Predsednik Slovenske škofovske konference msgr. Stanislav Zore je danes, v ponedeljek, 8. maja 2017, teologu, nekdanjemu izrednemu profesorju za dogmatično teologijo na Teološki fakulteti v Ljubljani ter zaslužnemu opatu stiškega samostana p. dr. Antonu Nadrahu OCist podelil odličje sv. Cirila in Metoda.

Dr. Nadrah prejme najvišje priznanje Katoliške cerkve v Sloveniji za zvesto služenje Cerkvi med Slovenci ob njegovi 80. letnici življenja ter v zahvalo in priznanje za njegove velike zasluge na številnih področjih cerkvenega, teološkega, dušnopastirskega in kulturnega delovanja.

Življenjepis p. dr. Antona Nadraha OCist

Dr. teoloških znanosti p. Anton (France) Nadrah OCist je diplomiran teolog, nekdanji izredni profesor za dogmatično teologijo na Teološki fakulteti v Ljubljani ter zaslužni opat stiškega samostana.

Rodil se je 10. aprila 1937 na Mleščevem, župnija Stična (danes Ivančna Gorica). Po 2. svetovni vojni se je družina preselila v sosednjo vas Mrzlo polje, kjer je bival do vstopa v cistercijanski samostan v Stični leta 1961. Osnovno šolo in gimnazijo je France obiskoval v Stični, kjer je 20. junija 1957 maturiral. Dne 4. oktobra 1957 se je vpisal na Teološko fakulteto v Ljubljani. Že februarja 1958 je bil poklican v Mostar na služenje vojaškega roka, ki ga je dokončal avgusta 1959. Na Teološki fakulteti v Ljubljani je nadaljeval teološki študij in leta 1965 diplomiral. Tega leta je v Ljubljani 29. junija prejel mašniško posvečenje.

Magistrsko in doktorsko nalogo je izdelal v Ljubljani pod mentorstvom prof. dr. Antona Strleta. Naslov magistrskega dela je Evharistija kot daritev božjega ljudstva (leta 1967); naslov doktorske disertacije pa Oznanjevalno–liturgična vrednost Cerkvene ljudske pesmarice iz leta 1961 (leta 1968). Kot delni natis je disertacija izšla leta 1969; tega leta je tudi doktoriral iz dogmatične teologije. Ta predmet (kristologijo, mariologijo in zakramente) je predaval na Teološki fakulteti v Ljubljani od 1970 do 1984. Dogmatiko je poučeval tudi katehistinje.

V šolskem letu 1969/70, preden je postal predavatelj na Teološki fakulteti v Ljubljani, je obiskoval posebna predavanja v Rimu na Gregoriani in S. Anselmu. Na Teološki fakulteti je predaval dogmatično teologijo najprej kot honorarni predavatelj (1970), nato kot docent (1973) in izredni profesor (1983). Kot izredni profesor za dogmatično teologijo se je zaradi predstojniške službe v Cistercijanski opatiji v Stični ob koncu študijskega leta 1983/84 odpovedal službi predavatelja.

Če izvzamemo študijska leta, v četrtem, petem in šestem letniku v Ljubljani in eno leto v generalni hiši v Rimu, biva od leta 1961 kot cistercijanski menih v samostanu v Stični. Ob začetku noviciata mu je opat dr. Avguštin Kostelec, ki ga je sprejel v samostan, podelil ime Anton, in sicer v spomin na ljubljanskega škofa Antona Vovka, ki ga je kot bogoslovca ljubljanskega semenišča po tretjem letniku bogoslovja pustil, da je odšel v stiški samostan. Tam je 8. septembra 1962 izpovedal prve zaobljube za tri leta. Pol leta pred iztekom te dobe je na podlagi ugodno rešene prošnje iz Rima izpovedal večne zaobljube, nato mu je v škofijski kapeli v Ljubljani ljubljanski škof dr. Jožef Pogačnik podelil diakonat in 29. junija 1965 v ljubljanski stolnici mašniško posvečenje. Dne 29. novembra 1979 je bil v kapitlju v Stični pod predsedstvom mehreravskega opata dr. Kassiana Lautererja izvoljen za 56. stiškega opata. Dne 6. januarja 1980 ga je za opata blagoslovil ljubljanski škof dr. Jožef Pogačnik. V skladu s pravnimi predpisi se je s sedemdesetim letom starosti leta 2007 odpovedal službi opata, kar je bil dobrih 27 let, profesor na Teološki fakulteti v Ljubljani pa 14 let.

V času njegove predstojniške službe je samostan najprej s pogajanji, s pomočjo zemeljskih in nebeških advokatov, in nato z denacionalizacijo, dobil nazaj večino svojih stavb in zemljiške posesti. Stavbe, ki so bile v zelo slabem stanju, s preluknjanimi zidovi še od časa 2. svetovne vojne, so bile večinoma s pomočjo tujih dobrotnikov in deloma države obnovljene. Pri obnovi ima veliko zaslug prizadevni in spretni takratni samostanski ekonom p. Avguštin Novak, nekdanji prior. Drugi del nazaj dobljene stavbe ob potoku je namenjen domu duhovnih vaj, ki ga je ves čas vodil in to počne še danes ter ima v njem tudi sam duhovne vaje in krajša srečanja, zlasti za Bernardovo družino in posvečene Jezusovemu in Marijinemu Srcu, ker je bil do leta 2013 predsednik slovenskega Odbora za posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu.

P. Nadrah je spodbujal p. Gabrijela Humka, da se je razvil kot splošno priznan akademski slikar. Podpiral je delo p. Simona Ašiča pri njegovem zeliščarskem delu in pri nastajanju knjig s področja naravnega zdravilstva. Za začetek izdajanja knjig s področja zdravilstva je zaslužna zlasti prof. Marta Silvester. Brez nje ne bi bilo patra Simona Ašiča, kakršen je med ljudmi danes poznan. Prav tako je za časa Nadrahovega opatovanja zaživela peka hostij za mnoge župnije in pa vrtnarija. Za peko hostij je samostan zaprosil takratni ljubljanski nadškof dr. Alojzij Šuštar.

V Nadrahovem času in na njegovo pobudo so o samostanu kot zgodovinskem in umetnostnem spomeniku pisali in izdajali knjige dr. Marijan Zadnikar, dr. Jože Mlinarič, prof. Jože Gregorič ter književnik in publicist prof. Vojan Tihomir Arhar. Leta 1985 je bila 'za poskus' ustanovljena Bernardova družina, ki ima leta 2014 okrog 900 živih članov. Začela je izhajati samostanska revija, mesečnik Bernardove družine V Materini šoli katero p. Nadrah vseskozi ureja. Uradno je Bernardovo družino ustanovila in potrdila njen statut Slovenska škofovska konferenca 28. oktobra 2002.

V Nadrahovem času je samostan razvil založniško dejavnost s tremi serijami knjig in knjižic, katere vseskozi ureja: Bernardova knjižnica, Nauči nas moliti in V šoli najsvetejših Src. P. Nadrah je napisal okrog 50 knjig in knjižic, v glavnem verske vsebine, 20 pa jih je priredil ali uredil oz. zbral; objavil pa je tudi veliko znanstvenih in poljudnih člankov v raznih revijah. Njegov bogat bibliografski opus obsega 193 enot.

Ko je upokojen, je še naprej magister novincev, voditelj doma duhovnih vaj, voditelj Bernardove družine in urednik mesečnika V Materini šoli in stiških publikacij. Je cenzor knjig Nadškofije Ljubljana in Škofije Novo mesto. Sodeluje z Marijinim delom (Gibanjem fokolarov) v skupini za redovnike.