Papež diplomatskemu zboru: Pot miru zahteva spoštovanje vsakega človeškega življenja

8.1.2024 Vatikan Mir, Papež Frančišek

Papež Frančišek je v ponedeljek, 8. januarja 2024, v Dvorani blagoslovov v Vatikanu ob priložnosti božičnih voščil sprejel diplomatski zbor akreditiran pri Svetem sedežu. Na začetku avdience je nagovoril zbrane in voščil svetemu očetu dekan diplomatskega zbora Georgios F. Poulides, ciprski veleposlanik pri Svetem sedežu. Zatem je zbrane nagovoril papež Frančišek.

Informacije o diplomatskih odnosih Svetega sedeža v letu 2023

Trenutno ima 184 držav polne diplomatske odnose s Svetim sedežem. Tem je treba dodati Evropsko unijo in Suvereni malteški vojaški red. Pri Svetem sedežu je v Rimu akreditiranih 91 diplomatskih predstavništev, vključno s predstavništvi Evropske unije in Suverenega malteškega vojaškega reda. Pri Svetem sedežu so akreditirani uradi Lige arabskih držav, Mednarodne organizacije za migracije in Visokega komisariata Združenih narodov za begunce.

V letu 2023, 23. februarja, je Sveti sedež vzpostavil popolne diplomatske odnose s Sultanatom Oman. 19. julija 2023 je bil ratificiran »Dopolnilni sporazum k Sporazumu med Svetim sedežem in Republiko Kazahstan o medsebojnih odnosih z dne 24. septembra 1998« v zvezi z izdajo vizumov in dovoljenj za bivanje cerkvenemu in verskemu osebju, ki prihaja iz tujine, ki je bil podpisan 14. septembra 2022. 27. julija 2023 je bil z Vietnamom sklenjen »Sporazum o statutu rezidenčnega papeškega predstavnika in uradu rezidenčnega papeškega predstavnika v Vietnamu«, z imenovanjem rezidenčnega papeškega predstavnika 23. decembra 2023.


Govor papeža Frančiška diplomatskemu zboru

Ekscelence, gospe in gospodje,
v veselje mi je, da vas lahko danes osebno pozdravim in vam zaželim vse dobro v novem letu. Posebej se zahvaljujem Vaši ekscelenci veleposlaniku Georgeu Poulidesu, dekanu diplomatskega zbora, za vaše prijazne besede, ki dobro izražajo zaskrbljenost mednarodne skupnosti na začetku leta, za katerega bi radi, da bi bilo mirno, namesto tega pa se začenja s konflikti in ločitvami.

Ob tej priložnosti bi se vam rad zahvalil tudi za vaše prizadevanje za spodbujanje odnosov med Svetim sedežem in vašimi državami. Lani se je naša »diplomatska družina« še dodatno razširila z vzpostavitvijo diplomatskih odnosov s Sultanatom Oman in imenovanjem prvega veleposlanika.

Hkrati želim spomniti, da je Sveti sedež imenoval papeškega predstavnika z bivališčem v Hanoju, potem ko je julija lani z Vietnamom sprejel sporazum o statusu papeškega predstavnika, z namenom, da bi skupaj nadaljevali doslej prehojeno pot v znamenju medsebojnega spoštovanja in zaupanja, zahvaljujoč pogostim odnosom na institucionalni ravni in sodelovanju krajevne Cerkve.

Leta 2023 je bil ratificiran tudi dodatni sporazum k sporazumu med Svetim sedežem in Kazahstanom o medsebojnih odnosih z dne 24. septembra 1998, ki omogoča prisotnost in delovanje pastoralnih delavcev v državi. Imeli smo tudi priložnost za praznovanje štirih pomembnih obletnic: 100-letnice diplomatskih odnosov z Republiko Panamo, 70-letnice odnosov z Islamsko republiko Iran, 60-letnice odnosov z Republiko Korejo in 50-letnice odnosov z Avstralijo.

Dragi veleposlaniki,
obstaja beseda, ki na poseben način odmeva ob dveh glavnih krščanskih praznikih. Slišimo jo v pesmi angelov, ki ponoči oznanijo rojstvo Odrešenika, in razberemo jo v glasu vstalega Jezusa: to je beseda »mir«. To je predvsem Božji dar: on je tisti, ki nam daje svoj mir (prim. Jn 14,27), istočasno pa je to naša odgovornost: »Blagor tistim, ki delajo za mir« (Mt 5,9). Delati za mir. Ta beseda je tako krhka in hkrati zahtevna ter polna pomena. Rad bi ji posvetil naše današnje razmišljanje v času, ko je vse bolj ogrožena, oslabljena in deloma izgubljena. Po drugi strani pa je naloga Svetega sedeža, da je v mednarodni skupnosti preroški glas in poziv vesti.

Na božični večer leta 1944 je moj predhodnik Pij XII. ljudem po svetu posredoval znamenito radijsko sporočilo[1]. Druga svetovna vojna se je po več kot petih letih spopadov bližala koncu in ves svet je čutil »vedno jasnejšo in trdnejšo željo: da bi ta svetovna vojna, ta vsesplošni pretres, postala točka, od katere se bo začelo novo obdobje globoke prenove«[2]. Osemdeset let pozneje se zdi, da se je spodbuda za to »temeljito prenovo« izčrpala, svet pa gre skozi vse več konfliktov, ki počasi spreminjajo to, kar sem že večkrat imenoval »tretja svetovna vojna po koščkih«, v pravi svetovni konflikt.

Ne morem, da ne bi ponovno izrazil svoje zaskrbljenosti zaradi dogajanja v Palestini in Izraelu. Vsi smo bili pretreseni zaradi terorističnega napada na prebivalstvo v Izraelu, 7. oktobra 2023, ko je bilo veliko nedolžnih ljudi ranjenih, mučenih in ubitih na grozovit način, mnogi pa so bili zajeti kot talci. Ponavljam svojo obsodbo dogodka ter vseh oblik terorizma in ekstremizma: na ta način se ne rešuje vprašanj med narodi, ki tako postajajo še težji, s čimer se povzroča trpljenje vsem. Dejansko je to izzvalo močan izraelski vojaški odziv v Gazi, ki je povzročil smrt več deset tisoč Palestincev, med njimi veliko nedolžnih, ter sprožil zelo resne humanitarne razmere in nepredstavljivo trpljenje.

Ponovno pozivam vse vpletene strani k prekinitvi ognja na vseh frontah, tudi v Libanonu, in k takojšnji izpustitvi vseh talcev v Gazi. Pozivam, da palestinsko prebivalstvo prejme humanitarno pomoč ter da se bolnišnicam, šolam in verskim objektom zagotovi vsa potrebna zaščita.

Upam, da si bo mednarodna skupnost odločno prizadevala za rešitev dveh držav, izraelske in palestinske, ter za poseben status mesta Jeruzalem, ki bo mednarodno zagotovljen, da bodo Izraelci in Palestinci končno lahko živeli v miru in varnosti.

Konflikt, ki poteka v Gazi, dodatno destabilizira krhko regijo, polno napetosti. Zlasti ne smemo pozabiti sirskega naroda, ki živi v ekonomski in politični nestabilnosti, ki jo je še poslabšal potres februarja lani. Mednarodna skupnost bi naj vpletene strani spodbudila h konstruktivnemu in resnemu dialogu ter k iskanju novih rešitev, da sirsko ljudstvo ne bi več trpelo zaradi mednarodnih sankcij. Poleg tega izražam svojo bolečino zaradi milijonov sirskih beguncev, ki se še vedno nahajajo v sosednjih državah, kot sta Jordanija in Libanon.

Slednjemu namenjam posebno pozornost in izražam zaskrbljenost zaradi socialnih in ekonomskih razmer, v katerih se nahaja ljubljeni libanonski narod, ter upam, da se bo institucionalni zastoj, ki ga še bolj spravlja na kolena, kmalu rešil in da bo dežela ceder kmalu dobila predsednika.

Če ostanem na azijski celini, bi rad pozornost mednarodne skupnosti usmeril na Mjanmar ter pozval, naj si po najboljših močeh prizadeva dati tej deželi upanje in dostojno prihodnost mladim generacijam, pri tem pa naj ne pozabi na humanitarne izredne razmere, v katerih se nahajajo Rohingi.

Ob teh kompleksnih razmerah pa ne manjka znamenj upanja, kot sem to lahko doživel med potovanjem v Mongolijo, katere oblastem se ponovno zahvaljujem za sprejem, ki so mi ga izkazale. Prav tako bi se rad zahvalil madžarskim oblastem za gostoljubnost med mojim obiskom te države aprila lani. To je bilo potovanje v osrčje Evrope, kjer človek diha zgodovino in kulturo in kjer sem doživel toplino mnogih ljudi, a se prav tako občuti bližina konflikta, za katerega si v Evropi 21. stoletja ne bi mislili, da je mogoč.

Žal po skoraj dveh letih obsežne vojne Ruske federacije proti Ukrajini zelo želeni mir še vedno ni našel prostora v mislih in srcih, kljub številnim žrtvam in ogromnemu uničenju. Ne sme se dovoliti, da bi se nadaljeval konflikt, ki se vse bolj zaostruje v škodo ljudi, ampak je treba končati tragedijo s pogajanji v skladu z mednarodnim pravom.

Zaskrbljenost izražam tudi zaradi napetih razmer na Južnem Kavkazu med Armenijo in Azerbajdžanom ter pozivam obe strani, naj dosežeta podpis mirovne pogodbe. Nujno je najti rešitev za dramatične humanitarne razmere prebivalcev te regije, pospešiti zakonito in varno vrnitev razseljenih ljudi na njihove domove ter spoštovati kraje čaščenja različnih verstev, ki so tam prisotna. Ti koraki bodo lahko prispevali k oblikovanju ozračja zaupanja med dvema državama, da bi se dosegel tako želeni mir.

Če pogled usmerimo v Afriko, imamo pred očmi milijone ljudi, ki trpijo zaradi številnih humanitarnih kriz, v katerih so se znašle različne podsaharske države, zaradi mednarodnega terorizma, kompleksnih družbenopolitičnih problemov in uničujočih posledic, ki jih povzročajo podnebne spremembe, ki se jim pridružujejo posledice vojaških udarov v nekaterih državah in nekaterih volilnih procesov, ki so zaznamovani s korupcijo, ustrahovanjem in nasiljem.

Hkrati ponovno pozivam k resnemu zavzemanju vseh strani, vključenih v izvajanje Pretorijskega dogovora iz novembra 2022, s katerim so se končali spopadi v Tigraju, za iskanje mirne rešitve za napetosti in nasilje v Etiopiji ter za dialog, mir in stabilnost med državami Afriškega roga.

Prav tako bi rad spomnil na dramatične dogodke v Sudanu, kjer po večmesečni državljanski vojni žal še vedno ni videti izhoda, ter tudi na razmere razseljenih ljudi v Kamerunu, Mozambiku, Demokratični republiki Kongo in Južnem Sudanu. Ravno ti zadnji dve državi sem z veseljem obiskal na začetku lanskega leta, da bi izrazil znamenje bližine njunim prebivalcem, ki trpijo, čeprav v različnih kontekstih in situacijah. Iz srca se zahvaljujem oblastem obeh držav za organizacijo in sprejem, ki so mi ga izkazale. Potovanje v Južni Sudan je imelo tudi ekumenski značaj, saj sta me spremljala canterburyjski nadškof in moderator generalne skupščine Škotske cerkve, kar priča o skupnem prizadevanju naših cerkvenih skupnost za mir in spravo.

Čeprav ni odprtih vojn v obeh Amerikah, pa so med nekaterimi državami, na primer med Venezuelo in Gvajano, velike napetosti, medtem ko v drugih, kot je Peru, opažamo pojave polarizacije, ki spodkopavajo družbeno harmonijo in slabijo demokratične institucije.

Zaskrbljujoče so še vedno razmere v Nikaragvi: kriza, ki traja že dlje časa, in ima boleče posledice za vso nikaragovsko družbo, zlasti pa za Katoliško cerkev. Sveti sedež ne neha pozivati k spoštljivemu diplomatskemu dialogu za dobro katoličanov in vsega prebivalstva.

Ekscelence, gospe in gospodje, 
za sliko, ki sem jo želel prikazati na kratko in brez domišljanja, da je izčrpna, se nahaja vedno bolj raztrgan svet, predvsem pa so milijoni ljudi – moških, žensk, očetov, mater, otrok – katerih obrazi so nam večinoma neznani in na katere pogosto pozabljamo.

Po drugi strani se moderne vojne ne odvijajo več samo na razmejenih bojiščih in tudi ne zadevajo več samo vojakov. V kontekstu, v katerem se zdi, da se ne upošteva več razlikovanja med vojaškimi in civilnimi cilji, ni konflikta, ki na koncu ne bi brez razlike prizadel civilnega prebivalstva. Dogodki v Ukrajini in v Gazi to očitno dokazujejo. Ne smemo pozabiti, da so hude kršitve mednarodnega humanitarnega prava vojni zločini, ki jih ni dovolj samo razkrivati, ampak jih je potrebno preprečevati. Potrebna je torej večja prizadevnost mednarodne skupnosti za zaščito in izvajanje humanitarnega prava, ki je, kot se zdi, edini način za varovanje človekovega dostojanstva v vojnih spopadih.

V začetku tega leta močno aktualno odmevajo besede Gaudium et spes: »Glede vojskovanja obstajajo različne mednarodne pogodbe, ki jih je podpisalo lepo število držav z namenom, da bi postali vojaški posegi in njihove posledice manj nečloveški. (…) Takih dogovorov se je treba držati. Še več, vsi, predvsem pa javne oblastvi in izvedenci so dolžni kar najbolj prizadevati si, da bi jih izpopolnili ter tako vedno bolje in učinkoviteje obrzdali vojne grozote«.[3] Tudi ko gre za izvajanje legitimne obrambe, se je neizogibno potrebno držati pravila proporcionalne uporabe moči.

Morda se ne zavedamo, da civilne žrtve niso »kolateralna škoda«. To so moški in ženske z imeni in priimki, ki izgubijo življenje. To so otroci, ki ostanejo sirote in so oropani prihodnosti. To so ljudje, ki trpijo lakoto, žejo in mraz, ali pa so pohabljeni zaradi moči sodobnega orožja. Če bi nam uspelo vsakega izmed njih pogledati v oči, ga poklicati po imenu in si priklicati v spomin njegovo osebno zgodovino, bi vojno videli takšno, kakršna je: nič drugega kot strašna tragedija in »nekoristna morija«[4], ki prizadene dostojanstvo vsakega človeka na tej zemlji.

Po drugi strani pa se tragedija vojne lahko nadaljuje, ker je na voljo ogromno orožja. Zasledovati je treba razorožitveno politiko, saj je iluzorno misliti, da ima oborožitev zastraševalno vrednost. Prej je res nasprotno: razpolaganje z orožjem spodbuja njegovo uporabo in spodbuja njegovo proizvodnjo. Orožje ustvarja nezaupanje in odvračajo vire. Koliko življenj bi lahko rešili z viri, ki so danes namenjeni oboroževanju? Ali ne bi bilo bolje, da bi jih vložili v resnično globalno varnost? Izzivi našega časa presegajo meje, kar dokazujejo različne krize – prehranska, okoljska, gospodarska in zdravstvena – ki zaznamujejo začetek tega stoletja. Tukaj ponavljam predlog o ustanovitvi Svetovnega sklada za končno odpravo lakote[5] in za spodbujanje trajnostnega razvoja celotnega planeta.

Med grožnjami, ki jih povzročajo ta orodja smrti, ne morem mimo grožnje, ki jo povzročajo jedrski arzenali in razvoj vse bolj izpopolnjenih in uničujočih naprav. Še enkrat poudarjam nemoralnost proizvodnje in posedovanja jedrskega orožja. V zvezi s tem izražam željo, da bi čim prej nadaljevali pogajanja za oživitev Skupnega celovitega akcijskega načrta, ki je bolj znan kot »Iranski jedrski dogovor«, da bi vsem zagotovili varnejšo prihodnost.

Za doseganje miru pa ni dovolj, če se omejimo na odstranitev vojnih orodij, pač pa je treba s koreninami izruvati vzroke vojne, pred vsemi drugimi lakoto, ki je nadloga, ki še vedno prizadene celotne predele Zemlje, medtem ko je na drugih koncih ogromno zavržene hrane. Potem je tu še izkoriščanje naravnih virov, ki obogati nekatere, v bedi in revščini pa pušča celotno prebivalstvo, ki bi bili naravni uživalci teh virov. Na nak način je s tem povezano izkoriščanje ljudi, ki so prisiljeni delati za premajhno plačilo in brez pravih možnosti za poklicno rast.

Med vzroki za spopade so tudi naravne in okoljske katastrofe. Vsekakor obstajajo nesreče, ki jih človeška roka ne more nadzorovati. Mislim na nedavne potrese v Maroku in na Kitajskem, ki so povzročili stotine žrtev, pa tudi na tistega, ki je možno prizadel Turčijo in del Sirije in je za seboj pustil strašno sled smrti in uničenja. Mislim tudi na poplave, ki so prizadele Derno v Libiji, ki so dejansko razdejale mesto, tudi zaradi sočasnega zrušenja dveh jezov.

Vendar pa obstajajo tudi nesreče, ki jih lahko pripišemo tudi človekovemu delovanju ali malomarnosti, in ki resno prispevajo k sedanji podnebni krizi, kot na primer izsekavanje Amazonije, ki je »zelena pljuča« Zemlje.

Podnebna in okoljska kriza je bila predmet XXVIII. konference držav pogodbenic okvirnega sporazuma Združenih narodov o podnebnih spremembah (COP28), ki je bila prejšnji mesec v Dubaju, in mi je žal, da se je nisem mogel udeležiti osebno. Začela se je istočasno z objavo Svetovne meteorološke organizacije, da je bilo leto 2023 najtoplejše v primerjavi s 174 leti, ki so jih zabeležili prej. Podnebna kriza zahteva vse bolj nujen odgovor in terja polno vključenost vseh, kakor tudi celotne mednarodne skupnosti.[6]

Sprejetje končnega dokumenta na COP28 predstavlja opogumljajoč korak naprej in razodeva, da spričo tolikih kriz, ki jih doživljamo, obstaja možnost oživitve multilateralizma z vodenjem globalnega podnebnega vprašanja v svetu, v katerem so okoljska, družbena in politična vprašanja tesno povezana. Na COP28 se je jasno pokazalo, da je to desetletje kritično za spoprijem s podnebnimi spremembami. Skrb za stvarstvo in mir »sta najnujnejši in med seboj povezani tematiki«.[7] Zato želim, da bi to, kar je bilo določeno v Dubaju, vodilo k »odločilni pospešitvi ekološkega prehoda prek oblik, ki […] se uresničujejo na štirih področjih: energetska učinkovitost; obnovljivi viri; odprava fosilnih goriv; vzgoja za način življenja, ki bo manj od slednjih«.[8]

Vojne, revščina, zloraba našega skupnega doma in stalno izkoriščanje njegovih virov, ki so vzrok naravnih katastrof, so vzroki, ki tudi prisilijo tisoče ljudi, da zapustijo svojo zemljo v iskanju mirne in varne prihodnosti. Na svojem potovanju tvegajo svoje življenje na nevarnih poteh kot v puščavi Sahara, v gozdu Darien na meji med Kolumbijo in Panamo v Srednji Ameriki, na Severu Mehike, na meji z Združenimi državami, predvsem pa v na Sredozemskem morju.

 Žal je to v zadnjem desetletju postalo veliko pokopališče, s tragedijami, ki se še naprej vrstijo druga za drugo, tudi zaradi brezvestnih trgovcev z ljudmi. Med številnimi žrtvami je, tega ne pozabimo, tudi veliko mladoletnikov brez spremstva.

Sredozemlje pa  bi moralo biti laboratorij miru, »kraj, kjer se srečujejo različne države in resničnosti na temelju človeškosti, ki si jo vsi delimo«,[9] kot sem imel priložnost poudariti v Marseillu med svojim potovanjem, za katerega se zahvaljujem organizatorjem in francoskim oblastem, ob Rencontres Méditerranéennes. Spričo te ogromne tragedije se nam zlahka zgodi, da zapremo svoje srce in se skrijemo za svojim strahom pred »invazijo«. Zlahka pozabimo, da imamo pred seboj ljudi z obrazi in imeni in spregledamo značilno poklicanost Mare Nostrum, ki ni v tem, da postane grobnica, ampak kraj srečevanja in vzajemne obogatitve med ljudmi, ljudstvi in kulturami. To ne odpravlja potrebe, da je migracija s predpisi urejena za sprejem, spodbujanje, spremljanje in vključevanje migrantov ob upoštevanju kulture, občutljivosti in varnosti ljudstev, ki poskrbijo za sprejem in za vključevanje. Po drugi strani pa je treba opozoriti tudi na pravico, da lahko ostanejo v svoji domovini in s tem povezno potrebo po ustvarjanju pogojev za njeno učinkovito uresničevanje.

Spričo tega izziva nobena država ne more biti prepuščena sama sebi, prav tako pa nihče ne more pomisliti, da se bo vprašanja lotil ločeno z bolj restriktivno in represivno zakonodajo, ki je včasih potrjena pod pritiskom strahu ali z iskanjem volilnega soglasja. Zato z zadovoljstvom sprejemam prizadevanje Evropske unije, da bo iskala skupno rešitev s sprejetjem novega Pakta o migracijah in azilu, pri čemer opozarjam na nekatere omejitve, zlasti glede priznanja pravice do azila in nevarnosti samovoljnega pridržanja.

Dragi veleposlaniki,
pot miru zahteva spoštovanje življenja, vsakega človeškega življenja, od nerojenega otroka v materinem naročju, ki ga ni mogoče  ne odpraviti in ne sme postati predmet nemoralnega trgovanja. S tem v zvezi menim, da je graje vredno tako imenovano nadomestno materinstvo, ki hudo prizadene dostojanstvo ženske in otroka. Temelji na izkoriščanju materialne stiske matere. Otrok je vedno dar in nikoli predmet pogodbe. Zato želim, da se bo mednarodna skupnost zavzela k prepovedi te prakse na univerzalni ravni. V vsakem trenutku njegovega obstoja moramo človekovo življenje ohranjati in varovati, z obžalovanjem pa ugotavljam, da se posebno na Zahodu vztrajno širi kultura smrti, ki v imenu hlinjenega usmiljenja, zavrže otroke, stare in bolne.

Pot miru zahteva spoštovanje človekovih pravic v skladu s preprosto toda jasno formulacijo, ki je v Splošni deklaraciji o človekovih pravicah. Pred kratkim smo obhajali njeno 75. letnico. Gre za razumsko očitna in splošno sprejeta načela. Žal so poskusi v zadnjih desetletjih, da bi uvedli nove pravice, ki niso povsem skladne s prvotno opredeljenimi pravicami in niso vedno sprejemljive, povzročili pojave ideološke kolonializacije, med katerimi ima osrednjo vlogo teorija spola, ki je izjemno nevarna, ker razveljavlja razlike v domišljanju, da smo vsi enaki. Takšne ideološke kolonializacije povzročajo rane in delitve med državami, namesto da bi spodbujale graditev miru.

Vendar mora biti duša mednarodne skupnosti dialog. Današnjo krizo je povzročila tudi oslabitev multilateralnih diplomatskih struktur, ki so zaživele po drugi svetovni vojni. Organizmom, ki so bili ustvarjeni za spodbujanje varnosti, miru in sodelovanja, ne uspe več združiti vseh svojih članov okoli ene mize. Obstaja nevarnost »monadologije« in razdrobljenosti v klube, ki dovoljujejo vstop samo državam, ki jih imajo za ideološko podobne. Tudi doslej učinkovite organizme, ki se osredotočajo na skupno dobro in na tehnična vprašanja, ogroža paraliza zaradi ideoloških polarizacij, ki jih posamezne države izkoriščajo.

Za ponovni zagon skupne zavezanosti v službi miru, je potrebno ponovno usposobiti korenine, duha in vrednote, ki so privedle do nastanka teh teles, ob čemer je treba upoštevati spremenjeni kontekst in primerno skrbeti za tiste, ki se ne čutijo ustrezno zastopane v strukturah mednarodnih organizacij.

Dialog vsekakor zahteva potrpežljivost, vztrajnost in sposobnost poslušanja, a če si iskreno poskušamo odpraviti nesoglasja, lahko dosežemo pomembne rezultate. Mislim na primer na Sporazum iz Belfasta, ki je bolj poznan kot Sporazum velikega petka, ki sta ga podpisali vladi Velike Britanije in Irske. Lani smo se spominjali njegove 25. letnice. Sporazum, ki je končal trideset let nasilnega spopada, lahko vzamemo kot zgled za spodbujanje in stimuliranje oblasti, da verujejo v mirovne procese težavam in žrtvam, ki jih zahtevajo.

Pot miru gre skozi politični in družbeni dialog, saj je ta temelj civilnega sožitja v sodobni politični skupnosti. Leta 2024 bodo v mnogih državah razpisane volitve. Volitve so temeljni trenutek v življenju neke države, saj vsem državljanom omogočijo, da odgovorno izberejo svoje vladajoče. Bolj kot kadarkoli odmevajo aktualno besede Pija XII.: »Izraziti svoje mnenje o dolžnostih in žrtvah, ki so mu naložene; ne biti prisiljen ubogati, ne da bi bil poslušan: to sta dve pravici državljana, ki imata svoj izraz v demokraciji, kot pove že njeno ime. Iz trdnosti, harmonije, iz dobrih sadov tega stika med državljani in vlado države lahko spoznamo, če je neka demokracija zares zdrava in uravnotežena, in kakšna je njena življenjska in razvojna moč«.[10]

Zato je pomembno, da državljani, zlasti mladi rodovi, ki bodo prvič povabljeni na volitve, dojamejo kot svojo prednostno odgovornost, da s svobodno in zavestno udeležbo na volitvah prispevajo k izgradnji skupnega dobrega. Z druge strani politike ne smemo vedno razumeti kot prisvajanje moči, ampak kot »najvišjo obliko ljubezni«[11] in potemtakem služenja bližnjemu v naročju lokalne in nacionalne skupnosti

Pot do miru poteka tudi po medverskem dialogu, ki v prvi vrsti zahteva zaščito verske svobode in spoštovanje manjšin. Boleče je na primer ugotoviti, da narašča število držav, ki sprejemajo modele centraliziranega nadzora nad svobodo veroizpovedi z masivno uporabo tehnologije. Drugod se manjšinske verske skupnosti pogosto znajdejo v vedno bolj dramatičnem položaju. V nekaterih primerih jim grozi izumrtje zaradi kombinacij terorističnih dejanj, napadov na kulturno dediščino in bolj sleparskih ukrepov kot je širjenje zakonov proti spreobrnjenju, manipuliranje volilnih pravil in finančne omejitve.

Posebej zaskrbljujoč je porast antisemitizma, ki se dogajajo v zadnjih mesecih in še enkrat moram poudariti, da je to nadlogo treba izkoreniniti iz družbe predvsem z vzgojo mladih rodov za bratstvo in sprejemanje drugega.

Enako zaskrbljujoče je naraščanje preganjanja in diskriminacije kristjanov, zlasti v zadnjih desetih letih. Pogosto zadeva, sicer na nekrvav, vendar na družbeno relevanten način, tiste pojave počasne marginalizacije in izključevanja iz političnega in družbenega življenja, iz opravljanja nekaterih poklicev, ki se pojavljajo tudi v tradicionalno krščanskih deželah.

V celoti je preko 360 milijonov kristjanov na svetu, ki zaradi svoje vere doživljajo vsaj eno visoko stopnjo preganjanja in diskriminacije; vedno več kristjanov je prisiljenih zbežati iz svoje domovine.

Končno pot miru vodi skozi izobraževanje, ki je prvenstvena naložba v prihodnost in v mlade rodove. Še vedno imam živo v spominu Svetovni dan mladih, ki je bil avgusta lani na Portugalskem. Ko se ponovno zahvaljujem portugalskim civilnim in verskim oblastem za prizadevnost pri organizaciji, v srcu ohranjam živo srečanje z več kot milijonom mladih iz vseh koncev sveta, polnih navdušenja in želje po življenju. Njihova prisotnost je bila velika hvalnica miru in pričevanje, da je »edinost nad sporom«[12] in da je »mogoče razvijati občestvo v različnosti«.[13]

V sodobnem času se del izobraževalnega izziva nanaša na etično rabo novih tehnologij. Te zlahka postanejo orodja delitve ali širjenja laži, tako imenovanih fake news, so pa tudi sredstvo srečanja, medsebojnih izmenjav in pomemben prenašalec miru. »Izjemen napredek novih informacijskih tehnologij, zlasti na digitalnem področju, predstavlja torej navdušujoče priložnosti in resna tveganja s pomembnimi posledicami za dosego pravičnosti in harmonije med ljudstvi«.[14] Zaradi tega se mi je zdelo pomembno, da letno Sporočilo za Svetovni dan miru posvetimo umetni inteligenci, ki je eden najpomembnejših izzivov prihodnjih let.

Nujno je, da tehnološki razvoj poteka na etičen in odgovoren način, pri čemer ohranja središčnost človeške osebe. Njenega deleža ne more in ga nikoli ne bo mogel nadomestiti algoritem ali stroj. »Dostojanstvo, ki je lastno vsakemu človeku, in bratstvo, ki nas povezuje kot člane ene same človeške družine, morata biti temelj novih tehnologij in služiti kot nesporni merili za njihovo ocenjevanje pred njihovo uporabo, da bo digitalni napredek lahko spoštoval pravičnost in prispeval k miru«.[15]

Potreben je torej skrben razmislek na vseh ravneh, narodni in mednarodni, politični in družbeni, da bo razvoj umetne inteligence ostal v službi človeka, ter da bo zlasti v mladih rodovih spodbujal, ne pa oviral medosebne odnose, zdravega duha bratstva in kritično mišljenje, ki bo sposobno ustreznega razločevanja.

S tega vidika dobita poseben pomen tudi obe Diplomatski konferenci Svetovne organizacije za intelektualno lastnino, ki bosta potekali leta 2024 in na katerih bo Sveti sedež sodeloval kot država članica. Za Sveti sedež je intelektualna lastnina v osnovi usmerjena k pospeševanju skupnega dobrega in se je ne more osvoboditi etičnih omejitev, saj bi s tem povzročili krivico in neupravičeno izkoriščanje. Posebno pozornost je nato treba nameniti zaščiti človeške genetske dediščine in preprečiti izvajanje praks, ki so nasprotne človekovemu dostojanstvu, kot je patentiranje človeškega biološkega materiala in kloniranje človeških bitij.

Ekscelence, gospe in gospodje, 
l
etos se Cerkev pripravlja na jubilej, ki se bo začel prihodnji božič. Posebej se zahvaljujem italijanskim oblastem, nacionalnim in lokalnim, za njihovo prizadevanje pri pripravi mesta Rima na sprejem številnih romarjev in da tem omogočijo, da iz jubilejne poti dobijo kar največ duhovnih sadov.

Morda danes bolj kot kadarkoli potrebujemo jubilejno leto. Spričo vsega naštetega trpljenja, ki povzroča velik obup ne samo v ljudeh, ki so neposredno prizadeti, ampak tudi v vseh naših družbah; spričo naših mladih, ki se pogosto počutijo nemočni in razočarani, namesto da bi sanjali o boljši prihodnosti; spričo teme v tem svetu, za katero se zdi, da se širi, namesto da bi se oddaljevala, je jubilej oznanilo, da Bog nikoli ne zapusti svojega ljudstva in ima vedno odprta vrata svojega Kraljestva. V judovsko-krščanskem izročilu je jubilej čas milosti, v katerem doživljamo Božje usmiljenje in dar njegovega miru. To je čas pravičnosti, v katerem so grehi odpuščeni, sprava premaga krivico, in zemlja počiva. Za vse – kristjane in nekristjane – je to lahko čas, v katerem prelomijo meče in iz njih napravijo pluge; čas, v katerem narod ne bo več dvigal meča zoper drugi narod in se ne bodo več učili vojskovanja (prim. Iz 2,4).

To je dragi bratje in sestre, voščilo, ki ga iz srca izrekam vsakemu izmed vas, dragi veleposlaniki, vašim družinam in sodelavcem, ter narodom, ki jih predstavljate.

Hvala in srečno novo leto vsem!

 

[1] Prim. Pij XII., Božično radijsko sporočilo ljudstvom celotnega sveta, 24. december 1944.
[2] Ibid.
[3]Pastoralna konstitucija Gaudium et spes o Cerkvi v sedanjem svetu, 7. december1965, 79.
[4]Prim. Benedikt XV., Lettera ai Capi dei Popoli belligeranti, 1. avgusta 1917.
[5]Prim. Okrožnico «Fratelli tutti» o bratstvu in družbenem prijateljstvu, 3. oktobra 2020, 262.
[6]Prim. Apostolska spodbuda «Laudate Deum» vsem ljudem dobre volje o podnebni krizi, 4. oktober 2023.
[7]Govor na Konferenci držav pogodbenic okvirnega sporazuma Združenih narodov o podnebnih spremembah, 2. decembra 2023.
[8]Prav tam.[9]Govor na zaključni seji “Rencontres Méditerranéennes”, Marseilles, 23. september 2023, 1.
[10]Prim. Pij XII., Božično radijsko sporočilo narodom vsega sveta, 24. decembra 1944.
[11]Pij XI., Avdienca za voditelje Federazione Universitaria Cattolica, 18. decembra 1927.
[12]Apostolska spodbuda “Evangelii gaudium” o oznanjevanju vere v sedanjem svetu, 10. september 2013, 228.
[13]Prav tam.
[14]Sporočilo za LVII. Svetovni dan miru, 8. decembre 2023, 1.
[15]Prav tam, 2.

 Vir: Vatican News - slovenska redakcija