Na nedeljo Jezusovega krsta liturgično zaključujemo obdobje božičnega časa. Po starem slovenskem običaju pa po domovih in cerkvah ostajajo jaslice vse tja do svečnice (2. 2.) in še lahko pojemo božične pesmi.

Ko se na nedeljo Jezusovega krsta spominjamo začetka njegovega javnega delovanja, se kristjani spominjamo tudi svojega krsta.

O pomenu tega zakramenta je spregovoril tudi sv. oče Frančišek na sredinem sprejemu (8. januarja 2014). Povzetek njegove kateheze:

»Dragi bratje in sestre,

danes začenjam s katehezami o sedmih zakramentih. Zakramenti so namreč ena izmed središčnih vsebin naše vere in posredujejo dogodek milosti, prek katerega se Bog ponavzočuje v življenju človeka. Kot vseobsegajoči zakrament ozdravljanja postaja Cerkev tista, ki nadaljuje ozdravljujoče in oživljajoče Kristusovo delovanje v človeški zgodovini.

Krst je tisti zakrament, na katerem temelji naša vera in ki nas vključuje v Kristusa in Cerkev.

Krst je dar. Nihče se ne more sam krstiti. Kot mati, tako Cerkev rojeva v Svetem Duhu Kristusu otroke. Z birmo in evharistijo je zakrament krsta zakrament uvajanja. To pomeni, da nas zakramentalni dogodek vzporeja z Gospodom in napravlja iz nas znamenje njegove navzočnosti in ljubezni v svetu. Krst ni formalnost! Krst se dotika našega najglobljega bistva, saj smo krščeni, potopljeni v neizčrpen vir življenja, v Kristusovo smrt in vstajenje. Po krstu, ki nas osvobaja izvirnega greha, postajamo nova stvar in oblečemo Kristusa. Tako lahko živimo novo življenje v skupnosti z Bogom in svojimi brati in sestrami. V moči krsta postajamo nosilci novega upanja in sposobni prepoznavati Kristusa v ubogih in zapostavljenih.«