Papež je med sredino splošno avdienco govoril o jubileju Usmiljenja, ki se je začel 8. decembra z odprtjem svetih vrat v baziliki svetega Petra. Zakaj jubilej Usmiljenja? Ker Cerkev potrebuje ta izreden dogodek, je začel katehezo. »V naši dobi velikih sprememb je Cerkev poklicana ponuditi svoj lasten prispevek ter narediti vidna znamenja Božje navzočnosti in bližine.« Jubilej je za vse nas ugoden čas, kajti s premišljevanjem božjega Usmiljenja, ki presega vsako človeško omejitev in sveti v mraku greha, lahko postanemo še bolj prepričane in učinkovite priče.

Sveto leto – da bi živeli usmiljenje

Obrniti pogled k Bogu, usmiljenemu Očetu, in k bratom, ki potrebujejo usmiljenje, pomeni pozornost usmeriti na »bistveno vsebino evangelija«: to je Jezus Kristus, Usmiljenje, ki je postalo meso, ki daje videti našim očem veliko skrivnost trinitarične Božje ljubezni. »Obhajati jubilej Usmiljenja,« je zatrdil papež, »je enako kot v središče svojega osebnega življenja in v življenje naših skupnosti ponovno postaviti svojstveno lastnost krščanske vere. To je Jezus Kristus, usmiljeni Bog.« Pred nami je torej sveto leto, da bi »živeli usmiljenje«. Sveto leto nam je ponujeno, da bi v svojem življenju izkusili »blag in prijeten dotik Božjega odpuščanja, njegove navzočnosti ob nas in njegove bližine, predvsem v trenutkih, ko to najbolj potrebujemo«.

Izbrati, kar je Bogu najbolj všeč

Ta jubilej je privilegirani trenutek, da bi se Cerkev naučila izbirati samo »to, kar je Bogu najbolj všeč«, je v nadaljevanju izpostavil papež. In kaj je Bogu najbolj všeč? Odpuščati svojim otrokom in imeti do njih usmiljenje, da bodo tudi oni sami lahko odpuščali bratom ter žareli kakor bakla Božjega usmiljenja v svetu. »Jubilej bo ugoden čas za Cerkev, če se bomo naučili izbirati to, kar je Bogu najbolj všeč, ne da bi pri tem padli v skušnjavo in mislili, da je nekaj drugega pomembnejše in ima prednost. Nič ni bolj pomembnega od izbire tega, kar je Bogu najbolj všeč, to je njegovo usmiljenje, njegova ljubezen, njegova nežnost, njegov objem, njegovo ljubkovanje!«

Tudi potrebno delo prenove Cerkvenih ustanov in struktur je po papeževem prepričanju sredstvo, ki nas mora voditi v živo in poživljajočo izkušnjo Božjega usmiljenja, ki edino lahko Cerkvi zagotovi, da bo »mesto na gori, ki se ne more skriti« (Mt 5,14). Če bi samo za trenutek pozabili, da je usmiljenje to, kar je Bogu najbolj všeč, bi vsak naš trud bil jalov, kajti postali bi sužnji svojih ustanov in struktur, pa naj bi bile še tako prenovljene.

Močno čutiti v sebi veselje nad tem, da nas je prenovil Jezus, ki nas je kakor dobri pastir prišel iskat, ker smo bili izgubljeni, to je »cilj, ki si ga Cerkev postavlja v tem svetem letu«. »Tako bomo v sebi okrepili gotovost, da usmiljenje lahko zares prispeva k izgrajevanju bolj človeškega sveta,« je poudaril papež. »Še posebej v teh naših časih, ko je odpuščanje redki gost v okoljih človeškega življenja, je povabilo k usmiljenju še bolj nujno. In to vsepovsod: v družbi, v institucijah, pri delu in tudi v družini.«

Na usmiljenje pozabimo zaradi samoljubja

Nekdo bi sicer lahko ugovarjal in vprašal, če Cerkev v tem letu ne bi morala narediti še kaj več; je že prav premišljevati o Božjem usmiljenju, a obstaja veliko stisk, ki ne morejo čakati. »Res je, storiti je treba še veliko,« je zatrdil Frančišek, a pri tem dodal: »Treba je vedeti, da je izvor pozabe usmiljenja vedno samoljubje.« To samoljubje v svetu prevzame obliko iskanja izključno svojih interesov, zadovoljstev in časti, ki so povezani z željo po kopičenju bogastva, medtem ko se v življenju kristjanov pogosto preobrazi v hinavščino in posvetnost. Vse to je nasprotno usmiljenju. Vzgibi samoljubja, zaradi katerih usmiljenje v svetu postanega nekaj tujega, so tako zelo številni, da jih včasih nismo več niti zmožni prepoznati kot ovire in kot greh. In zato je nujno priznati, da smo grešniki, da bi tako v sebi okrepili gotovost o božjem usmiljenju, je pripomnil papež Frančišek.

Ob koncu je zaželel, da bi v tem svetem letu vsak med nami doživel Božje usmiljenje. Tako bomo priče »tega, kar je njemu najbolj všeč«. Je naivno verjeti, da lahko to spremeni svet? Ja, človeško gledano je to norost. Vendar pa je »Božja nespamet modrejša od ljudi in Božja slabotnost je močnejša od ljudi« (1 Kor 1,25).

Vir: Radio Vatikan.