V življenju je polno naključij, če jim znamo prisluhniti, pa lahko v njih odkrijemo Božje delovanje. Le-to pa nas pred izzive postavlja, da bi bili srečni. Bližajoča se nevihta je tako poskrbela, da se je škof dr. Anton Jamnik ob obisku oratorija ob tem srečal tudi z najstarejšo oskrbovanko doma starejših v Preddvoru, z gospo Marto Polak. Slednja mu je ob obisku zaupala svojo srčno željo: v življenju bi še enkrat rada poromala na Brezje. A iskrene obljube nam včasih prepreči izpolniti vsakdanji vrvež, ki ga živimo. Tudi zato je gospa Marta na štefanovo, ko je škof Jamnik daroval mašo v istem domu, slednjega kar malce okarala, češ, da je pozabil nanjo. Obljuba je dobila dodatno potrditev in z vodstvom so se začeli konkretneje pogovarjati, kdaj in kako bi gospa Marta z gospodom škofom poromala k Mariji Pomagaj.
V petek, 8. 1. 2016, se je škof Jamnik še tretjič v zadnje pol leta oglasil v Preddvoru, tokrat z namenom, da se obljuba izpolni. A česar gospa Marta ni vedela, je, da romanje ni le darilo zanjo, pač pa tudi za gospoda škofa. Ravno na tisti dan pred desetimi leti je bil v ljubljanski stolnici posvečen za škofa, tudi sam pa si je zaželel, da bi se mogel zahvaliti Mariji, da ga je v vseh pomembnih trenutkih njegovega življenja spremljala. In ker je njegovo škofovsko geslo: »Vi ste moji prijatelji.« (Jn 15,14), je razumljivo, da na Brezjah ni želel biti sam, ampak je bila ob njem, sedaj lahko to rečemo, prijateljica, gospa Marta.
V uvodu v mašo nas je pozdravil rektor svetišča p. dr. Robert Bahčič, ki je škofu pripravil posebno presenečenje: nosil je plašč, ki ga je svetišču na Brezjah daroval papež Frančišek. Škof Jamnik se je v pridigi zahvalil vsem navzočim, predvsem gospodu župniku v Preddvoru Mihi Lavrincu, ki redno duhovno oskrbuje dom starejših v svoji župniji in je gotovo prvi duhovni oče gospe Marte. Zahvalo je izrekel tudi direktorici doma gospe Andreji Valant in socialni delavki gospe Mojci Sajovic ter vsemu ostalemu osebju za njihovo pripravljenost. Najbolj ganljivo pa nas je nagovorila prav gospa Marta, ki je večkrat, jasno in na glas povedala, da je srečna. Majhni besedi, ki pa sta pri vseh prisotnih, pustili velik pečat.
Za konec je gospod škof romarko peljal še na kosilo k Avseniku v Begunje, tako si je namreč sama zaželela. Zbrana druščina, romanju se je namreč pridružilo še nekaj oskrbovancev in oskrbovank doma, je tako druženje zaključila v prijetnem vzdušju in hvaležnosti, da nas je Marija še enkrat več zbrala pod svojim okriljem.
MV
