Dragi bratje in sestre!

V Kristusu vas vse pozdravljam! Prišli smo v Turnišče. Prišli smo k nebeški Materi Mariji. Prišli smo, ker z vero vidimo v sijaj večnosti, kjer je dušo in telesom poveličana Božja Mati. 

Mnogim se zdi pripoved Knjige Razodetja o noseči Ženi, obdani s soncem, ki vpije v porodnih bolečinah, kot nekakšne sanjske more. Ognjeno rdeči zmaj, ki hoče škodovati ženi in požreti njeno dete pa kot mitološki dodatek tem težkim sanjam, ki nas begajo (Raz 11, 19a; 12, 1-6a.10 ab). Nočne more so lahko težki spremljevalec življenja. Po prebujenju se lahko samo tolažimo, da vse skupaj ni res. 

Toda Božja beseda je resna beseda. Še celo sanje v Svetem pismu imajo vedno Božjo govorico, ki nam daje sporočilo o tem, da ne sanjamo mi, ampak da o nas sanja Bog tisto, kar se bo z nami zgodilo. 

Knjigo Razodetja je napisal apostol Janez, ki je videl to, kaj naj nam Bog hoče povedati: Kristus je resnično vstal od mrtvih in Marija mu je kot njegova Mati najbolj blizu. Do tega spoznanja lahko pridemo samo z vero. Vsi mi smo priče strahotni odsotnosti večnosti. Lahko se danes vprašamo, kdo sploh še veruje v nebesa in pekel? Kdo sploh si še želi priti v nebesa in kdo sploh se še boji pekla? Verjamemo samo to, kar vidimo. Če bi mi vsi sedaj oslepeli in bi ne videli sonca, bi sonce še vedno sijalo. In to ne bi pomenilo, da sonca ni. 

Zelo pomenljive so besede nekdanjega generalnega sekretarja Organizacije Združenih Narodov, Daga Hammarskjloda: »Ko ljudje nehajo verovati v nebesa, zemljo spremenijo v pekel«. In mnogo reči nas danes pekli. Iz dneva v dan je vse več vprašanj o tegobah in mračnostih, ki nas strašijo, pa na ta vprašanja ne bo odgovorov in ne rešitev, dokler ne bodo v nas vstopila nebesa.

Nebesa pa se v nas pričnejo šele takrat, ko si želimo, da bi mi bili z Bogom in ko storimo vse, da pridemo v nebesa. Sveti Janez Bosko je mladim rad ponavljal: »Vsak največji napor na zemlji ni nič v primerjavi s tem, kako veliko je plačilo, ki nas čaka v nebesih.« Življenje ni igra, kot to slišimo večkrat. Življenje je odgovornost do Boga, sebe in drugih. 

V Knjigi Razodetja Žena obdana s soncem trpi in vpije v porodnih bolečinah. Ta žena je podoba vseh, ki tudi za ceno velikega trpljenja ljubijo življenje, ga varujejo in ohranjajo, ker verujejo v Boga. Satan v podobi ognjeno rdečega zmaja si v svoji predrznosti ne pomišlja ogrožati življenja Žene obdane s soncem in Otroka, ki ga je rodila. Zmaj sovraži življenje, zato ga napada in ga hoče uničiti. 

Če v tej pripovedi vidimo samo pravljico, se zelo varamo. Koliko ljudi danes uničuje življenje tako, da ga hoče otrebiti vsake ranjenosti, pomanjkljivosti in krhkosti. Zmaj je med nas vrinil »spolirano« ali zloščeno življenje. Kot mehanik »spolira« avto in iz njega odpravi vse praske ali kot lepotni kirurgi odpravljajo telesne nepopolnosti, tako Zmaj odpravlja iz naše srede ljudi s posebnimi potrebami, z duševnimi težavami, da bi mi, ki zase pravimo, da smo »normalni in sposobni« živeli mirno, brez težav in brez nepotrebnih sitnosti. Že v času zgodnje nosečnosti so matere podvržene pregledom, ki ugotavljajo ali je otrok zdrav ali ni. In če otrok ni zdrav, so pritiski na mater strahotni, da bi naredila splav. 

Danes je biti mati in oče otroku, ki je po merilih družbe »oporečen« veliko junaštvo, ki mora prenašati tudi očitke, natolcevanja in mnoga druga poniževanja. Že Hitler je z uničevanjem »oporečnih« otrok hotel ustvariti čisto raso. Včasih smo se nad tem vsaj zgražali. Danes molčimo. Na Islandiji ni več otrok z »Dawnovim sindromom«. Tudi med nami je takih otrok vse manj. Ali smo jih prepustili ognjeno rdečemu Zmaju, da jih je pred njihovim rojstvom požrl po naših klinikah? V svoji veri si ne moremo domišljati ali se slepiti, da so tisti, ki so morali umreti pred rojstvom, samo odplaknjeni v greznico Zmajevega žrela. Ne! Bili so vzeti k Bogu. Za vsakega otroka je mesto pri Bogu. 

Več bo ubitih otrok pri Bogu, manj bo človečnosti med nami - ali kot je dejal nekdanji generalni sekretar Organizacije združenih narodov, Dag Hammarskjlod, več bo pekla med nami. Vsak rojen otrok pomeni slavljenje Boga. Vsak ubit otrok pa pomeni atentat na Boga. 

Zloščeno ali »spolirano« življenje je življenje brez smisla, ker išče samo še to, kako bi lagodno živelo zase. Življenje, ki ne živi za druge, izgubi smisel ter pred seboj vidi samo še smrt. Odgovornosti za otroke s posebnimi potrebami ne moremo nalagati samo na institucije. Potrebno je razvijati pomoč in podporo družinam, da bodo lahko sprejemale tudi take otroke. Zato je naloga institucij, da razvijajo podporne službe, predvsem pa nas osveščajo, da v svoji okolici sprejemamo takšne ljudi. Otroci s posebnimi potrebami niso breme, ampak so dar. Oni nas učijo preprostosti, vdanosti, ponižnosti in služenja. Ob takšnih otrocih družba ostaja človeška, ker je sposobna ohranjati, negovati in celo braniti dostojanstvo vsakega človeka. 

Apostol Pavel Prvem pismu Korinčanom opozarja, da je Kristus sicer smrt premagal, vendar smrt še vedno ostaja naš sovražnik. Smrt se še vedno bohoti kot gospodar vsega stvarstva. Čeprav bomo vsi umrli, pa zaradi Kristusa v sebi nosimo, kali večnega življenja (prim 1 Kor 15, 20-26). Marijino Vnebovzetje je zato praznik, ki nam razodeva, kako je v Kristusu najprej Marija bila z dušo in telesom obujena od mrtvih in kako Bog prav to namenja tudi nam. Marija je bila tega vredna, ker je darovala in ohranjala Kristusu življenje. Mimo tega sporočila ne moremo. Naša večnost bo takšna, kakršna bo naša človečnost ali nečlovečnost. Vera nas spodbuja naj, sprejmemo Božjo pomoč za srečno večnost in sledimo Mariji, ki je znamenje, kako priti v nebesa. 

Vsako leto nas praznik Marijinega Vnebovzetja spodbuja k obnovitvi in poglobitvi vere v Boga in v naše vstajenje od mrtvih. Onkraj naših zemeljskih dni in let je mesto živega Boga, ki je mesto pravičnosti. Marija je v to verovala in zato je na svoji zemeljski poti do nebes njena duša pela svoj hvalospev Bogu (prim. Lk 1, 39-56). Od spočetja do svoje smrti je Marija ostala Brezmadežna. 

Mi nismo brezmadežni. Na sebi nosimo madeže in brazgotine grehov. Smo kot okno, skozi katerega drugi radi pogledajo naše grehe in slabosti in nas zato tudi obsojajo. Vendar vsi imamo Kristusa, ki nas je s svojo krvjo umil grešne nesnage ter nas tako pred svojim Očetom v nebesih opravičil, da smo vredni vstajenja od mrtvih. 

Čas je kratek! Življenje je eno samo! Odgovornost je za to zelo velika! Samo Bog ve ali se bomo prihodnje leto še lahko srečali na ta praznik tukaj v Turnišču. 

V moči vere skrbimo in negujmo dostojanstvo življenja s tistim veseljem in spoštovanjem, kot ga je negovala Marija in Bog bo s svojo dobroto in zvestobo z nami iz roda v rod. 

Amen.

Msgr. dr. Peter Štumpf, murskosoboški škof