Blažene Drinske mučenke so bile redovnice, ki so bile zgled v zvestobi svojemu poklicu, svoji odločitvi hoje za Kristusom in obljubi čistosti. Ostale so pokončne in odločne, do konca, do prelitja krvi. Imele so močno in gorečo vero.

Letos obhajamo 10-letnico razglasitve za blažene in 80-letnico njihove mučeniške smrti. V župniji Šmarjeta bo v župnijski cerkvi na njihov god, 15. decembra 2021, dan celodnevnega češčenja s sklepom ob 17.00, v nedeljo, 19. decembra, ob 10.00 pa bo ob njihovem godu sveto mašo daroval novomeški škof msgr. dr. Andrej Saje. 

Blažene Drinske mučenke

Blažena s. Marija Krizina Bojanc
Po krstnem imenu Jožefa, se je rodila 14. maja 1885 v Šmarjeti na Dolenjskem. V 36. letu starosti je stopila v redovno skupnost Hčera Božje ljubezni v Sarajevu. Polna sestrinske ljubezni se je odlikovala po nenehni molitvi, žrtvi in spokorniškem življenju. Že v času življenja so jo imenovali »sestra molitve«. Svoje življenje je kronala v zvestobi Kristusu, ko je 15. decembra 1941 raje darovala svoje življenje, kot pa se izneverila zaobljubam in Kristusu. Njena mučeniška kri je jasen dokaz, da je bolj ljubila Boga kakor svoje življenje.

Blažena s. Marija Antonija Fabjan
Tudi ona je bila po krstnem imenu Jožefa, se je rodila 23. januarja 1907 v Malem Lipju v župniji Žužemberk. V 22. letu starosti je stopila v redovno skupnost Hčera Božje ljubezni v Sarajevu in 19. marca 1932 naredila zaobljube. Odlikovala se je po preprostosti, iskrenosti, pobožnosti in zbranosti. Zvesta svojemu redovniškemu poklicu je skupaj z ostalimi štirimi sestrami bila 15. decembra leta 1941 mučena in ubita. Iz ljubezni do Kristusa je sprejela nase mučeništvo, da se »Jezusovo življenje razodene na njenem umrljivem telesu« (prim. 2 Kor 4, 11).

Med Drinskimi mučenkami so še hrvatica s. Marija Jula Ivanišević, predstojnica samostana na Palah, s. Marija Bernadeta Banja, madžarskega rodu in starejša s. Marija Berchmana Leidenix iz Avstrije.

Poročilo o mučeništvu

11. decembra 1941 so naselje in nevarovani samostan na Palah pri Sarajveu napadli četniki. Predstojnica s. Jula je bila zunaj samostana, a se je, ko je videla, kaj se dogaja, mimo četnikov prebila do sosester v hiši. Zbrane so bile ob slovenskem duhovniku Franu Ksaverju Mešku, ki jim je v očitni nevarnosti podelil odvezo. Četniki so vse izgnali iz samostana, oropali stavbo in jo tudi zažgali. V ledenem mrazu bosanske zime se je tako začel križev pot redovnic, ki v naglici niso mogle vzeti s seboj nobenega dodatnega oblačila. Vseh pet sester so četniki pri temperaturi okrog minus 20 stopinj Celzija slabo obute in oblečene ta dan odgnali peš po zasneženih gorskih poteh proti 65 km oddaljenemu Goraždu.

13. decembra so onemoglo sestro Berchmano ločili od drugih redovnic in jo pustili v naselju Careve Vode, druge sestre in duhovnika Meška pa privedli v Sjetlino. Sledila so zasliševanja v četniškem štabu, kjer pa je Meško naletel na nekega učitelja iz Maribora, ki mu je izposloval dovolilnico za prosto gibanje do Beograda. Sestre so odvedli proti Goraždu. Vso pot so prehodile peš, vmes so le malo počivale in skoraj nič jedle. Vojaki so jim obljubljali, da bodo v Goraždu delale v vojaški bolnišnici kot bolničarke. Ob prihodu 15. decembra pa so jih zaprli v drugo nadstropje vojaške kasarne, ki je stala tik ob reki Drini.

Očividci so dogajanje tam opisali: nenadoma so se zaslišali kriki in jok sester. Četniki so se namreč v Goraždu najprej okrepčali in opili, potem so s pohotnimi nameni nasilno vdrli v sobo s sestrami. Pridružili so se jim tudi višji oficirji. Sestre na nečista dejanja niso pristale. Hotele so za vsako ceno ohraniti svojo čast in nedotakljivost. Ker so jih sestre odklonile, so postajali četniki vse nasilnejši. Z njih so začeli trgati obleko. Da bi se jih rešile, je njihova prednica odprla okno in na veliko osuplost in bes četnikov skočila skozi okno, za njo še druge, zadnja je skočila s. Bernardeta, ki se je pri padcu tudi najbolj poškodovala in se onesvestila. Na nasprotni breg Drine so ljudje slišali vzklike sester: »Jezus, reši nas!« Pri padcu na kamnito ploščad pod oknom so se vse močno poškodovale in še skušale bežati. Besni četniki so jih ujeli in pokončali z meči in noži.

Očividec dogajanja, duhovnik Ante Baković, takrat 10–letni deček, je s svojo materjo slišal klice sester in vojakov. Naslednji dan je šel preko Drine in tam videl grozen prizor: pobite redovnice, vsaka je, kot bi preštel, dobila vsaj deset ali petnajst udarcev in vbodov z nožem. Trupla sester, ki so jim domačini pobrali obleko, so še nekaj dni ležala v plitvini na obali, nato pa jih je krajevni grobar s palico potisnil v reko Drino, ki jih je odplavila proti Savi in Beogradu.

Najstarejšo sestro Berchmano so iz Careve Vode po nekaj dneh s sanmi prepeljali v Sjetlino, kjer je našla zatočišče pri dobrih ljudeh. Tja sta ponjo prišla dva četnika z obrazložitvijo, da jo bosta odpeljala proti Goraždu. Že po nekaj urah sta se vrnila. Eden od njiju je imel okoli vratu rožni venec nesrečne redovnice. To je bilo 23. decembra 1941.Vest o kruti smrti redovnic se je hitro razširila ne le po Sarajevu, temveč po vsej Bosni, obveščen je bil sedež družbe na Dunaju, obvestilo je od tu šlo po vsej Evropi ter Severni in Južni Ameriki. Po pričevanjih iz tistih časov se je med ljudmi takoj začel širiti glas, da so pobite mučenke svete vere.

Vrhbosenski (sarajevski) nadškof in kardinal msgr. Vinko Puljič je leta 1999 začel škofijski postopek za beatifikacijo pokojnih sester. Postopek je bil končan leta 2002. 24. septembra 2011 so bile v Sarajevu razglašene za blažene. 22. oktobra 2011 je bila v Žužemberku osrednja slovenska zahvalna slovesnost za dar dveh novih blaženih, ki jo je ob somaševanju mnogih škofov in duhovnikov vodil kard. Franc Rode.

Sestrska skupnost na Palah pri Sarajevu

Družba hčera Božje ljubezni je leta 1882 odprla šolo v Sarajevu, 1883 v Tuzli, kasneje so sledile še druge izobraževalne ustanove in leta 1911 hišo na Palah, v slabih dvajset kilometrov od Sarajeva oddaljenem letoviškem kraju, in sicer kot okrevališče za bolne sestre, kmalu pa so ustanovile tudi osnovno šolo, ki je bila odprta za otroke vseh treh veroizpovedi: katoliške, pravoslavne in muslimanske. Teh pet sester hčera Božje ljubezni na Palah je požrtvovalno negovalo tudi bolnike, velikodušno so delile kruh otrokom državnega Otroškega doma na Palah in niso delale razlik po veri ali narodnosti ter pomagale ubogim in beračem, ki so prihajali k njim iz Romanije.

»Vsi naši blaženi in tudi svetniški kandidati, med njimi tudi Božji služabnik škof Janez Gnidovec, doma iz Ajdovca v naši škofiji, sporočajo: da je mogoče ljubiti Boga nad vse v vseh življenjskih okoljih, mu biti do konca zvest v svoji poklicanosti, biti velik v majhnih stvareh in dolžnostih vsakdanjega življenja, vse delati iz ljubezni brez sebičnosti, v vsakem človeku ne glede na razlike videti brata in si prizadevati za krščanske ideale, zlasti za čistost srca. Takšno pričevanje potrebuje naš svet in tudi naša slovenska družba.

Veselimo se tolikih milosti, ki smo jih deležni v našem času. Naj nam vsem pomagajo k poglobitvi verskega življenja, k večji skrbi za duhovniške in redovniške poklice, in predvsem k večji svetosti. Svetost je tista sila, ki je sposobna spremeniti svet tudi tedaj, ko vsa druga prizadevanja ne rodijo pravih sadov!« (škof msgr. Andrej Glavan).