Nagovor murskosoboškega škofa msgr. dr. Petra Štumpfa pri sv. maši v stolnici ob molitveni osmini za edinost kristjanov na 2. navadno nedeljo, 20. 1. 2013
Na svatbi v Kani Galilejski gotovo na poseben način izstopa posredovanje Jezusove Matere Marije, ki opazi, da je zmanjkalo vina. Na koncu se je sicer vse dobro izšlo. Če pa se ne bi, bi novoporočenca izpadla, kot dva mlada, neodgovorna in nesposobna organizatorja poroke, ki sta razočarala svate. Saj veste, kako je pri nas v Pomurju na svatbi ali kakšnem drugem praznovanju: če juha ni zadosti vroča, če pijača ni dobro hlajena, če so preveliki razmaki med posameznimi jedmi, če je meso presuho, če paradižnik v solati že prezrel ali če je vsega skupaj premalo … vse to in še kaj budne oči in izostren okus povabljenih hitro zaznata napako. In seveda kritike ne izostanejo: »Kaj pa imata tako veliko gostijo, če pa ji nista kos?« Čigava je krivda ali odgovornost, to ob slabem izidu gostije ni več pomembno.
Ponavadi sta na gostiji »ta glavna« novoporočenca. Če je starešina dovolj glasen ali zabaven, morda tudi on. Ne gre zanemariti tudi ansambla, ki igra in poje. Na gostiji je vedno nekdo glavni.
V Kani Galilejski nista bila glavna novoporočenca. Iz evangelijske pripovedi je razvidno, da sta bila na stranskem tiru. Najbrž nič kaj pomembna po svojem družbenem statusu, še manj sposobna organizatorja, saj je vina zmanjkovalo. Mislim, da tega nista niti opazila. Mogoče tudi zaradi zaljubljenosti in mladostne raztresenosti. Jezusova Mati Marija se je na svatbi izkazala, kot dobra gospodinja, ki ničesar ne spregleda. Pozornosti ne usmeri na novoporočenca. Niti ju ne mori z vprašanji: Kje pa imata vino? Kaj pa sta si sploh mislila, da sta tako neodgovorno organizirala svatbo? Marija vso pozornost obrne na svojega Sina Jezusa. V duhu besed preroka Izaija, ki smo jih lahko slišali v prvem berilu, Marija ni mirovala zato, ker je bil na Svatbi njen Sin. Kot Mati je bila ponosna in je vso pozornost usmerila nanj. Pravi in glavni ženin svatbe v Kani Galilejski je bil v resnici Jezus. Njega so Izraelci pričakovali, kot obljubljenega Odrešenika, ki bi prišel rešit svoje ljudstvo. To pričakovanje je bilo bolj hrepenenje, podobno tistemu, ki ga občutita en do drugega ženin in nevesta.
Prerok Izaija to hrepenenje izrazi takole: »Kajti Gospod bo imel veselje nad teboj in tvoja dežela bo imela moža … kakor se ženin veseli neveste, tako se tebe veseli tvoj Bog« (Iz 6, 5).
Marija je svojega Sina Jezusa smatrala za ženina, ki ga je Bog poslal. Med Marijo in Jezusom se odvija nenavaden pogovor. Za starše in otroke je takšen pogovor popolnoma nerazumljiv. Rekli bi absurden, Jezus pravi svoji materi: »Kaj hočeš od mene, žena? Moja ura še ni prišla« (Jn 2, 4). Ta ura, je ura smrti. Jezus je dobro vedel, da bosta On in Mati še posebej močno povezana v uri smrti. Mnogo bolj, kot sedaj na gostiji.
Starši, ki ste že poročili svoje otroke, to mnogo bolj spoznavate sedaj, kot pa prej, ko so otroci bili doma, še samski. Poroka vas je mogoče presenetila. Marsikaj se ni izšlo, kot ste načrtovali. Vsaka poroka sinov in hčera hkrati pomeni roteči klic staršem: »Ste pripravljeni še zmeraj me ljubiti, z menoj trpeti ali se veseliti in zame moliti? Me boste zapustili?«
Marija je Jezusu v Kani Galilejski zaupala, da ga nikoli ne bo zapustila, nikoli zatajila, vedno bo vanj verovala. Zato je strežnikom dejala: »Karkoli vam reče, storite! (Jn 2, 5)« S tem Marija vsem ljudem daje zagotovilo, da je Jezusova prisotnost na svatbi in sedaj z nami nenehna, stalna. Vodo spremeni vino. Pomeni, da on skrbi za svate. Ko je s svojim učenci obhajal zadnjo večerjo je storil korak dlje. Vino je spremenil v svojo kri. Svatje potrebujejo vino. Mi, Jezusova Cerkev, pa potrebujemo njegovo kri. Potrebujemo Jezusovo življenje.
Ženin in nevesta si ob poroki darujeta kri. Pomeni življenje. V tej krvi bosta rodila nove otroke. Tudi Jezus je na križu daroval za nas kri, svoje življenje. V krvi je rodil svojo Cerkev.
Kot se otroci lahko izneverijo staršem in se od njih oddaljijo, jih več ne spoštujejo in ljubijo, se je tudi Cerkev oddaljila od Jezusa in se sama v sebi razdelila. Ni več ena, ampak razdeljena. To je velika Jezusova bolečina, ki je ne smemo poglabljati. Ko se med seboj kregamo, si grozimo, žalimo, ponižujemo, nad Jezusa ponovno kličemo uro njegovega trpljenja in smrti.
Ne samo na uradni ravni, med škofi ali duhovniki, med teologi različnih krščanskih Cerkva ali skupnosti, ampak tudi, ko se ne razumemo doma v družini ali s sosedi, v sorodstvu, v Cerkvi poglabljamo rano razdeljenosti. Med nami je vedno več življenjskih dram, ki povzročajo nestabilnosti, nevroze, pohujšanja. Mnogi so obupani in nikjer več ne najdejo smisla.
V Kani Galilejski je Mati Marija pokazala, da ona zmore v negotovih situacijah pomagati. V zaupanju v Jezusa je rešitev. Mogoče Bog zato dopušča, da padamo v razne preizkušnje, da bi končno spoznali, da je samo pri njem rešitev. Ponovno se moramo naučiti zaupati v Boga.
Kakršni koli že smo, ali smo si dobri ali skregani, Jezus vedno znova prireja svatbo svete evharistije. Ne neha nam spreminjati vina v svojo kri in kruha v svoje telo. Jezusa je za vse dovolj. Naša razdeljenost nam preprečuje, da bi sedaj skupaj sedli za isto mizo Jezusove gostije.
Sveti Pavel nas v drugem berilo opozarja, da imamo vsi kristjani istega Svetega Duha. K Njemu moramo moliti in ga prositi, naj nas usmeri na pot edinosti. Kako bo to storil, ne vemo. Bo pa zagotovo prišel čas edinosti. Kmalu ali pozneje, tudi ne vemo. Verujemo, da je v nebesih popolna edinost z Bogom.
V tej osmini premišljujemo in se sprašujemo: »Kaj hoče Bog od nas« (Mih 6,8)? Zagotovo hoče, da bi živeli kot se spodobi za njegove otroke. Bog hoče, da se ljubimo med seboj. Hoče, da si odpuščamo med seboj. Bog hoče, smo si edini. Mati Marija naj bedi nad nami. Zaupajmo se ji!
+ msgr. dr. Peter Štumpf
murskosoboški škof
