»Dragi bratje in sestre, lepo nedeljo želim! Evangelij današnjega bogoslužja (prim. Jn 1,29-34) prinaša pričevanje Janeza Krstnika o Jezusu, potem ko ga je krstil v reki Jordan«. S temi besedami je papež Frančišek začel nagovor pred opoldansko molitvijo Angel Gospodov z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra na današnjo 2. nedeljo med letom, 15. januarja 2023.
Takole pravi: »Ta je tisti, o katerem sem rekel: 'Za menoj pride mož, ki je pred menoj, kajti bil je prej kakor jaz'« (vv. 29-30). To je bilo pričevanje. Ta izjava, to pričevanje razkriva Janezov duh služenja. On je bil poslan pripraviti pot Mesiji in za to se je vsega razdajal. Človeško bi si lahko mislili, da bi mu lahko bila priznana nagrada, vidno mesto med javnim Jezusovim delovanjem. Vendar ne. Janez, potem ko je dopolnil svoje poslanstvo, se zna postaviti na stran, saj se umakne s prizorišča, da napravi prostor Jezusu. Videl je Duha, ki se je spuščal Nanj (prim. vv. 33-34), nanj je pokazal kot na Jagnje Božje, ki odjemlje greh sveta in sedaj se spet postavi v položaj ponižnega poslušanja. Od preroka postane učenec. Ljudem je pridigal, zbiral je učence in jih dolgo časa formiral. Pa vendar ni nikogar vezal nase. To je zelo težko, vendar je znamenje pravega vzgojitelja, da ne veže osebe nase. Janez je storil tako, da je svoje učence usmeril na Jezusove stopinje. Ne želi si imeti spremstva zase, doseči ugled in uspeh, temveč pričevati in se po tem umakniti nazaj, da bo mnogim v veselje srečati Jezusa. Lahko bi rekli, odpre vrata in gre proč.
S tem njegovim duhom služenja in to je pravi duh služenja, s to njegovo sposobnostjo napraviti prostor Jezusu, nas Janez Krstnik uči nekaj pomembnega, biti svoboden pred navezanostjo. Uči nas svobodo pred navezanostjo. Da, kajti zelo lahko se je navezati na vloge in položaje, na potrebo biti spoštovani, priznani in nagrajeni. In to, čeprav je naravno, ni nekaj dobrega, kajti služenje vključuje zastonjskost, pravo služenje vključuje zastonjskost, torej poskrbeti za druge, ne da bi iskali lastne koristi, brez drugotnih namenov, pričakovati povračilo. Dobro nam bo delo gojiti, kakor Janez, krepost, da se v primernem času umaknemo in s tem pričujemo, da je Jezus življenjska točka sklicevanja. Umakniti se, naučiti se posloviti se. Opravil sem to poslanstvo, to srečanje, sedaj se umaknem in pustim prostor Gospodu. Naučiti se, umakniti se in ne pričakovati povračilo.
Pomislimo kako pomembno je to za duhovnika, ki je poklican pridigati in obhajati, ne zaradi protagonizma ali posebnih interesov, ampak da spremlja druge k Jezusu. Pomislimo, kako pomembno je za starše, ki s tolikimi žrtvami pomagajo pri odraščanju otrok, a jih morajo potem pustiti svobodne, da gredo po svoji poti dela, poroke, življenja. Prav in lepo je, da starši še naprej zagotavljajo svojo navzočnost rekoč: »Ne bomo vas pustili same«, toda z obzirnostjo in nevsiljivostjo. Pustiti svobodo, da rastejo. To velja tudi za druga področja, kot je prijateljstvo, življenje para, skupnostno življenje. Osvoboditi se navezanosti na lastni jaz ter znati umakniti se, stane, a je zelo pomembno, saj gre za odločilen korak pri rasti v duhu služenja. Da rasteš v duhu služenja, opraviš stvari in se umakneš in ne iščeš povračila.
Bratje in sestre, poskušajmo se vprašati: smo sposobni narediti prostor drugim? Poslušati jih, pustiti jih svobodne, jih ne navezovati nase s tem, da zahtevamo znak hvaležnosti? Tudi pustiti jim govoriti. Včasih rečemo: »Ti ne veš nič«. Pustite jim govoriti. Pritegujemo druge k Jezusu ali na nas same? In še po Janezovem zgledu: se znamo veseliti, ko gredo osebe po svoji poti ter gredo za svojo poklicanostjo, pa čeprav to zahteva njihovo ločitev od nas? Se iskreno in brez zavisti veselimo njihovih ciljev? Se iskreno veselimo brez zavisti, ko gredo drugi naprej. To pomeni pustiti drugim rasti.
Marija, Gospodova služabnica, naj nam pomaga biti osvobojeni navezanosti, da bi napravili prostor Gospodu in prostor drugim.
Vir: Vatican News - slovenska redakcija
