Papež Frančišek je danes imel prvo redno splošno avdienco v letu 2017. Govoril je o upanju, ki se rojeva tudi sredi joka, ter tako nadaljeval kateheze o krščanskem upanju.
Izhajajoč iz odlomka iz knjige preroka Jeremije, je v ospredje postavil lik žene, ki upa, medtem ko objokuje smrt svojih otrok. To je »upanje, ki se živi v jokanju«. Gre za Rahelo, Jakobovo ženo ter Jožefovo in Benjaminovo mater, ki umre med porodom drugorojenca, torej Benjamina. Prerok Jeremija spomni na Rahelo, medtem ko se obrača na Izraelce v izgnanstvu, da bi jih potolažil z besedami, polnimi čustev in poetičnosti:
»Tako govori Gospod:
Glas žalovanja se sliši v Rami,
bridko jokanje.
Rahela objokuje svoje otroke,
ne dá se potolažiti zaradi otrok,
ker jih ni več.«
(Jer 31,15)
Bolečina, ki noče biti potolažena
V teh verzih Jeremija sredi bolečine in joka pokaže na ženo svojega ljudstva, na veliko 'matriarho' svojega rodu, a obenem tudi na nepričakovano življenjsko perspektivo. Rahela v pripovedi iz Prve Mojzesove knjige umre med prodom, da bi njen sin lahko živel. Po Jeremiji pa je sedaj živa v Rami, kjer objokuje svoje otroke, ki so v nekem smislu umrli v izgnanstvu, otroke, ki – kot sama pravi – jih ni več, za vedno so izginili.
Rahela noče biti potolažena, je pojasnjeval papež. »Ta njena zavrnitev izraža globino njene bolečine in bridkost njenega joka. Pred tragedijo izgube otrok mati ne more sprejeti tolažilnih besed ali gest, ki niso nikoli primerne, nikoli ne morejo ublažiti boleče rane, ki ne more in noče biti zaceljena. To je bolečina, ki je sorazmerna z ljubeznijo.«
To pozna vsaka mati. In danes je veliko takih, ki jočejo in se ne vdajo ob izgubi otroka, ki jih ni mogoče potolažiti pred smrtjo, ki je ni mogoče sprejeti. Kot je izpostavil Frančišek, Rahela hrani v sebi bolečino vseh mater vsakega časa po vsem svetu in solze vsakega človeka, ki joče ob nenadomestljivih izgubah.
Jokati s tistim, ki joka
Rahelina zavrnitev tolažbe nas prav tako uči, koliko tenkočutnosti je potrebne pred bolečino drugih. »Da bi govorili o upanju nekomu, ki je obupan, je treba z njim deliti njegov obup; da bi obrisali solzo z obraza trpeče osebe, se moremo pridružiti njenemu joku. Samo tako lahko naše besede zares dajo nekoliko upanja.« Papež je pripomnil, da če ne zmoremo nameniti besede skupaj z jokom in bolečino, je boljša tišina: gesta nežnosti brez besed.
Solze so semena upanja
Bog s svojo rahločutnostjo in ljubeznijo odgovori na Rahelin jok, in sicer z iskrenimi besedami, kakor nadaljuje prerok Jeremija:
»Tako govori Gospod:
Preženi jok iz svojega glasu
in solze iz svojih oči,
kajti čaka te plačilo za tvoje trpljenje,
govori Gospod:
vrnejo se iz sovražnikove dežele.
Je upanje za tvojo prihodnost,
govori Gospod:
otroci se vrnejo na svojo zemljo.«
(Jer 31,16-17)
Ravno zaradi materinega joka je še upanje za otroke, ki se bodo vrnili v življenje. Ta žena, ki je sprejela svojo smrt v trenutku poroda, da bi njen sin lahko živel, je zdaj s svojim jokom začetek novega življenja za izgnane otroke, ujetnike, ki so daleč od domovine. »Na Rahelino bolečino in njen bridki jok, Gospod odgovori z obljubo, ki je sedaj zanjo lahko razlog za resnično tolažbo: ljudstvo se bo lahko vrnilo iz izgnanstva ter v veri in svobodi živelo svoj odnos z Bogom. Solze so rodile upanje,« je izpostavil papež. Kot je pripomnil, tega ni lahko razumeti, a to je resnica: v našem življenju solze velikokrat sejejo upanje, so »semena upanja«.
Zakaj trpljenje?
Frančišek je v nadaljevanju kateheze razložil, da ta Jeremijev odlomek pozneje uporabi evangelist Matej in ga prenese na prizor o pokolu nedolžnih otrok (glej Mt 2,16-18). Ta novozavezni odlomek nas postavi pred tragedijo ubijanja nezaščitenih človeških bitij, pred grozoto oblasti, ki zaničuje in odstranjuje življenje. Otroci iz Betlehema so umrli zaradi Jezusa. In on, nedolžno Jagnje, bo zatem umrl za vse nas. Božji sin je vstopil v bolečino ljudi, in tega po papeževih besedah naj ne pozabimo.
Pojasnil je, da na velikokrat zastavljeno mu vprašanje, zakaj trpijo otroci, ne zna odgovoriti. Pravi, da je treba gledati Križanega. Bog nam je dal svojega Sina, ki je trpel. In morda lahko tam najdeš odgovor. Samo z zrenjem v ljubezen Boga, ki je dal svojega Sina, ta pa je daroval svoje življenje za nas, lahko najdeš neko pot tolažbe. Zato tudi pravimo, da je Božji Sin vstopil v bolečino ljudi in sprejel smrt. Njegova beseda je vsekakor beseda tolažbe, saj izvira iz joka.
Tudi Marijine solze so dale upanje
Na križu umirajoči Sin bo dal svoji materi novo rodovitnost, ko jo bo izročil učencu Janezu in jo postavil za mater verujočega ljudstva. »Smrt je premagana. In tako prispemo do izpolnitve Jeremijeve prerokbe. Kakor Raheline solze so tudi Marijine rodile upanje in novo življenje.«
