Danes, 25. marca 2017, mineva 60 let od podpisa Rimske pogodbe, s katero sta bila ustanovljeni Evropska gospodarska skupnost in Evropska skupnost za jedrsko energijo. Ob tej priložnosti je papež Frančišek v petek, 24. marca 2017, v Vatikanu sprejel voditelje evropskih držav. Prvi del svojega nagovora je posvetil predvsem ustanovnim očetom Evropske unije, zatem pa današnje voditelje pozval, naj iščejo in udejanjajo poti upanja za Evropo.

Časa, v katerem živimo, ne moremo živeti brez preteklosti

Sveti oče je najprej poudaril, da ponovni prihod v Rim po 60 letih ne more biti zgolj potovanje spominov, ampak predvsem želja, da bi ponovno odkrili živi spomin tedanjega dogodka, da bi mogli razumeti njegov pomen v sedanjosti. »Potrebno se je poistovetiti s tedanjimi izzivi, da bi soočili današnje in jutrišnje. S svojimi pripovedmi, ki so polni obujanj spomina, nam Sveto pismo ponuja temeljno pedagoško metodo: časa, v katerem živimo, ne moremo razumeti prez preteklosti,« ki ni zgolj skupek oddaljenih dogodkov, ampak življenjska limfa, ki zaliva sedanjost.

Evropa - pojmovanje življenja, ki bi bilo po meri človeka, bratsko in pravično

Papež Frančišek je nadalje poudaril, da so se ustanovni očetje dobro zavedali, da je bil 25. marec 1957 »dan poln pričakovanj in upanj, navdušenja in trepetanja.« S svojimi podpisi so ustvarili tisto »politično, ekonomsko, kulturno in predvsem človeško stvarnost, ki jo danes imenujemo Evropska unija. Kot je tedaj rekel belgijski zunanji minister Spaak, je res, da je šlo "za materialno blaginjo naših narodov, za širjenje naših gospodarstev, družbeni napredek, industrijske in nove trgovinske možnosti." Vendar pa je šlo predsvem za "posebno pojmovanje življenja, ki bi bilo po meri človeka, bratsko in pravično".«

Po letih vojne so tedanji voditelji verovali, da je boljša prihodnost mogoča

»Po temnih in krvavih letih druge svetovne vojne so tedanji voditelji verovali, da je boljša prihodnost mogoča. Zdi se, da jih je spomin na pretekle nesreče in njihove krivde navdihnil ter jim podaril pogum, ki je bil potreben, da so pozabili stare spore in mislili ter delovali na resnično nov način, da bi ustvarili največjo preobrazbo Evrope.«

Evropa ni skupek pravil, ampak način razumevanja človeka

»Ustanovni očetje nas spominjajo, da Evropa ni skupek pravil, ki jih je potrebno upoštevati, niti priročnik protokolov in postopov, katerim je potrebno slediti. Evropa je življenje, način razumevanja človeka, izhajajoč iz njegovega transcendentnega in neodtujljivega dostojanstva, in ne zgolj kot skupek pravic, ki jih je potrebno varovati ali zahtev, ki jih je potrebno terjati.«

Prvi element evropske vitalnosti je solidarnost

Sveti oče je pri tem spomnil, da je ob podpisu Rimske pogodbe prav tako obstajala nevarnost, da bi sporazum ostal le mrtva črka. Moral je biti napolnjen z življenjskim duhom. »In prvi element evropske vitalnosti je solidarnost. Iz solidarnosti se rodi zmožnost odpreti se drugim.« Papež Frančišek je nato navedel besede nekaterih ustanovnih očetov ob podpisu Pogodbe. Le-ti so poudarili duha solidarnosti, odprtosti, enotnosti  ter spomnili, da se ne nameravajo izolirati od preostalega sveta ter okrog sebe postaviti neprehodne ovire.

Izgubil se je spomin napora, zavest o posledicah razdeljenosti

»V svetu, ki je dobro poznal dramo zidov in razdeljenosti, je bil še kako jasen pomen prizadevanj za združeno in odprto Evropo ter skupna pripravljenost, da bi se potrudili odstraniti tisto nenaravno oviro, ki je ločevala celino od Baltskega do Jadranskega morja. Toliko napora je bilo vloženega, da je padel ta zid! In vendar se je danes izgubil spomin napora. Prav tako se je izgubila zavest o drami ločenih družin, o revščini in bedi, ki jo je povzročila tista razdelitev. Tam, kjer so generacije želele, da bi padla znamenja prisiljenega sovraštva, se zdaj razpravlja o tem, kako pustiti zunaj 'nevarnosti' našega časa: začenši z dolgimi kolonami žensk, moških in otrok, ki bežijo zaradi vojne in revščine, ki prosijo samo za možnost prihodnosti zase in za svoje drage.«

Brez miru se ne more graditi prihodnosti za nikogar

»V vrzeli spomina, ki zaznamuje naše dneve, se pogosto pozabi tudi na drugo veliko pridobitev, ki je sad solidarnosti, potrjene 25. marca 1957: najdaljše obdobje miru v zadnjih stoletjih.« Pri tem je sveti oče poudaril, da se mir vedno gradi s svobodnim in zavestnim prispevkom vsakogar. Brez miru se ne more graditi prihodnosti za nikogar.

Evropske vrednote utemeljene na krščanstvu

Papež je nadalje pojasnil, s kakšnim namenom je prvi del nagovora posvetil ustanovnim očetom: »Da bi se pustili izzvati njihovim besedam, aktualnosti njihove misli ter vnetemu prizadevanju za skupno dobro. Njihov skupni imenovalec je bil duh služenja, združen s politično gorečnostjo in zavestjo, da "na začetku evropske civilizacije najdemo krščanstvo" (A. De Gasperi, Naša domovina Evropa), brez katerega bi bile vrednote dostojanstva, svobode in pravičnosti nerazumljive. "In še danes – je zatrjeval sv. Janez Pavel II. – duša Evrope ostaja združena, ker živi identične krščanske in človeške vrednote, kot so dostojanstvo človeške osebe, globoka zavest pravičnosti in svobode, delavnost, duh pobude, ljubezni do družine, spoštovanja življenja, strpnosti, želje po sodelovanju in miru." V našem multikulturnem svetu bodo imele te vrednote še naprej polnopravno državljanstvo, če bodo znale ohranjati svojo življenjsko povezavo s korenino, ki jih je porodila.«

'Kriza' – ne samo težave, ampak čas razlikovanja izzivov in prihodnosti

»V zadnjih 60 letih se je svet zelo spremenil. Če je ustanovitvene očte, ki so preživeli uničujoč konflikt, spodbujalo upanje v boljšo prihodnost ter so želeli preprečiti nove konflikte, pa v našem času prevladuje pojem krize. Obstaja ekonomska kriza, ki je zazanamovala zadnje desetletje; obstaja kriza družine in ustaljenih socialnih modelov, obširna 'kriza institucij' in migrantska kriza: toliko kriz, ki prikrivajo strah in globoko zmedenost sodobnega človeka, ki zahteva novo hermenevtiko za prihodnost. Vendar pa izraz 'kriza' sam v sebi nima negativnega pomena. Ne zaznamuje samo težkega časa, ki ga je potrebno premagati. Beseda 'kriza' izhaja iz grškega glagola crino, ki pomeni preiskovati, pretresati, presojati. Naš čas je torej čas razlikovanja, ki nas vabi, da bi pretresali bistveno ter gradili na njem: gre torej za čas izzivov in priložnosti.«

Hermenevtika za branje težav sedanjosti ter iskanje odgovorov

»Katera je torej hermenevtika, interpretativni ključ, s katerim moremo brati težave sedanjosti in najti odgovore za prihodnost? Obujanje spominov na misli ustanovitvenih očetov bi bilo neplodno, če nam ne bi pomagalo pokazati poti; če ne bi postalo spodbuda za prihodnost in izvir upanja. Kakšna je torej zapuščina ustanovnih očetov? Kakšne perspektive nam kažejo za soočanje z izzivi, ki nas čakajo? Kakšno upanje za današnjo in jutrišnjo Evropo?«

Naloga voditeljev je razlikovati poti upanja

»Odgovore najdemo prav v stebrih, na katerih so nameravali postaviti evropsko gospodarsko skupnost in sem jih že omenil: človek v središču, dejavna solidarnost, odprtost v svet, iskanje miru in razvoja, odprtost za prihodnost. Naloga voditeljev je razlikovati poti upanja. To je vaša naloga: razlikovati poti upanja, ugotavljati konkretne poti, da se pomenljivi koraki, ki so bili storjeni do tukaj, ne bi razgubili, ampak bi bili zanmenje dolge in rodovitne poti.«       

EU skupnost oseb, edinost različnosti in edinost v različnosti

»Evropa ponovno najde upanje, ko je človek središče in srce njenih institucij. Potrditi središčno vlogo človeka pomeni tudi ponovno najti duha družine, v kateri vsak svobodno po svojih močeh in sposobnostih prispeva k skupnemu domu. Smotrno je upoštevati, da je Evropa družina narodov in – kakor v vsaki dobri družini – imamo različne občutljivosti, vendar pa morejo vsi rasti v kolikor so združeni. Evropska unija je nastala kot edinost različnosti ter edinost v različnosti. Posebnosti zato ne smejo biti razlog za strah, prav tako se ne sme misliti, da uniformiranost ohranja edinost. Prej kot to je enost harmonija skupnosti. Danes mora Evropska unija ponovno odkriti, da je predvsem 'skupnost' oseb in narodov, ki se zavedajo, da je »celota več kakor del, in je tudi več kakor njihov seštevek. Zato... moramo vedno razširjati pogled, da bi spoznali večjo dobrino, ki nam vsem koristi. (CD 140, 235)«   

Evropa ponovno najde upanje v solidarnosti

»Evropa ponovno najde upanje v solidarnosti, ki je tudi najučinkovitejši protistrup za moderne populizme. Solidarnost vsebuje zavedanje pripadnosti enemu samemu telesu ter istočasno sposobnost, da vsak od članov čuti z drugim in s celoto. Če trpi eden, trpijo vsi (prim. 1 Kor 12,26). Tako tudi mi danes z Združenim kraljestvom jokamo za žrtvami atentata, ki je prizadel London pred dvema dnevoma. Solidarnost ni dober namen: zaznamujejo jo konkretna dejanja in dejstva, ki nas približajo k bližnjemu.«

... kadar se ne zapre v strah lažnih gotovosti, ...

»Evropa ponovno najde upanje, kadar se ne zapre v strah lažnih gotovosti. Nasprotno, njena zgodovina je močno določena s srečanjem z drigimi ljudstvi in kulturami in njena identiteta je in je vedno bila dinamična in multikulturna. Odprtost svetu nakazuje sposobnost dialoga, "kot obliki srečanja" (CD 140, 239) na vseh nivojih, začenši s tistim med državami članicami in med institucijami in državljani, pa do tistega s številnimi migranti, ki dosežejo obale Unije. Reševanja hude migrantske krize zadnjih let se ne more lotevati na način, kakor bi bila zgolj problem številk, ekonomije ali varnosti. Migrantska tematika zastavlja globlje vprašanje, ki je predvsem kulturno. Kakšno kulturo predlaga Evropa danes? Najgloblji razlog za strah, ki ga je pogosto zaznati, je najti v izgubi idealov. Evropa ima duhovno dediščino in dediščino idealov, ki je edinstvena v svetu in si zasluži, da bi jo ponovno predlagali z gorečnostjo in obnovljeno svežino; je najboljše zdravilo proti praznini vrednot našega časa, ki je rodovitna zemlja za vsakršno obliko ekstremizna.«

... kadar vlaga v razvoj in mir, ...

»Evropa ponovno najde upanje, kadar vlaga v razvoj in v mir. Razvoj se nanaša na celotno človeško bitje: na dostojanstvo njegovega dela, primerne življenjske pogoje, dostop do šolanja in nujne zdravniške oskrbe. "Razvoj je novo ime za mir," je trdil Pavel VI. Kajti ni resničnega miru, kadar ljudje živijo na obrobju ali so primorane živeti v bedi. Ni miru tam, kjer ni dela ali perspektive za dostojanstveno plačo. Ni miru na periferijah naših mest, kjer se širi droga in nasilje.«

... kadar se odpre prihodnosti.

»Evropa ponovno najde upanje, kadar se odpre prihodnosti. Ko se odpre mladim, ko jim ponudi resne perspektive izobraževanja, dejanske možnosti vključitve v svet dela. Kadar vlaga v družino, ki je prva in temeljna celica družbe. Kadar spoštuje vest in ideale svojih državljanov. Kadar zagotovi, da je možno imeti otroke, ne da bi se bali, da jih ne bi mogli vzdrževati. Kadar varuje življenje v vsej njegovi svetosti.«

Voditelji poklicani razlikovati pot novega evropskega humanizma

»Spoštovani gostje, glede na splošno podaljšanje pričakovane življenjske dobe 60 let danes velja za čas polne zrelosti. Gre za ključno obdobje, v katerem je človek še enkrat poklican, da se postavi pod vprašaj. Tudi Evropska unija je danes poklicana, da se postavi pod vprašaj, da ozdravi neizogibne tegobe, ki pridejo z leti ter najde nove smeri na svoji poti. Za razliko od 60-letnega človeškega bitja pa Evropska unija pred seboj nima neizogibne starosti, ampak možnost za novo mladost. Njen uspeh bo odvisen od volje, da bi ponovno delali skupaj ter bi ponovno stavili na prihodnost. Na vas, voditeljih, je, da razlikujete pot novega evropskega humanizma, ki je sestavljen iz idealov in konkretnosti. To pomeni ne imeti strahu, da bi sprejeli učinkovite odločitve, ki bodo lahko odgovorile na realne probleme oseb.«

»S svoje strani zagotavljam bližino Svetega sedeža in Cerkve celotni Evropi. Nanjo kličem Gospodovega blagoslova, naj jo varuje in ji da mir in napredek. Rad bi ponovil besede, ki jih je Joseph Bech izrekel na Kapitolskem griču: Ceterum censeo Europam esse aedificandam, sicer pa mislim, da si Evropa zasluži, da se izgradi. Hvala.«

Vir: Radio Vatikan.