7. januarja 2019 so bili na avdienci s papežem Frančiškom člani diplomatskega zbora, akreditiranega pri Svetem sedežu. V tradicionalnem govoru je Frančišek v ospredje postavil nekaj temeljnih elementov multilateralne diplomacije.
Za uspeh multilateralne diplomacije so po papeževih besedah pomembni dobra volja in dobra vera sogovornikov, razpoložljivost za pošteno in iskreno soočanje ter pripravljenost sprejeti nujne kompromise, ki se porodijo iz soočanja med različnimi stranmi. Pomembno je, da v današnjem času ne zmanjka dobre volje pri konstruktivnih odnosih med državami, čeprav je očitno, da odnosi znotraj mednarodne skupnosti in multilateralnega sistema doživljajo težke trenutke, pojavljajo se nacionalistične tendence, ki ogrožajo poklicanost mednarodnih organizacij, da bi bile prostor dialoga in srečanja za vse države.
Kot je zatrdil papež Frančišek, do tega prihaja zaradi »nesposobnosti multilateralnega sistema, da ponudi učinkovite rešitve na različne situacije, ki so že dolgo časa nerešene«. Delno pa je to tudi rezultat razvijanja mednarodnih politik, ki so vedno bolj pogosto »pogojene z iskanjem takojšnjih in sektorskih sporazumov, namesto da bi si z dolgoročnimi odgovori potrpežljivo prizadevale za skupno dobro«. Papež je izpostavil tudi premoč »mednarodnih organizacij in interesnih skupin, ki vsiljujejo lastne vizije in ideje, vabijo z novimi oblikami ideološke kolonizacije, ki so neredko nespoštljive do identitete, dostojanstva in občutljivosti narodov«. Imamo še reakcije nekaterih območij na prenaglo in dezorientirano globalizacijo, tako da se je med globalizacijo in lokalizacijo ustvarila določena napetost. Po papeževih besedah je treba biti pozoren na globalno dimenzijo, ne da bi se pri tem izgubil pogled na lokalno. Pred idejo »sferične globalizacije«, ki izravnava razlike in kjer posebnosti izginjajo, se z lahkoto pojavijo nacionalizmi.
Papež je v nadaljevanju spregovoril o štirih elementih multilateralne diplomacije, opirajoč se pri tem na govor Pavla VI.: primat pravičnosti in prava, zaščita najšibkejših, biti most med narodi in graditelji miru, ponovno premisliti našo skupnost usodo.
Primat pravičnosti in prava
Primat pravičnosti in prava je prva pomembna poteza multilateralne diplomacije. Frančišek je opozoril na prevladovanje in iskanje posameznih nacionalnih interesov, ne da bi se upoštevalo sredstva, ki jih predvideva mednarodno pravo za reševanje spornih vprašanj in zagotavljanje spoštovanja pravičnosti, tudi preko mednarodnih sodišč. Takšna drža je rezultat odziva vladajočih na povečano slabo stanje, ki vedno bolj narašča med državljani, ki dinamike in pravila mednarodne skupnosti vidijo kot počasne, abstraktne in daleč od njihovih potreb. Kot je poudaril papež, je pomembno, da politiki »poslušajo glas svojega naroda in si prizadevajo za konkretne rešitve, ki bodo pospeševale večje dobro«. To zahteva spoštovanje prava in pravičnosti tako znotraj narodnih kot mednarodne skupnosti, kajti »nagle, čustvene in površne odločitve lahko povečajo konsenz kratkega dometa, a zagotovo ne prispevajo k rešitvi najradikalnejših problemov, ampak jih povečujejo«. Bistveni vidik je torej zavzemanje za skupno dobro vseh, kar pomeni vseh ljudi in vsega človeka, kar je družbeni pogoj, ki omogoča vsaki osebi in celotni skupnosti, da doseže svoje materialno in duhovno blagostanje.
Zaščita najšibkejših
Drugi element multilateralne diplomacije je zaščita najšibkejših, pri čemer je papež spomnil na mnoge konkretne stvarnosti in situacije, ki smo jim danes priča po vsem svetu. Najprej je opozoril na Ukrajino in dejal, da Cerkev posredno in neposredno spodbuja mirne poti za razrešitev konflikta, upoštevajoč pri tem pravičnost in zakonitost, vključno z mednarodno, ki je temelj varnosti in sobivanja v celotni regiji. Kot je nadaljeval, je tudi »mednarodna skupnost s svojimi organizacijami poklicana dati glas tistemu, ki je brez glasu«. Posebej je spomnil na žrtve vojn, predvsem tiste v Siriji, ki je povzročila ogromno število mrtvih. Mednarodno skupnost je pozval, naj najde rešitev za ta konflikt. Temeljno je, da se neha kršenje mednarodnega prava, pri čemer je papež opozoril na veliko trpljenje civilnega prebivalstva, predvsem žensk in otrok, ter uničevanje osnovnih struktur, kot so bolnišnice, šole in begunska taborišča ter tudi verske zgradbe.
Frančišek je spregovoril tudi o številnih beguncih, kar na veliko preizkušnjo postavlja sosednje države, kot sta Jordanija in Libanon – tema je papež izrazil posebno hvaležnost, spomnil pa tudi na različne evropske države, ki so prav tako velikodušno ponudile zatočišče osebam v težavah.
Nestabilnost na Bližnjem vzhodu pa se še posebej dotika kristjanov, ki na tem ozemlju živijo že od časa apostolov in ki so skozi stoletja prispevali k njegovi izgradnji in oblikovanju. »Nadvse pomembno je,« je zatrdil papež, »da kristjani imajo svoje mesto v prihodnosti regije. Zato opogumljam vse, ki iščejo zatočišče na drugih krajih, naj naredijo, kar je mogoče, da bi se vrnili na svoje domove ter ohranili in obudili vezi s svojo izvorno skupnostjo. Istočasno upam, da jim bodo politične oblasti zagotovile potrebno zaščito in vse, kar je potrebno, da bodo še naprej živeli v državah, katerih državljani so v polnem pomenu besede, in bodo prispevali k njihovi izgradnji.«
Med šibkimi osebami našega časa, ki jih mednarodna skupnost mora zaščiti, so po papeževih besedah poleg beguncev tudi migranti, ki svoje domove zapuščajo zaradi revščine, preganjanja, nasilja ali klimatskih nesreč in sprememb. Treba si je prizadevati, da osebe ne bodo prisiljene zapustiti svoje družine in države ter da se bodo lahko vanje vrnile, pri tem pa jim bodo zagotovljeni varnost, spoštovanje dostojanstva in človekovih pravic. »Vsak človek hrepeni po boljšem in srečnejšem življenju. Izziv migracije ni mogoče rešiti z logiko nasilja in odmetavanja, niti z delnimi rešitvami,« je poudaril Frančišek.
Kot šibko kategorijo današnje družbe je sveti oče izpostavil tudi mlade, ki se velikokrat čutijo izgubljeni in negotovi pred lastno prihodnostjo. Posebej pa je spregovoril o otrocih in izpostavil pomen bdenja nad njihovo blaginjo in njihovim družbenim in intelektualnim razvojem ter tudi fizičnim, psihičnim in duhovnim. Pri tem je opozoril na zlorabe otrok: »Ob tej priložnosti ne morem molčati pred eno največjih ran našega časa, ki je žal imela povzročitelje med različnimi člani klera. Zlorabe nad mladoletniki predstavljajo najnizkotnejši in najzlohotnejši zločin, kar jih obstaja. Neizprosno odpravijo najboljše, kar človeška narava pridržuje nedolžnemu, ter povzročajo nepopravljivo škodo za vse življenje.« Papež je zagotovil, da si Sveti sedež in vsa Cerkev prizadevata boriti se in preprečevati te zločine in njihovo prikrivanje, da bi zagotovila resnico dejstev, v katera so vpletene cerkvene osebe, in da bi zadostila pravičnosti do mladoletnikov, ki so doživeli spolno nasilje, obteženo še z zlorabo moči in vesti.
Frančišek je izpostavil tudi nasilje nad ženskami. Pred rano fizičnih in psihičnih zlorab žensk, je nujno pokazati na pravilne in uravnotežene oblike odnosov, ki temeljijo na spoštovanju in medsebojnem priznanju, kjer vsak lahko na avtentičen način izrazi svojo identiteto.
Biti most med narodi in graditelji miru
Tretja karakteristika multilateralne diplomacije je biti most med narodi in graditelji miru. Papež je med pomembnimi znamenji miru spomnil na sporazum med Etiopijo in Eritrejo ter podpisan dogovor voditeljev Južnega Sudana. Dodal je, da spremlja situacijo v DR Kongo. Svojo bližino je zagotovil trpečim v Maliju, Nigru, Nigeriji in Kamerunu. Dodal je, da pa ima kljub dramatičnim dogodkom Afrika tudi pozitiven dinamizem, ki je del njene starodaven kulture in tradicije. Spomnil je, da v mnogih državah raste mirno sobivanje med verniki različnih verstev ter se vlaga v skupne solidarne pobude.
Pozitivna znamenja pa po papeževem prepričanju prihajajo tudi s Korejskega polotoka. Spomnil je na Venezuelo in izrazil upanje, da bodo našli rešitev za politično, socialno in ekonomsko krizo v državi. S strani Svetega sedeža je prav tako zaželeno, da bi se ponovno začel dialog med Izraelci in Palestinci. Izpostavil je še pomen pospeševanja miru v Jemnu in Iraku.
Premisliti našo skupno usodo
Ob koncu je papež Frančišek spregovoril še o četrtem elementu multilateralne diplomacije, ki se nanaša na ponovni premislek o naši skupni prihodnosti. Opozoril je na širjenje jedrskega orožja in vedno večjega oboroževanja s strani tako posameznikov kot držav. Poudaril je, da ni mogoče ne biti zaskrbljen, če pomislimo na katastrofalne humanitarne in okoljske posledice, ki jih lahko povzroči kakršna koli uporaba jedrskih naprav. »Mednarodnim odnosom se ne more vladati z vojaško silo, medsebojnim ustrahovanjem, razkazovanjem vojaške opreme. Orožja množičnega uničenja, še posebej jedrska, ne proizvajajo drugega kakor varljivi občutek varnosti in ne morejo graditi osnove mirnega sobivanja med člani človeške družine, ki bi se morala navdihovati pri etiki solidarnosti,« je poudaril Frančišek.
Ob koncu je še izpostavil, da premislek o naši skupni usodi pomeni tudi premisliti odnos do našega planeta. Med nujnimi vprašanji, o katerih bi mednarodna skupnost morala najdi dogovor, je skrb za okolje in podnebne spremembe, pri čemer je spomnil na nedavno mednarodno konferenco o podnebju v Katovicah. Papež je izrazil upanje po odločnejšem zavzemanju držav, da bi okrepile sodelovanje, ki je potrebno pri nujnem boju proti zaskrbljujočemu pojavu globalnega segrevanja. Zemlja pripada vsem in posledice njenega izkoriščanja padajo na celotno svetovno prebivalstvo, z dramatičnimi posledicami na nekaterih območjih. In med temi je Amazonija, je izpostavil papež in še spomnil, da bo tej temi namenjeno tudi prihodnje zasedanje škofovske sinode v Vatikanu.
