Papež Benedikt XVI. (2005–2013) je 26. januarja 2013 v posebno avdienco sprejel sodnike in druge uslužbence papeškega prizivnega sodišča Rimska rota in imel ob tej priložnosti nagovor, ki v sodnih strukturah Cerkve običajno zelo odmeva. Letos obhajamo leto vere, zato je omenjeni papež svoj nagovor povezal tudi z odnosom, ki obstaja med vero in zakonsko zvezo.
Znano je, da mora v Cerkvi vedno biti blagor duš (salus animarum) najvišji zakon (prim. kan. 1752 Zakonika cerkvenega prava (ZCP)) in to temeljno pravilo morajo upoštevati pri svojem težkem in odgovornem delu tudi cerkveni sodniki. Kriza vere, ki jo v našem času zelo občuteno doživljamo, prinaša s seboj tudi krizo zakonske skupnosti z vsemi težkimi posledicami za zakonca in še posebej za njune otroke. Že podobni latinski besedi fides – vera in foedus – zakonska zveza nakazujeta na njuno globoko povezanost kot dosmrtno življenjsko skupnost moža in žene (kan. 1055 ZCP). Medsebojna in trajna podaritev je temelj zakonske zveze oziroma pogodbe. S teološkega vidika odnos med vero in zakonsko zvezo pridobi na svoji globini, saj je »zakon med krščenimi od Kristusa Gospoda povzdignjen v dostojanstvo zakramenta« (kan. 1055 ZCP).
Zakonska pogodba med možem in ženo z vidika zakramentalnosti sama po sebi ne zahteva osebne vere zaročencev; to, kar se nujno zahteva je, da zaročenca s pravilnim namenom priznavata Božji načrt glede zakona in da vsaj implicite privolita v to, kar namerava storiti Cerkev, ko obhaja sklenitev zakona. Zakrament zakona je v primerjavi z drugimi zakramenti nekaj posebnega (Janez Pavel II. (1978–2005), Pismo o družinam (1994), št. 68), zato problema namena skleniti zakon ne smemo pomešati z osebno vero zaročencev, kljub temu pa ju ne smemo popolnoma ločiti. Mednarodna teološka komisija je leta 1977 poudarila, da se v primeru popolne odsotnosti vere in želje po zakramentalni milosti v zaročencih postavlja resno vprašanje ali obstajajo minimalni pogoji oziroma splošni zakramentalni namen v zaročencih, s tem pa tudi vprašanje veljavnosti zakramentalnega zakona. Blaženi papež Janez Pavel II. je leta 2003 v nagovoru predstavnikom Rimske rote poudaril, da naravnanost zaročencev, ki ne upošteva nadnaravnega vidika zakona, lahko naredi zakonsko zvezo neveljavno samo v primeru, da izključuje veljavnost naravne zveze, h kateri je pridružena zakramentalna razsežnost zakona.
Današnja kultura, ki je prežeta z etičnim in religioznim subjektivizmom in relativizmom, postavlja človeka in družino pred velike izzive. Gre za vprašanje ali je današnji človek sposoben sprejeti odločitve, ki ga vežejo za vse življenje ali pa so te odločitve v nasprotju z njegovim pojmovanjem svobode in samouresničenjem. V družbi je zelo razširjeno mišljenje, da se oseba samouresničuje samo, če je neodvisna in vzdržuje z drugimi take odnose, ki jih je mogoče prekiniti v vsakem času. Tako mišljenje, ki postavlja pod vprašaj stalnost vezati se za vse življenje, močno vpliva ne le na človeško, temveč tudi na religiozno pojmovanje zakona. Samo v luči Božje resnice je mogoče razumeti in konkretno uresničiti zakonsko in družinsko življenje, saj Jezus pravi: »Kdor živi v meni in jaz v njem, rodi obilo sadu, kajti brez mene ne morete ničesar storiti« (prim. Jn 15,5). S temi besedami Jezus pokaže na človekovo nezmožnost sam narediti nekaj resnično dobrega. Odklonitev te Božje pomoči razdiralno vpliva na človeške odnose in končno tudi na zakonske, omogoča življenje zmotnega pojmovanja svobode in samouresničenja, odvrača človeka od potrpežljivega prenašanja križa in ga zapre v lastni egoizem in egocentričnost. Nasprotno pa pristna vera človeku pomaga k darovanju samega sebe in k uresničevanju lastne osebnosti v odnosu do drugih. Vera, ki jo podpira Božja milost, je neobhodno potrebna za medsebojno podaritev v zakonu, kar pa še ne pomeni, da v sklenjenem naravnem zakonu nekrščenih niso navzoče dobrine, ki prihajajo od Stvarnika in se na določen način vključujejo v Kristusovo zavezo s Cerkvijo.
Izključitev Boga oziroma zakramentalnosti zakonske zveze prizadene veljavnost zakona, saj gre za izključitev dolžnosti zvestobe oziroma bistvenih zakonskih delov in lastnosti zakona iz zakonske privolitve (prim. kan. 1101 ZCP). Mnogi svetniki, ki so bili poročeni, so zakonsko zvezo utrjevali z zaupanjem v Boga ter s pristnim verskim in zakramentalnim življenjem. Danes so dragocena tudi krščanska pričevanja tistih zakoncev, posebno še nedolžnih, ki so doživeli polom zakona oziroma razvezo, a so ostali zvesti svoji dani besedi in obljubi ter niso sklenili nove zveze.
V govoru je papež Benedikt XVI. posebej izpostavil »blagor zakoncev« (bonum coniugum). Vera v življenju zakoncev teži k blagru drugega, ki pomeni celovito in dosmrtno življenjsko skupnost. V zakonski skupnosti nastaja posebna oblika dinamizma vere in ljubezni. Vera se spreminja v ljubezen. Zaradi ljubezni evangelij ni več samo lepa beseda, temveč postane življenjska stvarnost. Vera brez ljubezni ne obrodi sadu, ljubezen brez vere pa bi bila čustvo, ki je stalno izpostavljeno dvomu (papež Benedikt XVI., apostolsko pismo Vrata vere, št. 14). To še posebej velja za zakonsko skupnost, v kateri vera krepi ljubezen in jo dela rodovitno.
Papež Benedikt XVI. priznava težavo cerkvenih sodišč, kako pravno in praktično razumeti blagor zakoncev v odnosu do nesposobnosti zakoncev skleniti veljavni zakon (kan. 1095 ZCP). Blagor zakoncev se namreč dotika tudi simulacije zakonske privolitve, ki vključuje tri znane Avguštinove dobrine zakona: roditev otrok, enost in nerazveznost zakona. Papež Benedikt XVI. cerkvene sodnike spodbuja, naj v postopku dokazovanja ničnosti zakona, ne prezrejo dejstva, da odsotnost vere v zaročencih lahko postavi pod vprašaj blagor zakoncev in s tem tudi veljavnost zakonske zveze, zmotno pojmovanje zakona, izključitev zvestobe in izvršitev zakona »humano modo« – na človeka vreden način (kan. 1061 ZCP). Sodniki naj se varujejo vsake oblike avtomatičnosti v odnosu med pomanjkanjem vere in veljavnostjo zakonske zveze.
p. dr. Viktor Papež OFM
