Praznik vseh svetih je namenjen slavljenju vseh, ki so poveličani v nebesih. V koledarju teh svetnikov ni, kajti Cerkev jih ni kanonizirala ali drugače, jih ni razglasila za svetnike. Kanonizirati, pomeni, uvrstiti v kanonsko ali evharistično molitev. Cerkev že od četrtega stoletja dalje sporoča, da svetniki niso samo tisti, ki so bili kanonizirani. Svetniki so vsi tisti, ki so na zemlji hrepeneli po Bogu. Svetniki so vsi, ki so bili pravični, ljubeči in so se ogibali greha. Živeli in delovali so v duhu Jezusovih blagrov. Na zemlji so gradili Božje kraljestvo, zato so sedaj v blaženem gledanju Boga. Kako doživljajo vsi sveti to blaženost, o tem spregovori Knjiga razodetja (prim. Raz 7,2–14).
Veličastnost Janezovega opisa nebeškega Jeruzalema je neizrazna. Nebeška liturgija je namenjena slavljenju Boga. Bogočastja so očitno vredni samo tisti, ki so prišli iz velike stiske. Iz Knjige razodetja lahko začutimo izjemno moč ljubezni med Bogom in zveličanimi, preseneča pa nas tudi pogoj za takšen odnos – to je velika stiska. Ta stiska v zemeljskem življenju pomeni duhovno stanje, ki je posledica duševnega ali telesnega trpljenja. Trpljenje človeka zmede. Misli postanejo nejasne, zbegane. Hudi duh lahko v trpečem prebudi dvome v Boga in celo jezo. Trpeči človek hoče razlage, dokaze, hoče priti do vzrokov za svoje trpljenje. Stiska brez izhoda je nekaj najstrašnejšega, kar se lahko človeku zgodi. Jezus je moral svojo stisko na križu doživeti do konca, zato da bi mi mogli preložiti trpljenje, stisko, tesnobo v njegovo prebodeno srce. Zakaj je moral Jezus umreti na križu? Zato, da bi lahko vsi mi preko stiske prišli k Bogu Očetu v nebesa. Nekateri doživljajo stisko zaradi vere. Zadenejo jih preganjanja, sramotenja. Takšna stiska lahko konča kot mučeništvo. Stiska ima svoj konec samo v Jezusu Kristusu. Umreti z Jezusom v srcu, temu rečemo srečna ali sveta smrt. Z Jezusom v srcu lahko dosežemo nebesa.
Če v stiski ne zmoremo sprejemati ljubezni od Boga ali ljudi, lahko zblaznimo. Nekateri zaradi tega storijo smrt po lastni roki. Stiska nujno potrebuje ljubečo navzočnost. Besede so včasih koristne, včasih je boljši molk. Vedno pa koristi molitev. Molitev nas namreč ponese v globine Božjega srca. Tam nas čaka tolažba, moč in okrepčilo. Kdor moli, dobiva nadnaravno modrost, da lahko v svoji stiski gleda prihodnje dobrine, ki ga čakajo.
Apostol Janez nas opominja, da nam je Oče izkazal svojo ljubezen tako, da se imenujemo in smo Božji otroci (prim. 1 Jn 3,1– 3). In ker smo Božji otroci, nam nebeški Jeruzalem pomeni ljubljeno deželo. Tam je vse tako zelo domače najprej zaradi Jezusa in nato zaradi vseh, ki so zveličani. Mnoge od teh poznamo. Podarili so nam življenje, vero, materni jezik in srčno kulturo. Veličina njihove osebe je mnogo jasnejša, kot so neonske luči naših velemest. Njihova pisana ali izgovorjena beseda še sedaj brsti in zori v sad, saj jo oplajajo Jezusove besede iz evangelija, ki nikoli ne preminejo. Pri krstu so bili zaznamovani kot služabniki Boga in od takrat niso nehali svetiti na svetilniku naroda in Cerkve. Eni so bili mučenci, drugi ne. Kosti enih so še vedno razmetane po naših grapah, kosti drugih pa so v urejenih grobovih. Ne glede na to so vsi ti orosili svoje duše z Jagnjetovo krvjo, ki se še vedno razliva iz evharističnega kruha in vina na vse stvarstvo.
Ko stojijo pred prestolom in Jagnjetom, pa vendarle njihovo blaženost rosi ena sama kaplja žalosti – zaman prebodena srčna stran Jagnjeta in prelita kri tudi za tiste, ki so za vedno odklonili Božjo ljubezen. Veličina svobode je tudi v možnosti, da eni hočejo umreti z Jezusom, drugi brez njega. Umirati z Jezusom pomeni izbrati stiske, ki nas po njem upodabljajo. Velike stiske niso samo mučeništvo, ampak so to odločitve in dejanja, ki nas usposabljajo v pripravljenosti umreti danes, jutri ali v daljni prihodnosti. Če nismo pripravljeni umreti danes, kako bomo jutri? Pri tem ne delamo obračuna s časom, ampak z Bogom.
Vedno težje se med ljudmi prebuja odgovorna zavest do smrti in rajnih. Pretresljivo in naravnost grozljivo zveni nekaterim javna molitev na pokopališču: »Za tistega med nami, ki bo prvi umrl.« Lažje je prepustiti druge v grobovih, kot sebe zreti v krsti ali žari. Vaja ali vzgoja za srečno smrt na žalost pomeni pozabljeni moment naše pobožnosti. Potrebujemo Božjo modrost in pomoč, da bi doumeli pomen srečne smrti. To ni hitra smrt. To je slovo s tega sveta ob podpori zakramentov svete spovedi, bolniškega maziljenja in svetega obhajila.
Božja modrost naj nas razsvetli v spoznanju o življenju in smrti, sedanjosti in prihodnosti. Vse to je naše, mi Kristusovi, Kristus pa Božji (prim. 1 Kor 3,17–23).
msgr. dr. Peter Štumpf
murskosoboški škof
