Papež Frančišek je med današnjo redno splošno avdienco govoril o lažnih upanjih, ki nam jih ponuja svet. »Upati je primarna človekova potreba,« je začel katehezo. Upati v prihodnost, verjeti v življenje, kar je tako imenovana »pozitivna misel«. Pomembno je, da je upanje položeno tja, kjer nam lahko zares pomaga živeti in dati smisel našemu življenju.
Vera pomeni zaupati v Boga
Sveti spisi nas zato svarijo pred »lažnimi upanji«, ki nam jih ponuja svet. Razkrivajo nam njihovo nekoristnost in nam jih kažejo kot nespametne, s tem ko pokažejo na lažnost malikov – človek je neprestano v skušnjavi, da bi vanje polagal svoje zaupanje in jih naredil za predmet svojega upanja. Pri tem vztrajajo predvsem preroki in modri, ko se dotikajo najobčutljivejše točke vernikove poti vere. »Kajti vera pomeni zaupati v Boga,« je dejal papež. Kdor veruje, zaupa v Boga. »A pride tudi trenutek, ko se človek sooči z življenjskimi težavami ter doživi krhkost zaupanja in čuti potrebo po drugačnih gotovostih, po otipljivi in konkretni varnosti.« V takšnih trenutkih smo v skušnjavi, da bi iskali tudi kratkotrajne tolažbe, za katere se zdi, da zapolnijo praznino in ublažijo napor verovanja. Mislimo, da jih lahko najdemo v varnosti, ki ga lahko dá denar, v povezovanju z ljudmi na položajih, v posvetnosti, v lažnih ideologijah. Včasih jih iščemo v bogu, ki bi se lahko uklonil našim zahtevam in čudežno posegel v našo stvarnost ter jo spremenil tako, kakor bi mi hoteli – iščemo jih torej ravno v maliku, ki kot tak ne more ničesar narediti, je nemočen in lažniv.
Papež je povedal, da je v Buenos Airesu pogosto naletel na vedeževalce, ki so ljudem brali z dlani ali jim vedeževali iz kart, ti pa so jim za to drago plačali. »Plačaš jim, da te hvalijo in ti dajo lažno upanje,« kar je po papeževih besedah »neumnost«. To je malik, pri katerem se kupuje lažna upanja. Mi pa se zanašamo na »zastonjsko upanje, ki nam ga je dal Jezus Kristus, zastonj je dal življenje za nas«.
Usta imajo, pa ne govorijo
Papež je pri tem izpostavil Psalm 115, ki nam izrecno govori o lažnosti teh malikov, ki jih svet ponuja ljudem vsakega časa, da bi vanje upali in jim verjeli.
»Njihovi maliki so srebro in zlato,
delo človeških rok.
Usta imajo, pa ne govorijo,
oči imajo, pa ne vidijo,
ušesa imajo, pa ne slišijo,
nos imajo, pa ne duhajo.
Svoje roke imajo, pa ne tipajo,
svoje noge, pa ne hodijo,
glasu ne dajo iz svojega grla.
Tisti, ki so jih naredili, so jim podobni,
takšen je vsak, ki zaupa vanje.«
(Ps 115, 4-8)
Bog po moji podobi
Kot je pojasnjeval sveti oče, nam psalmist na nekoliko ironičen način predstavi kratkotrajnost teh malikov. Moramo razumeti, da ne gre samo za upodobitve iz kovine ali drugih materialov, ampak tudi za tiste, ki jih gradim s svojimi mislimi, kadar se zanašamo na omejene realnosti, ki jih spremenimo v absolutne, ali ko Boga omejimo na naše sheme in naše ideje božanskosti – na boga, ki nam je podoben, razumljiv, predvidljiv, kakor so to maliki, o katerim nam govorijo psalm. »Človek, ki je podoba Boga, si izdela boga po svoji podobi, ki pa je slabo narejena podoba – ne sliši, ne deluje, predvsem pa ne more govoriti,« je poudaril Frančišek in pripomnil, da včasih raje gremo k malikom, kot pa da bi šli h Gospodu.
Maliki vodijo v smrt in ne v življenje
Nasproti upanju v Gospoda življenja, ki je s svojo besedo ustvaril svet in vodi naše življenje, se postavi zaupanje v neme kipe. Po papeževih besedah so to: ideologije s svojo namišljeno absolutnostjo; bogastva, oblast in uspeh s svojo iluzijo večnosti in vsemogočnosti; vrednote, kot so fizična lepota in zdravje, ki lahko postanejo maliki, katerim se žrtvuje vsaka stvar. Vse to so stvarnosti, ki begajo misel in srce ter, namesto da bi podpirale življenje, vodijo v smrt.
Biti v svetu, varovati se posvetnosti
Sporočilo psalma je zelo jasno. Če upanje polagamo v malike, postanemo kakor maliki: prazne podobe z rokami, ki ne tipajo, z nogami, ki ne hodijo, z usti, ki ne morejo govoriti. Ničesar več nimamo povedati, postanemo nezmožni pomagati, spremeniti stvari, smejati se, darovati se, ljubiti. »Tudi mi, ljudje Cerkve,« je dodal papež Frančišek, »smo v tej nevarnosti, kadar postajamo posvetni. Treba je ostati v svetu, vendar se braniti pred iluzijami sveta.«
Bog bo blagoslovil
Kakor nadaljuje Psalm 115, je treba zaupati in upati v Boga in Bog po dal svoj blagoslov:
»Izrael, zaupaj v Gospoda …
Hiša Aronova, zaupaj v Gospoda …
Tisti, ki se bojite Gospoda, zaupajte v Gospoda …
Gospod se nas je spomnil, on bo blagoslovil …«
(Ps 115, 9.10.11.12)
Kot je pripomnil sveti oče, se nas Gospod vedno spomni, tudi v najtežjih trenutkih. In to je naše upanje, ki nikoli ne razočara. Maliki pa vedno razočarajo, saj so fantazije, niso resnični.
Bog, ki nikoli ne razočara
To je »čudovita stvarnost upanja«, je poudaril Frančišek. Ko zaupamo v Gospoda, postanemo kakor On. Njegov blagoslov nas spremeni v njegove otroke, ki z njim delijo življenje. »Upanje v Boga nam omogoči vstopiti v žarek delovanja njegovega spomina, ki nas blagoslavlja in nas rešuje. In tedaj lahko privre aleluja, hvalnica živemu in pravemu Bogu, ki se je za nas rodil iz Marije, je umrl na križu in je vstal v slavi.« V tega Boga upamo in ta Bog nikoli ne razočara.
Vir: Radio Vatikan.
