Medškofijski odbor za kulturo (MOK) pri Slovenski škofovski konferenci (SŠK) v petek, 23. in soboto in 24. marca 2012, v Domu pastoralnih susreta Sjemeniško dobro v Lovranu pri Opatiji na Hrvaškem pripravlja osmi forum za dialog med vero in kulturo z naslovom (Ne)lagodje v kulturi.

Program foruma

Petek, 23. marca 2012

20.30: otvoritev in nagovor: ljubljanski pomožni škof in predsednik MOK msgr. dr. Anton Jamnik       

okrogla miza: Komu govorim?

sodelujejo: Andrej Jemec, dr. Jožef Muhovič, dr. Branko Senegačnik in akad. slikar Borko Tepina

Sobota, 24. marec 2012

09.00: dr. Dean Komel: Nelagodje v kulturi – na primer jaz

11.00: dr. Japec Jakopin: Umetnost, znanost – in gospodarstvo

14.30: izr. prof. Miran Zupanič: Vzroki in posledice (ne)lagodja v kulturi

16.00: sklepni pogovor

Utemeljitev teme foruma: (Ne)lagodje v kulturi

Milan Jesih se je lani v nekem intervjuju spraševal, zakaj je kultura v veliki meri izgubila svoj vpliv na stanje v družbi, zakaj je glas kulture količinsko sicer vedno večji, njena preroška moč pa vse šibkejša. Jesih v nadaljevanju pogovora ni podal podrobnejše osvetlitve svoje ugotovitve, bil pa je povod za moje premišljevanje, kaj je na tem. Postopoma se mi je začelo izrisovati prepričanje, da sta vzroka za položaj kulture, kakor ga vidi Jesih, dva: notranji in zunanji.

Notranji: ali se ni sodobna umetnost – »v želji, da bi se približala bralcu na instant način, da bi vstopila v življenje, kakršno živi, … način opisovanja predmetov in življenja tako, kot je v vsej banalnosti …« (Drago Jančar); avantgardni tokovi prve polovice 20. stoletja, inštalacije z neposrednimi političnimi asociacijami, body art, performansi, eksperimentiranje v gledališču, kar vse se hitro izprazni in »pride iz mode«; pa denimo del sodobne slovenske pesniške govorice, ki, tako je pogosto videti, poteka po naključni, nenamerni krivini z nekaterimi veličastnimi trenutki in drugimi, ki so sivina, nekaj nametanega, stihijskega, utrujenega, kjer se notranja koherenca kruši (Goran Dekleva) ipd. – tudi sama oddaljila od ljudi, postala nekomunikativna, se atomizirala, kot se je atomizirala družba, razgradila subjekt in s tem človeka prepustila na milost in nemilost vrtincu tehnoloških in produkcijskih sprememb, ko sploh ni več mogoče prepoznati enoznačne osebne identitete in najti sidrišča, kamor bi lahko pripeli tako svojo zasebnost kot javno delovanje ter začetek in konec svoje eksistence.

Zunanji: del umetnosti prehaja v roke korporacij, ki zabrisujejo meje med umetnostjo in pop kulturo; oblast dobivajo kuratorji in galeristi, ki se ne pogovarjajo z umetnostnimi kritiki, temveč samo še s tajkuni; tako kot kapital vedno bolj brutalno posega v univerzo, ukinja demokracijo, tako se mu nemočna podreja tudi kultura. Vse, še tako poglobljeno, se utaplja v relativizmu in količini produkcije, v morju evidenc in seznamov kot prav Umberto Eco itd. Če poenostavim: predstavljam si, da bomo na forumu razmišljali o notranjih in zunanjih vzrokih, ki so umetnost in kulturo pripeljali na družbeno obrobje. Je pa seveda mogoče vso stvar videti tudi popolnoma drugače. Nemara so mnogi prepričani, da je tak razmislek, kot se nam nakazuje, nepotreben, ker naj bi imela pot duha povsem skrivnostne črte, ki jih ni mogoče ne usmerjati ne vrednotiti in ne objektivizirati in je zato vsak skrb glede kulture odveč.

Besedilo je pripravil Milan Knep.

(Ne)lagodje v kulturi – Vsebinski vidiki

Besede: »kultura je sol družbe« nedvomno dišijo po evangeliju. A niso bile izbrane (samo) zaradi tega. Podoba, ki je naslikana z njimi, namreč učinkovito ponazarja neko (evropsko) tradicijo, ki kulture ne vidi kot odraz infrastrukturne družbene resničnosti in orožje za njeno spreminjanje, ne kot produkcijo smisla (Rudi Šeligo), ne kot dodano vrednost življenja ali kot skupek tržljivega blaga in storitev, temveč kulturo z družbo povezuje tako rekoč organsko. Zanjo je kultura vitalni organ človeške družbe. V neki drugi zvezi je Clive Staples Lewis opozoril, da krščanski odnos do stvari tega sveta le-teh ne dela brezličnih, ampak še bolj resnične, tako kot sol ne izniči okusov različnih jedi, temveč šele omogoči, da se ti zares razvijejo in izrazijo v svoji posebnosti. Ta analogija je do neke mere uporabna tudi za nas: čeprav kultura ni samodejni, nenamerni, stranski proizvod družbenega življenja, lahko obstaja le v spoju z njim. Je tisto, kar omogoča, da se posamezni vidiki resničnosti jasneje izrazijo v vsej svoji raznolikosti in posebnosti; na ta način družbe ne kreira, temveč omogoča, da postaja resničnejša. Delovanje soli v jedeh omogoča razširitev in subtiliziranje človekovega okusa; kultura dela nekaj podobnega s posameznikovim življenjem: ko prebuja njegove možnosti, ga dela resničnejšega. Težava pa nastopi, če je soli preveč in postane hrana neužitna: to ni šala, ampak opozorilo na številne pojave, pogojno rečeno, »hipertrofije kulture« v sodobni umetnosti in v t. i. teoriji (ki ni ne filozofija ne znanost, ampak nekakšen poskus metadiksurza, ki naj ideološko obvladuje realnost): čeprav ti poskusi poudarjeno izhajajo iz družbene prakse in želijo nanjo vplivati, čeprav se torej predstavljajo kot pragmatični, življenjski in se zato tudi dobro plačujejo, je življenjski horizont v njih konceptualno in metodološko okleščen do popolne neprepoznavnosti.

Če takšno pojmovanje kulture najlaže opredelimo tako, da najprej povemo, kaj ni, in pri tem naštejemo nekaj bolj domačih koncepcij, gre očitno za precej opešano tradicijo, ki intelektualno ni več v ospredju. Je pa zelo živa v neki drugi obliki: visoko vrednotenje kulture, ki se je razvilo v njenem okrilju, se zavestno ali neovedeno ohranja in tudi obilno (zlo)uporablja v podporo mnogim družbenim gibanjem in projektom, ki sicer temeljijo na povsem drugačnem – sociologističnem, naturalističnem, ekonomističnem – razumevanju kulture. Vrednote kulture ali kulturne vrednote, kakor hočete, imajo očitno še vedno določeno moralno mobilizacijsko moč, še celo tedaj, kadar so neskladne s cilji, h katerim je usmerjena. V sodobni, globoko protislovni družbi, ki je tako kulturno permisivna kot povsem zamejena s funkcionalizmom pragmatičnega uma, se tako zastavlja kopica vse bolj perečih vprašanj. Ali je tu sploh mogoča kultura v tradicionalnem smislu: kot skrb za »odprto celoto« bivanja? Ali v njej sploh lahko nastopa človek, ne kot odslužen in stokrat presežen koncept, temveč resnični, živi človek, ki je s svojimi izkušnjami edini pravi izvir in presečišče kulturnih vprašanj? Tisti, ki v svoji najgloblji samoizkušnji zarisuje obzorje celote in ga s svojo prigodnostjo obenem postavlja pod vprašaj? Ali ni z njim tako, da komajda še lahko postavlja resnična vprašanja, saj je prej podoben uporabniku mobilnega telefona, ki ne more izklopiti funkcije predvidevanja in se mu vse, kar hoče zapisati, razvrsti v naprej določene sheme, ki mu ne pustijo izraziti tega, kar čuti in misli? Kakšna sol, kakšen korektiv, kakšna osmišljujoča dejavnost je lahko kultura tu, kjer ima sumljivo artikulirana kakovost življenja prednost pred resnico tudi pri skrajno težkih konkretnih vprašanjih (kot je npr. človekov izvor in osebna zgodovina? ) In če pogledamo kulturo v ožjem pomenu besede, v pomenu kulturnih institucij: kaj je z njimi? Ali niso same del funkcionalistične pozabe globlje resničnosti? Kaj pomeni vse popularnejša ideologija upora in vseh mogoči anti-izmov? Preboj iz postvarelega sveta, kjer obstajajo le še projekti in programi, ali uvedbo novega projekta, zamegljenega z znova oživljeno revolucionarno retoriko? Fantazijsko kompenzacijo, po kateri zadovoljeni revolucionarji spet odidejo »na šiht«? Ali gre morda za poskus akumulirati prosto valujočo negativno energijo za eksplozijo čistega dogodka, za novo ekspanzijo skrajnega (»čistega«), absolutno zgodovinsko neodgovornega subjektivizma? Ali ni vse to nihanje nelagodnosti postalo posebna oblika ugodja v kulturi?

In nadalje, konkretneje: Ali je lahko relevantna kultura, katere umetnost je povsem zgodovinsko provincialna, ujeta v lastne predstave aktualnosti? Je mogoče ustvarjalno živeti pod obnebjem neenačbe sodobne kulture: novo=izvirno, napredno=kakovostno?

O čem nam govorijo kulturne manifestacije v slovenski sodobnosti (vulgariziranje, izguba metafizičnega obzorja, bližanje efemernemu v življenju, izpraznjenost; primer EPK)?

Kaj pomeni slovenski primer uzurpacije kulture in civilne družbe s strani leve ideologije? Znak in napoved česa je skoraj popolna dekadenca in dekulturacija vodilnih (tiskanih) medijev?

Besedilo sta pripravila Brane Senegačnik in Jožef Muhovič.

Forum za dialog med vero in kulturo

Medškofijski odbor za kulturo na vsakoletne forume vabi predavatelje in udeležence različnih nazorskih prepričanj, verujoče in neverujoče, ki se zavzemajo za dialog. Posameznega foruma, ki ima vsako leto drugo temo, se udeleži okoli 40 umetnikov, filozofov, novinarjev, predstavnikov pop kulture in drugih gostov. Predavanja in diskusija izidejo v posebnem zborniku. Kot predavatelji so doslej sodelovali: Mladen Dolar, Stane Granda, Igor Grdina, Spomenka Hribar, Tine Hribar, Petar Jevremović, Gorazd Kocijančič, Peter Kolšek, Dean Komel, Peter Kovačič Peršin, Robi Kroflič, Barica Marentič Požarnik, Jožef Muhovič, Bernard Nežmah, Tomaž Pisanski, Janko Prunk, Alenka Puhar, Špela Razpotnik, Branko Senegačnik, Vid Snoj, Igor Škamperle, p. dr. Miran Špelič, Marko Uršič, Igor Vidmar in drugi.

Dodatne informacije so na voljo pri tajniku Medškofijskega odbora za kulturo Milanu Knepu na Prvomajski ulici 14 v Ljubljani, tel. 01/524–23–40, GSM: 031/263–958, e-naslov: [email protected].