Hiša Ljubhospica kot še vedno edini stacionarni hospic poleg skrbnega lajšanja motečih simptomov bolezni v procesu umiranja poskrbi, da ljudje živijo do konca, ne le preživijo časa, ki se izteka.
V procesu zaključevanja odnosov je duhovnost, ki jo živimo, še kako pomembna. Bolnim dodaja lastno vrednost, odpira v ljubezen, vnaša upanje, da niso nikomur breme in da ne bodo sami. V duhovnih pogovorih, molitvi, prejemanju zakramentov in drugih verskih obredih pa mnogokrat najdejo duhovno tolažbo.
Enkrat tedensko za bolne in pokojne Hiše Ljubhospica darujejo svete maše jezuiti, kapucini, frančiškani in tudi drugi škofijski duhovniki. V sredo, 2. avgusta, je bolne, zaposlene in prostovoljce razveselil obisk ljubljanskega pomožnega škofa Antona Jamnika, še posebno zaradi zavedanja, da se nekateri tukaj verjetno zadnjič srečajo …
Škof Jamnik je v nagovoru poudaril pomen poslanstva hospica za našo družbo, pa ne le za bolne in njihove svojce, ki so tega sočutja, ljubezni in navzočnosti deležni. Vse to jim pomaga k lajšanju trpljenja, če je to navzoče. Tu je pomembna človeškost, preprostost, ponižnost v služenju bližnjemu, saj je umiranje tudi duhovni proces, za kar bolnik potrebuje ljubezen, odpuščanje, upanje, molitev …
Hospic predčasni prekinitvi življenja odločno nasprotuje. Zato škof Jamnik tudi v tem vidi pomen hospica za družbo, v kateri se zadnje mesece iščejo »instant rešitve« za zaključek življenja, z evtanazijo in mnogimi zavajajočimi olepšavami resničnosti. Pri tem pozabljamo na svetost življenja in »učne ure« življenja, ki se lahko dogajajo prav na koncu, saj človek skozi različne čustvene odzive na bolezen zori in se preobraža, kar mu je lahko v pomoč, da v svojem življenju spozna to, kar je bistveno, in kar je priložnost za nov začetek, da lahko postanemo luč sveta tudi za druge. Spoznanja umirajočih o življenju na njihovem koncu pa so njihova darila za spremljevalce in njihove bližnje sredi življenja.
Škof Jamnik se je pri sveti maši in srečanju z vsemi zaposlenimi ter prostovoljci posebej zahvalil direktorju Lekarn Ljubljana dr. Marjanu Sedeju in direktorici Hospica gospe Tatjani Fink za njihovo nesebično delo, za bližino ljudem, ki se poslavljajo od zemeljskega življenja. Podana roka, bližina, sočutje, zavest, da nihče ni sam, vse to tistim, ki se poslavljajo od življenja in vstopajo v večnost, pomeni neprecenljiv dar.
Srečanje je zaključil z obiskom bolnih v bolniških sobah, ki se svete maše niso mogli udeležiti, s podelitvijo svetega obhajila in zakramenta bolniškega maziljenja. Ob tem ga je posebej nagovorilo srečanje z umirajočim, ob katerem so bili njegova žena, hčerka in vnuk: »Bog daj, da bi nas takšni zgledi vedno znova vabili k hvaležnosti za dar življenja in hvaležnosti za naše bližnje, domače, sorodnike, prijatelje,« je obisk v Ljubhospicu sklenil škof Jamnik.
Vir: Družina
