Sveti oče Frančišek je v soboto, 18. novembra – na dan molitve za žrtve spolnih zlorab, ki smo ga obeležili tudi v Sloveniji – pri avdienci sprejel udeležence prvega nacionalnega srečanja služb t.i. centrov poslušanja za zaščito mladoletnikov in najbolj ranljivih, in jih nagovoril z govorom, ki ga objavljamo v celoti:
Dragi bratje in sestre, dobro jutro!
Pozdravljam kardinala Zuppija, nadškofa Baturija in nadškofa Ghizzonija ter vse vas, škofijske in regionalne predstavnike služb za zaščito mladoletnikov in centrov za poslušanje. Predstavljate zavzetost Cerkve v Italiji pri spodbujanju kulture zaščite mladoletnikov in najranljivejših. Pozdravljam vas ob koncu vašega prvega nacionalnega srečanja, na dan, ko že tretje leto vse cerkvene skupnosti v Italiji sodelujejo v molitvi, prošnji za odpuščanje in ozaveščanju o tej boleči resničnosti. To je pomembno: vključenost vsega Božjega ljudstva. Čestitam vam tudi zato, ker ste se takoj odzvali povabilu s poročilom o vaši teritorialni mreži. Hvala.
Za to srečanje ste si izbrali temo »Ranjena lepota«: »Kajti poskrbim, da boš okreval in te ozdravim ran« (Jer 30,17). Pri svojem služenju se pustite voditi tej gotovosti, ki jo je napovedal prerok Jeremija: Gospod je pripravljen pozdraviti vsako rano, tudi najglobljo. Da pa bi se to zgodilo, sta potrebna naše spreobrnjenje in priznanje naših pomanjkljivosti. Ne smemo se ustaviti v prizadevanjih za zaščito mladoletnikov in ranljivih oseb ter se hkrati boriti proti vsem oblikam zlorab, bodisi spolnih, oblastnih ali zlorab vesti. V zvezi s tem bi rad predlagal tri glagole, iz katerih lahko črpamo smernice za vsako pobudo: varovati, poslušati in skrbeti.
Najprej varovati: dejavno sodelovati pri bolečini ranjenih in celotno skupnost narediti odgovorno za zaščito mladoletnikov in najranljivejših. Vključena mora biti celotna krščanska skupnost v bogastvu svojih sestavin in pristojnosti, saj je delovanje varuštva sestavni del poslanstva Cerkve pri gradnji Božjega kraljestva. Skrbništvo pomeni usmeriti svoje srce, pogled in dejanja v korist najmanjših in najbolj nezaščitenih. To je pot, ki zahteva notranjo in skupnostno prenovo v pravičnosti in resnici. Kdor varuje, kdor varuje svoje srce, ve, da »ni mogoče sprejeti nobenega molka ali prikrivanja v zvezi z zlorabami«. To je zadeva, o kateri se ni mogoče pogajati – in ve tudi, da je pomembno »prizadevati si za ugotavljanje resnice in ponovno vzpostavitev pravičnosti v cerkveni skupnosti, tudi v primerih, ko določena ravnanja po državnem pravu ne veljajo za zločine, po kanonskem pravu pa za zločine« (prim. IEC-CISM, Smernice za zaščito mladoletnih in ranljivih oseb). Varovanje pomeni tudi preprečevanje priložnosti za zlo, to pa je mogoče le s stalnim usposabljanjem, katerega cilj je širiti občutljivost in pozornost do zaščite najbolj ranljivih. To je pomembno tudi zunaj našega cerkvenega sveta. Pomislite, da se po svetovnih statističnih podatkih od 42 do 46 odstotkov zlorab zgodi v družini ali soseski. Tišina zajema vse: strice, stare starše, brate in sestre, vse. Potem v svetu športa, potem v šolah in tako naprej.
Drugi element je poslušanje. Skrbništvo zahteva, da znamo poslušati, pri čemer moramo pustiti ob strani vse oblike protagonizma in lastnih interesov. Poslušanje je gibanje srca in je tudi temeljna možnost, da v središče vseh naših dejanj postavimo tiste, ki so trpeli ali trpijo, in tiste, ki so najbolj krhki in ranljivi. Pomislimo na Jezusa, ki sprejema otroke in vse »majhne« (prim. Mt 19,14). Prisluhniti žrtvam je nujen korak za rast kulture preprečevanja, ki dobi konkretno obliko v usposabljanju celotne skupnosti, v izvajanju postopkov in dobrih praks, v budnosti in tisti jasnosti delovanja, ki gradi in obnavlja zaupanje. Le poslušanje bolečine ljudi, ki so bili žrtve teh strašnih zločinov, nas odpre za solidarnost in nas spodbuja, da storimo vse, kar je mogoče, da se zloraba ne bi več ponovila. Le tako lahko resnično delimo, kaj se je zgodilo v življenju žrtve, da se bomo počutili poklicane k osebni in skupnostni prenovi. Poklicani smo k moralnemu odzivu, spodbujanju in pričevanju za bližino tistim, ki jih je zloraba prizadela. Če znamo poslušati, moramo skrbeti za žrtve. »Popravljanje raztrganega tkiva zgodovine je odrešilno dejanje, je dejanje trpečega Služabnika, ki se ni izognil bolečini, ampak je nase prevzel vso krivdo (prim. Iz 53,1-14). To je pot pokore in odrešenja: pot Kristusovega križa« (Nagovor članom Papeške komisije za zaščito mladoletnikov, 5. maj 2023).
Zdravljenje je mogoče le, če sledimo poti skrbi in poslušanja. V teh časih se je razširila kultura zavračanja, kar je v nasprotju z evangelijem; naše skupnosti morajo biti zdrava provokacija za družbo, saj so sposobne prevzeti napake preteklosti in odpreti nove poti. Zdravljenje ran je tudi delo pravičnosti. Prav zato je pomembno preganjati storilce takšnih zločinov, še toliko bolj, če so storjeni v cerkvenih okoljih. Sami pa imajo moralno dolžnost globokega osebnega spreobrnjenja, ki vodi v priznanje lastne poklicne nezvestobe, obnovitev duhovnega življenja in ponižno prošnjo žrtvam za odpuščanje njihovih dejanj.
Zato se zahvaljujem za realnost, ki jo predstavljate, za službe za zaščito otrok in centre za poslušanje, ki so razpršeni po vsej državi in na katere se lahko obrnete, če želite poiskati poslušalca. Še naprej si prizadevajte za to. Poskrbite tudi za zelo slabo stvar, ki se dogaja, in sicer za pornografske videoposnetke z uporabo otrok. To se dejansko dogaja, saj je na dosegu roke vsakomur, ki plača, na njegovem mobilnem telefonu. Kje so ti filmi narejeni? Kdo je za to odgovoren? V kateri državi? Prosim, lotite se tega: to je boj, ki ga moramo opraviti, saj se najhujše stvari širijo prek mobilnih telefonov. Še naprej si prizadevajte, da se bodo vsi, ki jih je prizadela zloraba, lahko z zaupanjem obrnili na centre za poslušanje, kjer bodo našli sprejem in podporo, ki lahko pomiri njihove rane in obnovi njihovo izneverjeno zaupanje. Skrbeti pomeni deliti cerkveno strast in strokovno znanje z zavezo, da bomo usposobili čim več pastoralnih delavcev. Na ta način spodbujate resnično kulturno spremembo, ki v središče postavlja najmanjše in najranljivejše v Cerkvi in družbi. To vaše cerkveno delovanje lahko spodbudi rast pozornosti celotne italijanske družbe do te nadloge, ki žal vključuje toliko, preveč, mladoletnikov in odraslih.
Rezultati raziskave o dejavnostih služb in centrov, ki ste mi jih danes posredovali, poudarjajo prav tisto dobro, kar znate storiti na terenu, saj se približate tistim, ki so utrpeli bolečo rano. To, kar počnete, je dragoceno tako za žrtve kot za celotno cerkveno skupnost. Na teh straneh je razvidno pričevanje o stalni in skupni zavezanosti. To je način za ustvarjanje zaupanja, ki vodi k resnični obnovi.
Na koncu bi se vam rad zahvalil za podporo, ki jo nudite drugim škofovskim konferencam; pa tudi za podporo načrtom Papeške komisije za zaščito mladoletnih oseb, ki so namenjeni tistim državam, zlasti državam v razvoju, ki imajo malo sredstev za preprečevanje in izvajanje politik zaščite.
Naprej! Pri vašem delu sem vam blizu in vas iz srca blagoslavljam. Molim za vas, ker vaše delo ni lahko; vi pa, prosim, ne pozabite moliti zame, ker tudi moje delo ni lahko! Hvala.
