Spoštovani vsi navzoči, dragi bratje in sestre v Kristusu!

Ko se danes v evropskem prostoru spominjamo vseh žrtev totalitarnih in avtoritarnih režimov, želimo to narediti na različne načine. Lahko smo hvaležni za možnost, da naš spomin in bolečino postavimo na daritveni oltar pred Boga. V ponižni molitvi želimo prositi Gospoda za usmiljenje, za pomoč v vseh medčloveških odnosih in za blagoslov ljudem v naši družbi. Brez molitve in prošnje k Bogu bi bile naše zgolj človeške misli zelo krhke in nemočne. Z molitvijo in sveto mašo pa postavljamo pred vsemogočnega Boga, Stvarnika nebes in zemlje, Stvarnika vseh ljudi, dobrih in slabih, ta naš spomin in vso našo situacijo. Pred Gospoda lahko položimo bolečino, jezo, obtožbe, nerazumevanje situacij, nemoč nedolžnih, sovraštvo zločincev, ujetost in nemoč krvnikov, hrepenenja, sodbe, pravične in nepravične situacije, neodgovorjena vprašanja: zakaj je Bog to dopustil … Vse, kar nam leži na duši ob spominu na dogajanja v totalitarnih in avtoritarnih časih. Vemo, da je za ta občutja in neodgovorjena vprašanja, Vsemogočni Bog, dobri Oče in pravični sodnik - pravi in zadnji naslov. Tako nam Jezus pokaže na Očeta in priporoči: »Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče!«

V prvem berilu smo poslušali zadnji del pripovedi o stvarjenju. »Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moža in ženo ju je ustvaril«. In ko jima je dal vsa naročila in pooblastila, pravi Sveto pismo: »Bog je videl vse, kar je naredil, in glej, bilo je prav dobro!« Torej v začetku je bilo vse prav dobro. Človek je imel vso lepoto in spoštovanje, živel je v urejenih odnosih z Bogom in z bližnjim.

Vemo pa, da to ni prav dolgo trajalo. Nekdo je bil nevoščljiv človeku za njegovo srečo; nekdo, ki je sam hotel postati kakor Bog, - pa je padel v veliko nesrečo in smrt. Z lažjo se je približal človeku in ga skušal. Z lažjo je obljubljal stvari, ki niso bile v njegovi moči; z lažjo je Boga prikazal kot tistega, ki je človeku konkurent in ga izkorišča. Z lažjo je v človekovo dušo vrinil hrepenenje, da bi bil tudi človek lahko kakor Bog, čeprav je človek že imel v sebi Božjo podobo. Vemo, kaj se je zgodilo. Človek je podlegel skušnjavi in verjel hudemu duhu. Rezultate te odločitve dobro poznamo. Takoj se je začelo trpljenje, obtoževanje, primerjanje, strah pred Bogom in pred človekom. Strah za sebe in želja po obvladovanju bližnjega – to se vidi že pri Kajnu in Abelu, ko brat ubije brata. Vsa človeška zgodovina je prepletena s tem neredom. Bog nam želi pomagati in nam priti naproti, ne pusti nas samih.

V drugem berilu nam sveti Pavel v pismu Galačanom pomaga razločevati duhove; opozori nas na dela, ki prihajajo preko delovanja enega ali drugega duha. Pove nam, da si Božji Duh in duh tega sveta nasprotujeta. Ni jih vedno lahko razumeti in tudi ne slediti, saj pravi: »Ta dva sta si med seboj nasprotna, da ne delate tega, kar bi hoteli«. Sveti Pavel sam je v sebi doživljal stiske, ko ni uspel vedno narediti dobro, kar je sicer želel, pač pa je storil tudi tisto, kar ni hotel. Zanašal pa se je predvsem na Jezusa Kristusa, ki ga je reševal v tem duhovnem boju in notranji stiski.

Čeprav nam Gospod Bog prihaja naproti z močjo Svetega Duha in z besedo, ki nam razlaga, kako naj bi človek živel v miru in veselju, vidimo iz zgodovine in sedanjosti, da ljudje ne živimo le v ljubezni, veselju in miru, v potrpežljivosti, blagosti in dobrotljivosti, krotkost, zvestobi in samoobvladovanju. Koliko je del mesa in del hudega duha! Zakaj so nastali totalitarizmi in avtoritativni režimi? Nekdo ali nekateri so prisluhnili hudemu duhu, ki jih je spodbujal, naj bodo kakor bog; naj bodo bogovi nad drugimi ljudmi in naj po svoji pameti naredijo nebesa za sebe in za svoje… Tej stalni hudičevi skušnjavi so prisluhnili in ji sledili. Pomislimo na ljudi, ki so v veliki razsežnosti prisluhnili tej skušnjavi ter ustvarili totalitarne in avtoritarne režime. Imeli so se za bogove, skupaj s svojimi pomočniki… Vendar zgodovina pokaže, kako so sledili laži in prevari. Sledili so tistemu, ki je oče laži, ki je ubijalec, kot pravi sveti Janez, ki se bori najprej proti Bogu, potem pa še proti človeku in stvarstvu. Sami so bili nalagani in prevarani; v to so silili tudi druge. Več kot jih je bilo, večja je bila nesreča za ljudstvo. Ko pomislimo na vse vojne, pobijanje, uničevanje ljudi in kulture, sovraštvo do Boga in vere, preseljevanja ljudi, revolucije, taborišča in gulage, zapore in zatiranja, dolgotrajne posledice in oprane možgane… Saj vseh teh grozodejstev ni sposoben sam človek, ki je ustvarjen po Božji podobi, ampak pri teh grozodejstvih sledi hudemu duhu. To pokaže tudi konec teh ljudi… 

Danes, ko darujemo sveto mašo za žrtve totalitarizmov, najprej molimo prav za žrtve, ki so trpeli od nasilnikov, ki so umrli, bili zatirani ali so trpeli hude krivice. Potem pa molimo tudi za tiste, ki so delali slabe stvari in bili nasilni do svojih bližnjih. Tudi ti ljudje so žrtve svojih zlaganih ideologij, prevare hudega duha in svojih zavrženih dejanj. Na tretjem mestu pa molimo tudi za naš narod, da bi vse posledice totalitarizmov, ki jih čutimo še danes, Gospod premagal ter nam podaril moč, da bi živeli s sadovi Svetega Duha. Naj nas osvobodi neke čudne teže, krivde in sodbe. Zato prosimo Gospoda za odpuščanje, da bi mogli vse izročiti na oltar in se zagledati v Jezusa na križu. Samo v Kristusu, če sprejmemo njegovo neskončno ljubezen, smo sposobni odpuščati in izročati. Verjamem, da so mnogi, ki so trpeli zaradi krivic ali zaradi smrti svojih bližnjih, že odpustili. Bogu hvala za vero teh ljudi, za njihovo odpuščanje in darovano trpljenje. Naš pogled naj bo poleg tega, da želimo živeti odgovorno vsakdanje življenje, uprt v nebesa, v naš cilj. Prav v večnosti bo vse urejeno in postavljeno na svoje mesto. Vsak bo dobil povrnjeno po svojih delih. Zaupajmo pa v Božje usmiljenje.

Današnji dogodek naj nam pomaga za naprej. Naj nam spomin in premislek pomagata v premagovanju človekovega napuha, da ne bi zašli v nove totalitarizme. Morda novi totalitarizmi niso vodeni od enega ali manjše skupine ljudi, ampak od določene miselnosti. Pomislimo na totalitarizem, ki ga čutimo v samovoljnem odnosu do življenja, posebej do življenja nerojenega otroka; v čudnem odnosu do družine in zakona; v odnosu do pravičnosti in solidarnosti; v javnem mnenju in potrošništvu. Vedno znova smo pred izbirami in raznimi vplivi. Naj nam Sveti Duh pomaga v razločevanju, da bomo živeli po Božji volji in v svojem dostojanstvu božjih otrok.

msgr. dr. Franc Šuštar, ljubljanski pomožni škof