Dragi gospodje kardinali,
Dragi bratje škofje in duhovniki,
Dragi bratje in sestre!
1.Z veseljem vas sprejemam ob sklepu tega kongresa. Pozdravljam predsednika, kardinala Veglioja, in se mu zahvaljujem za njegove prijazne uvodne besede. Izrekam bratski pozdrav delegatom drugih Cerkva in skupnosti. Vsakomur želim izraziti svoje iskreno spoštovanje in hvaležnost za prizadevanje in skrb do mož in žena, ki so danes »na poti brez upanja« na cestah emigracije. Hvala za vse, kar storite. Vam in vsem, katerim skušate pomagati, zagotavljam svojo duhovno bližino.
2. Sklepni dokument vašega prejšnjega kongresa pred petimi leti pravi, da je »emigracija povabilo, da bi si zamislili drugačno prihodnost, ki stremi k razvoju vsega človeškega rodu. Prispeva naj k bolj pravičnemu svetu, zaznamovanem s svetovno solidarnostjo in celovitim spoštovanjem človekovega dostojanstva in življenja« (št. 3).
Danes emigracija še vedno ostaja težnja k upanju, kljub znatnemu napredku in položajem, ki so včasih bridki in dramatični. Zlasti v nerazvitih predelih sveta, kjer pomanjkanje dela ovira uresničenje dostojnega bivanja za posameznike in njihove družine, je močna volja, da bi poiskali boljšo prihodnost drugje, tudi s tveganjem razočaranj in neuspehov, ki jih v veliki meri povzroča ekonomska kriza, ki seveda v različni meri prizadeva vse dežele sveta.
3. Ta vaš kongres je poživil dinamike sodelovanja in razvoja v pastorali migrantov. Analizirali ste predvsem dejavnike, ki povzročajo migracije/preseljevanja, zlasti neenakosti, revščino, naraščanje prebivalstva, vedno večjo potrebo po zaposlitvi na nekaterih področjih trga dela, katastrofe, ki jih povzročajo klimatske spremembe, vojne in preganjanja, željo novih rodov, ki gredo iskat nove priložnosti. Poleg tega pa povezava med sodelovanjem in razvojem po eni strani kaže različne interese držav in migrantov ter po drugi strani možnosti, ki bi utegnile izhajati za oboje. Dejansko dežele, ki sprejemajo ljudi, z zaposlitvijo migrantov pridobijo možnosti za potrebe proizvodnje in narodne blaginje, ne redko tudi s tem, ko migranti zapolnijo praznine, ki jih je povzročila demografska kriza. V deželah, iz katerih prihajajo migranti, pa se zmanjšuje problem nezadostne zaposlitve. Zlasti pa pridobijo z denarnimi pošiljkami, s katerimi izseljenci pomagajo svojim družinam, ki so ostale doma. Končno morejo emigranti uresničiti željo po boljši prihodnosti zase in svoje družine. Vemo pa, da se tem prednostim pridružujejo tudi nekatere težave. V deželah, od koder prihajajo migranti, med drugim ugotavljamo obubožanje zaradi izgube nadarjenih ljudi, zaradi krhkosti otrok in mladih, ki odraščajo brez enega ali obeh staršev, tveganje, da se zakon poruši zaradi podaljšanih odsotnosti. V narodih, ki sprejemajo migrante, pa posredno vidimo težave pri vključevanju v problematična mestna okolja, kakor tudi težave povezovanja in spoštovanja družbenih in kulturnih običajev, ki jih tam srečujejo. V tem pogledu pastoralni delavci opravljajo dragoceno vlogo, ko vabijo k dialogu, k sprejemanju zakonitosti, posredovanja z osebami v kraju prihoda. V deželah izvira pa opravljajo dragoceno vlogo bližine družinam in mladim s starši migrantov, da bi ublažili negativne posledice njihove odsotnosti.
4. Premišljevali pa ste tudi o tem, kako bi povezali pastoralno skrb Cerkve v srečanju med sodelovanjem, razvojem in migracijami. Prav tu Cerkev lahko spregovori pomembno besedo. Krščanska skupnost si namreč stalno prizadeva, da bi sprejela migrante in z njimi delila Božje darove, zlasti dar vere. Cerkev podpira projekte v evangelizaciji in spremljanju migrantov na njihovem potovanju, ko odidejo iz domovine naproti prehodnim deželam vse do končne dežele, kjer so sprejeti. Cerkev je posebno pozorna, da odgovori na njihove duhovne potrebe s katehezo, bogoslužjem in podeljevanjem zakramentov.
5. Na žalost migranti pogosto preživljajo razočaranja, brezupnost in osamljenost, in dodal bi, odrinjenost na rob. Delavec migrant je razpet med izkoreninjenostjo in vključevanjem v novo okolje. Tudi tukaj Cerkev skuša biti kraj upanja: izdeluje programe za izobraževanje in osveščanje; zavzema se za pravice migrantov; nudi pomoč, tudi gmotno, brez razlike in izključevanja, da bi z vsakim ravnali kakor z Božjim otrokom. V srečanju z migranti je potrebno videti celoto, ovrednotiti možnosti, ne pa videti samo problem, ki je pred nami in ga je treba rešiti. Vsak človek in vsi ljudje imajo resnično pravico do razvoja. To zahteva, da se na vseh ravneh zagotovi vsaj minimalna udeleženost pri življenju človeške skupnosti. Toliko bolj je potrebno, da se to preveri v krščanski skupnosti, kjer nihče ni tujec in zato vsakdo zasluži sprejetost in pomoč.
6. Cerkev je občestvo vernikov, ki v obličju bližnjega prepoznavajo Jezusa Kristusa. Poleg tega je Cerkev mati brez meja. Je mati vseh in si prizadeva gojiti kulturo sprejemanja in solidarnosti, kjer nihče ni nekoristen, nihče nepotreben in nikogar ne smemo zavreči. To sem poudaril v letošnji poslanici za svetovni dan migrantov in beguncev: »Človeškega dostojanstva ne utemeljujejo kriteriji učinkovitosti, produktivnosti, družbenega sloja, etnične ali verske pripadnosti, ampak to, da smo ustvarjeni po Božji podobi in sličnosti (prim. 1 Mz 1,26-27), in še več, da smo Božji otroci. Vsak človek je Božji otrok! V njem je vtisnjena Kristusova podoba!« Zato migranti s samo svojo človeško naravo širijo pomen človeškega bratstva, in sicer že prej kakor s svojimi kulturnimi vrednotami. Hkrati pa nas njihova navzočnost kliče, da izkoreninimo neenakosti, nepravičnosti in vzvišenosti. Na ta način migranti lahko postanejo partnerji/soudeleženci pri graditvi bogatejše istovetnosti za skupnosti, ki jih sprejmejo, in tudi za osebe, ki jih sprejmejo. Tako spodbujajo razvoj družb, ki vključujejo, so ustvarjalne in spoštujejo dostojanstvo vseh.
Dragi bratje in sestre, ponovno vam izrekam svojo hvaležnost za služenje Cerkvi, vašim skupnostim in družbam, katerih del ste. Nad vas kličem varstvo Božje Matere in svetega Jožefa, ki sta izkusila trdoto izgnanstva v Egiptu.
Zagotavljam vam svojo molitev. Prosim vas, da molite zame, in vas iz srca blagoslavljam. Hvala.
Prevedel: dr. Anton Štrukelj
