V imenu vseh slovenskih škofov in v svojem imenu prav prisrčno pozdravljam vse bolnike, spremljevalce, voditelje, organizatorje in duhovnike letošnjega romanja bolnikov na Brezje, ki ga že 44. organizira Ognjišče. Prisrčen pozdrav tudi tistim, ki ste z nami preko Radia Ognjišče.
Na romanje na Brezje smo se napotili, da bi se tu na tem svetem kraju duhovno in telesno okrepili, da dobimo nov pogum, novo moč, novo milost, novo voljo, velikodušnost, potrpežljivost in novo osmislitev za prenašanje svojih različnih križev in težav.
Trpljenje bodisi telesno ali duhovno je povezano z našim življenjem, ker imamo tako človeško naravo. Nihče ni brez trpljenja. Enim se vidi, da so bolni in trpijo, drugim se to na zunaj ne pozna. Vendar morajo trpeti vsi ljudje – verujoči in neverujoči. Razlika je samo v tem, da verujoči svoje trpljenje prenašajo s Kristusom in z njegovo pomočjo, neverujoči pa morajo svoje trpljenje nositi sami. Sveto pismo pravi, da moramo biti pripravljeni na preizkušnjo (prim. Sir 2,1). Tudi sam imam osebno izkušnjo, kaj pomeni biti bolan. V različnih presledkih sem prebil tri mesece v bolnišnicah: dva meseca v Kliničnem centru v Ljubljani in en mesec v bolnišnici Izola. Štirikrat sem se podvrgel operaciji in že dvakrat sem prejel zakrament bolniškega maziljenja. 26 let prenašam sladkorno bolezen, ki se stopnjuje. Že nekaj let si moram štirikrat na dan dajati inzulin. Hvala Bogu, da je bil pred kratkim imenovan novi koprski škof in bom kmalu razrešen službe in odgovornosti krajevnega škofa.
Nobena bolezen ni tako huda, da bi nas spravila v malodušnost in brezupnost. Bolezen je lahko tudi čas milosti, ko človek gre vase in razmisli o svojem življenju, spozna lastne napake in neuspehe ter zahrepeni po Očetovem objemu. Prerok Izaija nas opogumlja: »Ne boj se, ker sem s teboj! Krepim te in ti pomagam, podpiram te z desnico svoje pravičnosti« (Iz 41,10). V prvem berilu je kar trikrat rečeno: Ne boj se, jaz ti pomagam. Bratje in sestre, v to, da nam Gospod pomaga v naših preizkušnjah in trpljenju, moramo trdno in s prepričanjem verjeti.
Kristjani vseh časov se zgledujemo ob Jezusu Kristusu. On je vzel križ na svoje rame in se trpljenju ni izmikal. Prehodil je človeško pot trpljenja skupaj z ljudmi svojega časa. Jezus še naprej hodi z nami kot naš edini Odrešenik. Bog nas nikoli ne zapusti, ampak nas vedno spremlja na naši poti in je z nami v trenutkih največje stiske. Spremlja nas tudi takrat, ko nam ostanejo mnoge stvari skrivnostne in nedoumljive. Jezusovo sočutje do trpečih gre tako daleč, da se z njimi celo poistoveti. Kajti lačen sem bil, bolan sem bil … (prim. Mt 25,36).
Tudi mi se ne moremo izogniti trpljenju. Po zedinjenju s Kristusom, zlasti po zakramentih, dobivamo luč, moč in osmislitev svojega stanja. Če svoje različne stiske, križe in trpljenje združujemo s Kristusovim trpljenjem, ima tudi naše trpljenje posvečevalni pomen za nas in za druge. Kristusov križ je postal drevo življenja. Navadno mislimo, kako nas trpljenje uničuje in izčrpava, v bogoslužju na veliki ponedeljek pa molimo, naj nas poživlja trpljenje Kristusa, tvojega Sina. Sv. Tomaž Akvinski pravi, da je križ (trpljenje) pot do vseh kreposti.
Po Kristusovem zgledu je vsak kristjan poklican, da v različnih in vedno novih okoliščinah podoživlja priliko o usmiljenem Samarijanu, ki je prišel do človeka, katerega so roparji pustili ranjenega in na pol mrtvega ob poti. »Ko ga je zagledal, se mu je v srce zasmilil. Stopil je k njemu, vlil olja in vina na njegove rane in jih obvezal. Posadil ga je na svoje živinče, ga peljal v gostišče in poskrbel zanj. Naslednji dan je vzel dva denarja, ju dal gostilničarju in rekel: Poskrbi zanj, in kar boš več porabil, ti bom nazaj grede povrnil« (Lk 10,33–35). Na koncu prilike Jezus reče: »Pojdi in ti delaj prav tako!« (Lk 10,37). S temi besedami se, bratje in sestre, Jezus obrača na nas. Spodbuja nas, da se sklanjamo nad telesne in duhovne rane tolikih naših bratov in sester, ki jih srečujemo na cestah sveta; na bolnike, ki jih imamo doma, pa potem na tiste v različnih domovih, bolnišnicah in na druge. Jezus nam pomaga razumeti, da z Božjo milostjo, ki jo sprejmemo in živimo v vsakdanjem življenju, izkušnja bolezni in trpljenja lahko postane šola novega upanja (papež Benedikt XVI.).
Dragi bratje in sestre, Cerkev ni pozabila na vas. Z ljubeznijo obdaja vse tiste, ki jih tare človeška slabost, še več, v ubogih in trpečih Cerkev spoznava podobo svojega ustanovitelja, ubogega in trpečega; zato si prizadeva za lajšanje njihove bede in želi v njih služiti Kristusu (prim. C 8).[1]
Današnji dan je tudi priložnost, da se na poseben način zahvalimo vsem tistim, ki skrbijo za vas in so vam omogočili romanje na Brezje. To so vaši domači in sorodniki, duhovniki, prijatelji in znanci, dobrotniki ter seveda Ognjišče in Radio Ognjišče. Vsem naj velja naše priznanje in zahvala. »Kdor rad bolnikom streže, si rajski venec veže«, je zapisal blaženi A. M. Slomšek. Naj Marijino materinsko sočutje spremlja in podpira vero in upanje vsakega bolnika in trpečega na poti ozdravljenja telesnih in duhovnih ran. Nad vse vas, dragi bolniki in spremljevalci naj pride varstvo Marije, ki jo tu na Brezjah častimo in kličemo: Marija, pomagaj.
msgr. Metod Pirih
upokojeni koprski škof
