi. Niso se prepustili žalosti, temveč so v Andrejki uzrli svojo majhno, a tako zelo dragoceno lučko v nebesih, ki jih gleda, jih spremlja in jim sveti na poti do hiše pri nebeškem Očetu, kjer Andrejka že veselo doživlja slavo poveličanih v družbi neštetih nebeščanov.
In Hozjanovi to svojo dragoceno lučko iz nebes hočejo podariti tudi nam, ki že dvajset let ob božiču prihajamo k njim občudovat njihove čudovite jaslice, ožarjene z lučkami.
Ko se je Jezus rodil v Betlehemu, je v štalici svetila skromna laterna. Hkrati pa je takrat žarelo nešteto lučk na nebu. Te lučke so zvezde, ki so razsvetljevale skrivnostno noč. Pastirjem se je dozdevalo, da se zlivajo v široko reko bleščave, ki teče od obzorja do obzorja in v srebrnem slapu pada na steno gor. Toda tudi zemlja je, tako se je zdelo, odsevala to bleščavo, kot da bo bila veliko jezero, v katerem se ogleduje nebo.
Brez Jezusa, Marije in sv. Jožefa ne bi sedaj imeli božiča. Ostali bi brez božje luči na naši poti življenja. Ostali bi brez upanja, da Bog hodi z nami. Ostali bi tudi brez drug drugega, ki se v veselem upanju lahko srečujemo ob božiču po naših cerkvah ob jaslicah, in tudi tukaj pri Hozjanovih na Hotizi. Ostali bi brez zvezd, ki nam svetijo na nebu naše zemeljske poti. Ostali bi tudi brez Andrejke in drugih naših dragih, ki jih več ni tukaj med nami. Ne bi vedeli, kje so sedaj. Božič pa nas tolaži, da so oni sedaj nebeške zvezde, ki nam sporočajo, da bomo nekoč tudi mi zasijali tako, kot nam sedaj oni svetijo iz nebes.
Jaslična božična zgodba Hozjanovih je zgodba o veri in upanju v Jezusa, ki edini zmore v naših srcih prebuditi voljo, da lahko tudi iz težkih življenjskih preizkušenj napravimo nekaj, kar lahko pomiri najprej nas in lahko razveseli tudi druge. To je zelo pomembno sporočilo Hozjanovih vsem nam tudi v teh težkih časih, ki so polni negotovosti zaradi epidemije novega virusa in njenih posledic.
Temine naših strahov lahko prežene samo Jezusova luč, ki nam sveti iz nebes. V tej luči se lahko bolje spoznamo, kdo smo in kam gremo: smo Božji otroci in smo popotniki do Očetove hiše v nebesih. Ne hodimo sami, ampak hodimo skupaj. Tako kot prihajamo skupaj gledat in občudovat tudi jaslice Hozjanovih na Hotizi, tako bomo skupaj tudi v nebesih, ko bomo občudovali čudovito in neminljivo luč slave nebeškega Očeta.
Dragi Hozjanovi, hvala, da nam že 20. let pripravljate veselje z jaslicami v prečudovitih lučkah. Naj se vam te lučke spreminjajo v čudovite bisere v nebesih, ki vam jih bo nekoč vaša Andrejka nasipala v vaše dobrotne roke, da boste z njimi počastili živega, dobrotnega Boga.
Dragi romarji k tem jaslicam. Naj vam bodo blagoslovljeni in tolažilni božični prazniki. V novem letu želim več medsebojne povezanosti in želje, da iščemo to, kar nas povezuje in nam prinaša skupno dobro! Amen.
msgr. dr. Peter Štumpf
murskosoboški škof
