Papež Frančišek se je danes dopoldne srečal s člani Papeške akademije znanosti, ki so od 24. do 28. oktobra zbrani na plenarnem zasedanju. Srečanje je potekalo v Vatikanu na sedežu akademije, kjer so ob tej priložnosti slovesno odkrili doprsni kip zaslužnega papeža Benedikta XVI. Papež Frančišek je v govoru Benedikta XVI. imenoval »velik papež«: »Velik po moči in pronicljivosti svoje razumnosti, velik po svojem pomembnem prispevku k teologiji, velik po svoji ljubezni glede Cerkve in ljudi, velik po svoji krepostnosti in vernosti.« Njegova ljubezen do resnice ni omejena samo na teologijo in filozofijo, ampak je namenjena tudi znanostim. Izraža se v skrbi za znanstvenike, brez razlikovanja glede rase, narodnosti, vere, in skrbi za akademijo, ki jo je znal počastiti s svojo prisotnostjo in besedami. Frančišek je tudi povedal, da doprsni kip poleg osebnosti in obličja Benedikta XVI. v spomin prikliče tudi njegovega duha: duha njegovega nauka, njegovih zgledov, njegovih del, njegove predanosti Cerkvi in njegovega sedanjega »meniškega« življenja. »Ta duh, daleč od tega, da bi s časom zbledel, bo iz generacije v generacijo postajal vse večji in močnejši,« je zatrdil Frančišek. Sicer pa je spodbudil prizadevanje Akademije znanosti za znanstveni napredek in izboljšanje življenjskih pogojev ljudi, predvsem najrevnejših. Glede teme plenarnega zasedanja, ki je namenjena razvoju pojma narave, je papež izpostavil, da Bog in Kristus hodita z nami in sta navzoča tudi v naravi, kot je to potrdil apostol Pavel: »Zakaj v njem živimo, se gibljemo in smo.« Ko v Prvi Mojzesovi knjigi beremo o stvarjenju, smo v nevarnosti, da si Boga predstavljamo kot čarovnika. A Bog je ustvaril vse, kar je, in pustil, da se razvija v skladu z notranjimi zakoni, ki jih je položil v vse, da bi dospelo do lastne izpolnitve. Dal je avtonomijo in zagotovil svojo stalno navzočnost. Tako je stvarstvo napredovalo skozi stoletja in tisočletja, dokler ni postalo takšno, kakršno poznamo danes. Bog namreč ni obrtnik ali čarovnik, ampak je Stvarnik, ki daje vsemu, da je. Začetek sveta ni delo rezultat kaosa, ki svoj izvor dolguje nečemu drugemu, ampak izvira neposredno iz najvišjega Počela, ki ustvarja iz ljubezni. Teorija velikega poka (big bang), ki danes velja za začetek sveta, ne nasprotuje božjemu ustvarjalnemu posegu, ampak ga zahteva. Evolucija v naravi ni nasprotna ideji stvarjenja, kajti evolucija predpostavlja stvarjenje bitij, ki se razvijajo. Kar se tiče človeka, je nadaljeval papež Frančišek, imamo spremembo in novost. Ko šesti dan pride do stvarjenja človeka, mu Bog da še eno avtonomijo, ki je drugačna od avtonomije narave: to je svoboda. Človeku dodeli odgovornost, da bi gospodoval nas stvarstvom in ga razvijal, in to vse do konca časov. »Znanstveniku, predvsem pa znanstveniku kristjanu, pripada odgovornost, da se sprašuje o prihodnosti človeštva in zemlje, da kot svoboden in odgovoren prispeva k njunemu ohranjanju ter odpravlja tako naravne kot človeške nevarnosti za okolje.« Znanstvenik mora obenem imeti zaupanje, da narava v svojih evolutivnih mehanizmih skriva možnosti, ki se jih lahko odkrije in uresničuje, da bi se tako prispelo do razvoja, ki je v Stvarnikovem načrtu. Ko je človekovo delovanje deležno Božje moči, je zmožno zgraditi svet, ki ustreza njegovi dvojni naravi, telesni in duhovni, zgraditi človeški svet za vse ljudi in ne samo za eno privilegirano skupino ali razred. To upanje in zaupanje v Boga, avtorja narave, in v zmožnost človeškega duha lahko znanstveniku dajeta novo energijo in globoko vedrino, je še dejal papež.
Besedilo je s spletne strani Radia Vatikan.
