V četrtek, 18. junija 2020, je potekal drugi izmed štirih spletnih seminarjev v okviru izpopolnjevanja na področju boja proti zlorabam. Organizira jih Papeška komisija za zaščito mladoletnih v sodelovanju z Mednarodnim združenjem vrhovnih redovnih predstojnic in predstojnikov, s Centrom za zaščito mladoletnih Papeške univerze Gregoriana ter italijanskim Modrim telefonom. Naslov tokratnega srečanja, ki ga je vodil p. Hans Zollner, je bil »Zaščita na spletu v času izolacije«. Spregovoril je o nekaterih statističnih podatkih v času pandemije ter o primerih dobre prakse za zaščito otrok, ki dostopajo do interneta in z lahkoto postanejo plen zlorab.

V času izolacije naraslo število zlorab
Pretresljivi so podatki o naraščajočem številu spletnih zlorab otrok in ranljivih oseb. Zaradi izolacije v času pandemije je bilo več dostopanja do interneta, tako pa je bilo tudi lažje izdelati in deliti material z otroško pornografijo, priti v stik s šibkejšimi osebami in jih ustrahovati. P. Zollner je dejal, da je internet po eni strani izboljšal naše življenje, hkrati pa je tudi sprožil vprašanja glede »fizičnih, spolnih, psiholoških, vzgojnih ter odnosnih vidikov našega življenja.« Po njegovih besedah tisti, ki zlorabljajo, uporabljajo internetni dostop za »navezovanje stikov za spolne namene, sexting (ki je pogost med sovrstniki), spolne zlorabe v živo, spletno nadlegovanje in ustrahovanje.« Starostna skupina, ki je najbolj izpostavljena, so otroci med 11. in 13. letom, sledijo jim tisti, ki so stari med 7 in 10 let. Izpostavljene so predvsem deklice (90% primerov), poročajo pa tudi o žrtvah, ki so mlajše od dveh let. Samo v Združenem kraljestvu je bilo aprila 9 milijonov poskusov dostopanja do spletnih strani, ki vsebujejo spolne zlorabe mladoletnikov. Dostop do video hot v Španiji je narasel za 20%, v Avstraliji pa so v prvih treh tednih po 21. marcu zaznali 86% porast podob, ki prikazujejo zlorabe.

P. Zollner je v pogovoru za Vatican News podrobneje predstavil porast primerov zlorab v času pandemije: »Od organov pregona in od strokovnjakov smo že dobili nekatere statistične podatke. Ti kažejo, da je to obdobje, kakor smo lahko predvidevali, prineslo večje tveganje za zlorabe na način, ki se v angleščini imenuje grooming oz. navezovanje stikov za spolne namene. Do tega pride, kadar se mladi v klepetalnicah pogovarjajo z osebo, ki ni to, za kar se izdaja. Ponavadi se pretvarja, da je istih let in istega spola kot potencialna žrtev, tako poskuša pridobiti zaupanje, cilj pa je doseči spolni stik ali dobiti vsaj podobe s spolnimi vsebinami.«

»Podatki, ki jih imamo z vseh koncev sveta, kažejo, da je problem povsod isti. Karantena je bila ali je, bolj ali manj, enaka v vseh ali skoraj vseh državah po svetu. Če je mlad človek doma toliko časa, sam, na internetu, brez vodstva ali nadzora in glede na to, da so kanali klepetalnic odprti, tudi pornografsko gradivo postane bolj dostopno, saj ni nadzora nad starostjo. Zato obstaja velika nevarnost, ki se še poveča, kadar mladi – in ne samo mladi – nimajo informacij o tem, kaj lahko delajo in česa ne smejo. Nimajo omejitev in ne vejo, kaj lahko naredijo, da bi se zavarovali pred neznanci, ki želijo vstopiti v stik z njimi. Situacija je še posebej resna, kadar praktično ves svet preživi veliko časa pred zaslonom, in to smo vsi živeli zadnje tri ali štiri mesece. Potrebno je torej vzgajati, da bi zaščitili dostojanstvo in spoštovanje ranljivih oseb, predvsem mladih.«

V času karantene premalo pozornosti na zaščito otrok
P. Zollner je v nadaljevanju intervjuja odgovoril na vprašanje, če je bilo po njegovem mnenju v času karantene zaščiti otrok namenjeno premalo pozornosti: »Prav na to smo morali opozoriti. Ko ves svet misli, kar je tudi razumljivo, na lastno zdravje, na ekonomsko stanje, je skoraj samoumevno, da se ne misli na otroke. Žal se to dogaja prav v trenutku, ko bi morali biti pozorni na nevarnosti, v katerih se znajdejo otroci in druge ranljive osebe. Nekateri so doma z osebo, ki otroka lahko zlorablja znotraj same družine; je brez dodatne zaščite, brez možnosti, da bi stopil v stik s socialno službo ali policijo. Nam, zahodnjakom, se je zgodilo nekaj, kar se na mnogih koncih sveta dogaja, kadar je vojna ali naravna nesreča, ko je ekonomska situacija zastrašujoča: takrat se ne skrbi za varnost in dostojanstvo otrok. Dogajalo se je prav v naših državah, kjer smo mislili, da je področje zaščite mladoletnih že nekako utemeljeno in trdno, vendar vidimo, da ni tako. Dobili smo podatke, da so nekatere žrtve mlajše od dveh let, žal podobni primeri naraščajo, kar je zelo zaskrbljujoče.«  

Primeri dobre prakse: programi, vzgoja za internet
Predsednik Centra za zaščito mladoletnih Papeške univerze Gregoriana je nato spregovoril o nekaterih nasvetih, ki so lahko v pomoč družinam in vzgojiteljem: »Ena izmed dobrih praks, ki ima resnično pozitiven učinek, je na primer nakup programov, ki omejujejo dostop do nekaterih strani in ne dovoljujejo dostopa drugim. Vendar pa to ni popoln varnostni ukrep, saj so današnji mladi zelo vešči v iskanju raznih poti. Pomembno je vzgajati k omejeni uporabi, tako v času kot v prostoru, na primer ustvarjati prostore, v katerih se ne uporablja pametnega telefona. Dobro vem, da je to težko uvesti, posebej, če ni pravil, vendar pa mislim, da brez pravil nikoli ne bomo prišli do resnične zaščite. Poleg tega je pomembno poznati to, kar uporabljajo mladi, kateri so njihovi kanali komunikacije, tako Facebook kot Snapchat. Vzgajati je potrebno tudi preko zgleda, gledati z njimi, iti na spletne strani, ki so sprejemljive, skupaj z njimi, se z njimi igrati na internetu, vzgajati tudi v smislu, da jim pokažemo, kaj se lahko dela in česa se ne sme.«

Vloga Cerkve
Ob koncu pogovora pa je p. Zollner povedal, kakšna je vloga Cerkve na tem področju: »Menim, da imamo z vsemi katoliškimi šolami, ki jih je po svetu več kot 220.000, z univerzami, ki jih je več kot 1500, ter vsemi drugimi našimi visokošolskimi in vzgojnimi ustanovami resnično veliko težo in veliko odgovornost na tem področju. Zdi se mi, da bi lahko veliko naredili za zdravo vzgojo otrok na področju varnosti na internetu. Kot Cerkev lahko veliko naredimo in ne vidim veliko drugih organizacij ali ustanov, ki bi ta problem vzele zares. Gre za vprašanje, ki je resnično pomembno za prihodnost človeštva.«