»Kajti on, Božji Sin, se je s svojim učlovečenjem na neki način združil z vsakim človekom«;[1] s svojimi dejanji in besedami je razsvetlil svoje najvišje in nedotakljivo dostojanstvo; sam je s svojo smrtjo in vstajenjem prenovil padlo človeštvo, premagal temine greha in smrti. Tem, ki verujejo vanj, je ponovno omogočil odnos s svojim Očetom, z izlitjem Svetega Duha je posvetil Cerkev, občestvo verujočih, kot svoje resnično telo. V skladu s svojo preroško, kraljevsko in duhovniško oblastjo je v svetu še naprej kazal svojo navzočnost in poslanstvo, oznanjeval resnico ljudem vseh časov, jih vodil k sijaju svoje luči in omogočal, da se njihovega življenja resnično dotakne in jih spreobrne. 

V tem tako zapletenem obdobju človeške zgodovine se zdi, da se naraščajoči tehnološko-znanstveni napredek oddaljuje od ustreznega etičnega in socialnega razvoja in je tako bližje resničnemu kulturnemu in moralnemu »nazadovanju«, ki ob pozabljanju na Boga – če ne celo sovražnemu odnosu do njega – na vseh ravneh in stopnjah ne more več prepoznati in spoštovati bistvenih smeri človeškega bivanja in resničnega življenja Cerkve. 

»Če tehničnemu napredku ne ustreza napredek v moralni omiki človeka, 'v rasti notranjega človeka'(Ef 3,16; 2 Kor 4,16), potem to ni napredek, ampak ogroženost za človeka in svet.«[2]Tudi na področju nejavnega obveščanja in množičnih medijev se čezmerno razvijajo »tehnične možnosti«, ne pa tudi ljubezen do resnice, zavezanost k temu, da bi jo iskali, ter smisel odgovornosti pred Bogom in ljudmi. Skrb vzbujajoča postaja nesorazmernost med sredstvi in etiko. Zdi se, da se množično obveščanje obrača proti resnici ter posledično proti Bogu in človeku – proti Jezusu Kristusu, ki je postal človek, in proti Cerkvi, v kateri je zgodovinsko in resnično navzoč.

V zadnjih desetletjih se je razširilo »hrepenenje« po novicah, skoraj ne oziraje se na njihovo verodostojnost in koristnost, vse do te mere, ko se zdi, da želi »svet obveščanja« nadomestiti resničnost tako s pogojevanjem njenega dojemanja kot z manipulacijo njenega razumevanja. Na ta skrb vzbujajoč trend tudi cerkvena struktura, ki živi v svetu in včasih sprejema njegove kriterije, ni imuna. Tudi med verniki se dragocena energija pogosto porablja za iskanje »novic« oziroma pravih »škandalov«, ki vzbudijo zanimanje javnega mnenja, z namenom in cilji, ki seveda ne spadajo k bogočloveški naravi Cerkve. Vse to škoduje oznanjevanju evangelija vsem ljudem in potrebam poslanstva. Ponižno moramo priznati, da so včasih celo kleriki, vse do najvišjih stopenj, del tega trenda. 

Vse prepogosto so ob dejanskem sklicevanju na sodbo javnega mnenja kot najvišjega sodišča objavljene informacije vseh vrst iz najbolj zasebnih ter zaupnih področij, ki se neizogibno dotikajo življenja Cerkve in izzovejo ali vsaj vzpodbudijo prenagljene sodbe, na nezakonit in nepopravljiv način škodujejo dobremu imenu drugih kot tudi pravici vsakogar, da brani svoje dobro ime (ZCP, kan. 220). Ob tem so posebej aktualne besede apostola Pavla Galačanom: »Vi ste namreč poklicani k svobodi, bratje. Le da vam svoboda ne bo pretveza za življenje po mesu. [...] Če pa se med seboj grizete in obžirate, glejte, da se med seboj ne pokončate« (Gal 5,13–15).

Zdi se, da je v tem kontekstu navzoč skrb vzbujajoč »negativni predsodek« do Katoliške Cerkve, kulturno navzoče in družbeno prenovljene v luči teženj, ki jih je po eni strani mogoče zaznati znotraj njene hierarhije in ki po drugi strani izvirajo iz nedavnih groznih spolnih škandalov, zagrešenih s strani nekaterih klerikov. Ta predsodek se ob pozabljanju prave narave Cerkve, njene resnične zgodovine in koristne navzočnosti, ki jo je in jo še pomeni za življenje ljudi, včasih spremeni v neupravičeno »zahtevo«, da bi morala Cerkev v nekaterih primerih prilagoditi svoj pravni red državnemu pravnemu redu tistih držav, v katerih je navzoča, kot edino možno »zagotovilo korektnosti in pravilnosti«.

Ob vsem tem se je Apostolski penitenciariji zdelo primerno, da izda Notoin z njo potrdi pomembnost določenih pojmov, značilnih tako za cerkveno kot družbeno obveščanje, ter hkrati spodbudi boljše razumevanje. Zdi se namreč, da so pojmi, kot so spovedna molčečnost, naravna zaupnost na notranjem zunajzakramentalnem področju, službena tajnost ter kriteriji in omejitve, ki so lastni vsem drugim oblikam komunikacije, danes javnemu mnenju in včasih tudi samim državnim pravnim redom postali tuji. 

1     Spovedna molčečnost

Ko je papež Frančišek nedavno govoril o zakramentu sprave, je želel spomniti na pomen spovedne molčečnosti: »Sprava je dobrina in jo je modrost Cerkve vedno varovala z vso svojo moralno in pravno močjo – s spovedno molčečnostjo. Čeprav je moderna miselnost ne razume vselej, je nujna za svetost zakramenta in za svobodo vesti spovedanca, ki mora biti ob vsakem trenutku gotov, da bo zakramentalni pogovor ostal znotraj spovedne molčečnosti, med lastno vestjo, ki se odpre Božji milosti, in potrebnim posredovanjem duhovnika. Spovedna molčečnost se ne spregleda in nobena človeška moč nima oblasti nad njo in je niti ne more zahtevati.«[3]

Nedotakljivost spovedne molčečnosti izhaja neposredno iz razodetega Božjega prava ter korenini v sami naravi zakramenta, in to tako, da ne dopušča nobene izjeme na cerkvenem področju, kaj šele na državnem. V obhajanju zakramenta sprave je vsebovano samo bistvo krščanstva in Cerkve: Božji Sin je postal človek, da bi nas odrešil, in se je odločil v to vključiti Cerkev kot »potreben instrument«. V spravo je te, ki jih je sam izbral, poklical in jih postavil za služabnike.

Da bi pokazala na to resničnost, je Cerkev vedno učila, da duhovniki v obhajanju zakramentov delujejo in persona Christi capitis, to je v osebi Kristusa glave: »Kristus nam dovoljuje, da uporabljamo njegov 'jaz', govorimo v Kristusovem 'jazu', Kristus nas 'potegne vase' in nam dovoli, da smo eno. Združuje nas v svoj 'jaz'. […] Ta edinost z njegovim 'jazom' se udejanji pri besedah posvetitve. Ker se nihče izmed nas ne more sam odvezati grehov, je tudi v besedah 'Jaz te odvežem' ta Kristusov, Božji 'jaz' tisti, ki edini lahko odvezuje.«[4]

Vsak spovedanec, ki ponižno pristopi k duhovniku, da bi se spovedal svojih grehov, pričuje o veliki skrivnosti učlovečenja in nadnaravnem bistvu Cerkve ter službenem duhovništvu, po katerem prihaja vstali Kristus, da bi srečal človeka in se ga zakramentalno, torej resnično, dotaknil in ga rešil. Zato duhovnikovo varovanje spovedne molčečnosti, četudi usque ad sanguinis effusionem (do izlitja zadnje kaplje krvi) ni le dejanje dolžne »zvestobe« do spovedanca, ampak mnogo več: gre za potrebno pričevanje – »mučeništvo« –, ki je naravnano neposredno na enost in odrešenjsko univerzalnost Kristusa in Cerkve.[5]

Vsebino molčečnosti trenutno poudarjajo in urejajo kan. 983–984 in 1388, § 1 Zakonika cerkvenega prava(ZCP), kan. 1456 Zakonika kanonov Vzhodnih Cerkva(ZVC) in tudi št. 1467 Katekizma Katoliške Cerkve(KKC). V slednjem pomenljivo beremo, kako Cerkev v moči svoje lastne oblasti »določa« in tudi »izjavlja«, »da je vsak duhovnik, ki spoveduje, pod zelo strogimi kaznimi dolžan ohranjati popolno tajnost glede grehov, ki so se mu jih spokorniki spovedali« – tega ni mogoče odpraviti, saj dejansko izhaja iz svetosti zakramenta, ki ga je postavil Kristus. 

Spovedniku je prepovedano, da bi kadar koli in iz kakršnega koli razloga »z besedo ali na kakršen koli način izdal spovedanca« (ZCP, kan. 983, § 1), kakor mu je tudi »povsem prepovedano uporabljati vednost, dobljeno pri spovedi, kadar bi bilo to za spovedanca težko, čeprav je izključena vsaka nevarnost, da bi kaj razodel« (ZCP, kan. 984, § 1). Učenje Cerkve nadalje pomaga podrobneje razložiti vsebino spovedne molčečnosti, ki zajema »vse grehe spovedanca kot grehe drugih, za katere se je izvedelo pri spovedančevi spovedi, tako velike kot majhne, tako tajne kot javne, ki so razodeti z namenom, da bi spovedanec prejel odvezo, in ki so torej razodeti spovedniku v moči zakramentalnega nauka«.[6]Spovedna molčečnost zatorej zajema vse tisto, česar se je spovedanec obtožil, četudi mu spovednik odveze ne podeli. Če je spoved neveljavna oziroma se iz določenega razloga odveza ne podeli, je molčečnost kljub temu treba ohranjati. 

Duhovnik pravzaprav izve za grehe spovedanca »non ut homo, sed ut Deus– ne kot človek, ampak kot Bog«,[7]tako da preprosto »ne ve«, kaj mu je bilo pri spovedi povedano, ker ni poslušal kot človek, temveč dejansko v imenu Boga. Spovednik bi lahko zato tudi »prisegel«, brez predsodkov pred svojo vestjo, da »ne ve«, kar ve, prav zato, ker je Božji služabnik. Zaradi svoje posebne narave veže spovedna molčečnost spovednika tudi »notranje«, tako da se ne sme več spominjati spovedi in mora zatreti vsak neprostovoljni spomin nanjo. Tajnost, ki izhaja iz spovedi, veže tudi vse druge, ki so na kakršen koli način izvedeli za grehe, povedane pri spovedi: »Obveznost spovedne tajnosti veže tudi prevajalca, če je bil navzoč, in vse druge, ki so kakor koli zvedeli za grehe iz spovedi« (ZCP, kan. 983, § 2).

Absolutna prepoved, ki jo nalaga spovedna molčečnost, je v tem, da duhovniku preprečuje, da bi zunaj spovedi s spovedancem govoril o vsebini spovedi »brez izrecnega pristanka spovedanca in še posebej, če za to ni naprošen«.[8]Molčečnost zato presega voljo spovedanca, ki, potem ko je opravil spoved, ne more razbremeniti spovednika od obveze molčečnosti, saj prihaja ta dolžnost neposredno od Boga.

Varovanje spovedne molčečnosti in svetost spovedi ne moreta nikdar postati nekaj slabega. Prav nasprotno. Predstavljata namreč edino pravo protisredstvo slabemu, ki ogroža človeka, in mu dajeta možnost, da se prepusti Božji ljubezni, si dopusti, da ga ta spreobrača in spreminja, ter se uči, kako ji konkretno postajati podoben v lastnem življenju. Ob grehih, ki vključujejo kazniva dejanja, ni nikdar mišljeno, da se spovedancu kot pogoj za odvezo naloži dolžnost predati se civilnim oblastem. Upošteva se naravno načelo, ki ga pozna vsak pravni red, po katerem nemo tenetur se detegere(nihče ni dolžan, da se razkrije). Hkrati pa spada k sami »strukturi« zakramenta sprave kot pogoj za njegovo veljavnost iskreno kesanje, združeno s trdnim namenom po poboljšanju in neponavljanju storjenega zla. Če gre za spovedanca, ki je bil žrtev zla drugih, mora spovednik poskrbeti, da spovedanca pouči o njegovih pravicah kot tudi o konkretnih pravnih sredstvih, ki jih ima na voljo glede prijave dejanja civilnemu in/ali cerkvenemu sodišču za dosego pravice. 

Vsakršno politično delovanje oziroma zakonodajne pobude z namenom »prelomitve« nedotakljivosti spovedne molčečnosti bi pomenile nesprejemljiv napad na libertas Ecclesiae (svobodo Cerkve), ki svoje legitimnosti ne prejema od posameznih držav, ampak od Boga. Prav tako bi pomenile kršitev verske svobode, ki je, pravno gledano, osnova za vse druge svoboščine, tudi za svobodo vesti posameznih državljanov, tako spovedancev kot spovednikov. Prelomitev molčečnosti bi bilo isto kot prezreti reveža, ki je v grešniku.

2     Notranje zunajzakramentalno področje in duhovno spremljanje

K pravno-moralnemu okviru notranjega področja spada tudi t. i. notranje zunajzakramentalno področje, vedno skrivnostno, vendar zunaj zakramentalne spovedi. Tudi na tem področju Cerkev izvaja svoje lastno poslanstvo in odrešujočo oblast: ne odvezuje grehov, ampak podeljuje milosti, oprošča kazni (na primer cenzure) in se posveča vsemu, kar zadeva posvečenje duš ter je lastno, intimno in osebno področje vsakega vernika.

K notranjemu zunajzakramentalnemu področju na poseben način spada duhovno spremljanje, znotraj katerega posamezni vernik svojo pot spreobrnitve in posvečenja zaupa določenemu duhovniku, redovniku ali laiku.

Duhovnik to nalogo opravlja v moči poslanstva, da predstavlja Kristusa, po zakramentu svetega reda in v hierarhičnem občestvu Cerkve, ko opravlja trojno službo – tria munera: nalogo učenja, posvečevanja in vodenja. Laiki pa jo opravljajo v moči krstnega duhovništva in daru Svetega Duha. V duhovnem spremljanju vernik svobodno odpre notranjost svoje lastne vesti duhovnemu voditelju/spremljevalcu, da bi bil usmerjan in podprt pri poslušanju in izpolnjevanju Božje volje.

Tudi to posebno področje zahteva določeno zaupnost ad extra(od zunaj). Glede na vsebino duhovnih razgovorov ima vsaka oseba pravico, da se spoštuje njena lastna intimnost (ZCP, kan. 220). Čeprav je omenjeno »podobno« temu, kar se dogaja v zakramentu spovedi, je duhovni voditelj postavljen zato, da v moči svojega »posebnega« odnosa s Kristusom in svetosti življenja ter – če gre za duhovnika – iz prejetega svetega reda brani vest posameznega vernika.

V duhovnem spremljanju se kot dokaz posebne zaupnosti prepozna prepoved, določena z zakonom, da se niti spovednik niti duhovni voditelj ne vpraša za mnenje, ko se prejemajo sveti redovi in ko se duhovniški kandidati odslovijo iz bogoslovja (ZCP, kan. 240, § 2; ZVC, kan. 339, § 2). Na podoben način se v primeru svetniških kandidatov, kot navaja NavodiloSanctorum Materiz leta 2007, prepoveduje, da bi se spovedniki in duhovni voditelji Božjega služabnika pri vodenju škofijskih ali eparhialnih preiskav postavili za priče za vse tisto, kar so izvedeli na notranjem področju, izven zakramentalne spovedi.[9]

Ta nujna zaupnost bo za duhovnega voditelja toliko bolj »naravna«, kolikor bolj se bo naučil prepoznavati skrivnost svobode vernika, ki se po njem obrača h Kristusu. Duhovni voditelj mora svoje poslanstvo in svoje življenje dojemati izključno pred Bogom, v službi njegove slave, za dobrobit osebe, Cerkve in za zveličanje vsega sveta.

3     Tajnosti in druge lastne omejitve v komunikaciji

Glede na notranje področje, tako zakramentalno kot zunajzakramentalno, so popolnoma drugačne narave zaupnosti, ki so izrečene pod prisego tajnosti, in tudi vse »poklicne tajnosti«, ki jih imajo nekateri ljudje, bodisi v civilni družbi bodisi v cerkveni strukturi, na podlagi posebne službe, ki jo opravljajo za posameznike ali za celotno skupnost. Te tajnosti morajo biti na podlagi naravnega prava vedno ohranjene, razen v izjemnih primerih, »ko bi ohranitev tajnosti morala tistemu, ki jih je zaupal, tistemu, ki jih je sprejel, ali komu tretjemu povzročiti zelo hudo škodo, ki bi se ji bilo mogoče izogniti samo z objavljanjem resnice« (KKC 2491).

Poseben primer tajnosti je papeška tajnost, ki zavezuje v moči izrečene prisege in je povezana z opravljanjem določenih nalog v službi apostolskega sedeža. Če prisega tajnosti vedno veže pred Bogom tistega, ki jo je izrekel, ima prisega, povezana s »papeško tajnostjo«, kot zadnji razlog javno dobro Cerkve in salus animarum– zveličanje duš. To pomeni, da more javno dobro Cerkve in vse zahteve za zveličanje duš, vključno z vednostjo, ki ne sodi pod pečat tajnosti, pravilno razlagati samo apostolski sedež v osebi rimskega papeža, ki ga je poklical in postavil Kristus Gospod kot vidno počelo ter temelj edinosti vere in občestva vse Cerkve.[10]

Kar zadeva druga, bodisi javna bodisi zasebna področja obveščanja v vseh njihovih oblikah in izrazih, je modrost Cerkve kot temeljno merilo vedno poudarjala t. i. »zlato pravilo«, izgovorjeno že od Gospoda in navzoče v Lukovem evangeliju: »To, kar hočete, da bi ljudje storili vam, storite vi njim« (Lk 6,31). Pri sporočanju resnice in v primeru molka je treba življenje vedno uskladiti z načelom bratske ljubezni ter imeti pred očmi dobro in varnost drugih, spoštovanje zasebnega življenja in skupnega dobrega, četudi tisti, ki sprašuje, nima pravice, da bi resnico poznal.[11]

Kot posebno dolžnost sporočanja resnice, ki jo narekuje bratska dobrodelnost, lahko omenimo tudi »bratsko opominjanje« v različnih oblikah, kot ga je učil Gospod. To je pomembno v nekaterih trenutkih, ko ga konkretne okoliščine dopuščajo ali celo zahtevajo: »Če tvoj brat greši zoper tebe, pojdi in ga posvári na štiri oči; če te posluša, si pridobil svojega brata; če pa te ne posluša, vzemi s seboj še enega ali dva, da se vsa zadeva ugotovi po izjavi dveh ali treh prič; če jih ne posluša, povej Cerkvi« (Mt 18,15–17).

V času množičnega obveščanja, ko vsaka informacija »gori« in z njo žal velikokrat tudi del življenja ljudi, je treba znova spoznati pravo moč besede – njeno ustvarjalno, pa tudi rušilno moč. Paziti moramo, da spovedne molčečnosti nikoli nihče ne prelomi in da je potrebna zaupnost v povezavi z izvajanjem cerkvene službe vedno ljubosumno varovana ter ima za svoje edino merilo resnico in dobrobit vseh ljudi.

Prosimo Svetega Duha za vso Cerkev, da nam podari gorečo ljubezen do resnice na vseh področjih ter v vseh okoliščinah življenja; zmožnost, da jo celovito ohranjamo v oznanjevanju evangelija vsakemu bitju; pripravljenost na mučeništvo za obrambo nedotakljivosti spovedne molčečnosti ter tudi potrebno preudarnost in modrost za izogibanje kakršni koli napačni uporabi informacij iz zasebnega, družbenega in cerkvenega življenja, ki se lahko spremenijo v kršenje človekovega dostojanstva in resnice, kar je vedno Kristus, Gospod in Glava Cerkve. V ljubosumnem ohranjanju spovedne molčečnosti in potrebne razsodnosti, povezane z notranjim zunajzakramentalnim področjem in z drugimi dejanji služenja, sije posebna povezava med petrinsko in marijansko dimenzijo v Cerkvi. S Petrom ohranja Kristusova nevesta Cerkev do konca zgodovine institucionalno služenje »moči ključev«. Tako kot Marija pa tudi Cerkev ohranja »vse, kar se je zgodilo, v svojem srcu« (Lk 2,51b), zavedajoč se, da ob tem odmeva tista svetloba, ki osvetljuje vsakega človeka in je ohranjena, branjena ter varovana v svetem prostoru med osebno vestjo in Bogom.

Papež Frančišek je 21. junija 2019 to Notoodobril in odredil njeno objavo.

V Rimu, na sedežu Apostolske penitenciarije, 29. junija leta Gospodova 2019, ob slovesnosti praznika svetih apostolov Petra in Pavla.