V oznanilu evangelija je križ, a je križ, ki rešuje, je dejal papež med krizmeno mašo. Duhovnike je spodbudil, da ko sprejmemo križ z Jezusom in kakor On, še preden gredo pridigat, jim bo to pomagalo razločevati in zavrniti strup pohujšanja, s katerim jih bo hudič poskušal zastrupiti, ko jih bo nepričakovano presenetil križ življenja.
Papež Frančišek je dopoldne v baziliki sv. Petra daroval krizmeno mašo, med katero je posvetil olja, ki se bodo skozi leto uporabljala v rimski škofiji pri podeljevanju zakramentov. Bogoslužja se je zaradi varnostnih razmer udeležilo manjše število vernikov, somaševalo pa prav tako mnogo manj duhovnikov rimske škofije, kot je to običajno. Med homilijo je sveti oče izpostavil, da je oznanjevanje evangelija vedno povezano s konkretnim križem. V oznanilu evangelija je križ, a je križ, ki rešuje.
»Naj reši sebe«
»Evangelij nam govori o spremembi čustev pri osebah, ki poslušajo Gospoda. Sprememba je dramatična in nam kaže, kako zelo sta preganjanje in križ povezana z oznanjevanjem evangelija,« je začel homilijo papež Frančišek. Občudovanje, ki so ga povzročile milostne besede, ki so prihajale iz Jezusovih ust, so ostale malo časa v duhu ljudi Nazareta. Eden od stavkov, ki ga je nekdo po tihem zamrmral, je bil: »Ali ni to Jožefov sin?« (Lk 4,22). Kar se lahko razume tudi kot: »In ta, od kod se je vzel? Kdo pa misli, da je?« Gospod, ki je včasih ostal tiho ali pa je odšel na drugi breg, je tokrat odgovoril in razkril zlobno logiko, ki se je skrivala pod navadnim vaškim obrekovanjem: »Seveda mi boste povedali ta pregovor: ›Zdravnik, ozdravi sebe.‹ Kar smo slišali, da se je zgodilo v Kafarnáumu, stôri tudi tukaj v domačem kraju« (Lk 4,23).
»Ozdravi sebe,« je povzel papež in spomnil na podobo izjavo: »Naj reši sebe.« In tukaj je po njegovih besedah strup: gre za isti stavek, ki bo Gospoda spremljal vse do križa: »Druge je rešil, naj reši sebe« (Lk 23,35). »Reši tudi naju,« bo dodal eden od dveh hudodelcev (prim. Lk 23,39). »Gospod, kot vedno, se ne pogovarja s hudim duhom, odgovarja samo s svetimi spisi,« je dodal Frančišek.
Veselo oznanilo in križ gresta skupaj
»Gospodova beseda ima moč, da postavi na svetlo to, kar nekdo nosi v srcu, kar je običajno neka mešanica, kakor pšenica in ljuljka. In to povzroči duhovno spremembo. Ko vidimo Gospodova obilna dela usmiljenja in poslušamo njegove blagre ter ''gorje vam!'' v evangeliju, smo obvezani razločevati in izbrati. V tem primeru njegova beseda ni bila sprejeta in to je povzročilo, da mu je množica, razjarjena od besa, poskušala vzeti življenje. A ni še prišla ''ura'' in Gospod, kot nam pravi evangelij, ''je šel sredi med njimi in je hodil dalje'' (Lk 4,30).«
Kot je pripomnil sveti oče, ura še ni prišla, a hitrost, s katero sta se razbesneli jeza in krutost sovražnosti, nam kažeta, da je vedno ura. In to je papež Frančišek želel podeliti z duhovniki pri današnji krizmeni maši: »da ura veselega oznanila ter ura preganjanja in križa gresta skupaj«.
»Oznanilo evangelija je vedno povezano s sprejetjem konkretnega križa. Blaga luč Besede daje jasnino v srcih, ki so dobro pripravljena, ter zmedo in zavrnitev v tistih, ki niso. In to v evangeliju stalno vidimo.« Pri čemer je papež navedel vrsto primerov. Dobro seme, ki je posejano na njivi, rodi sad – stotero, šestdesetero, tridesetero na eno seme –, a prav tako prebudi zavist pri sovražniku, ki ponoči obsesivno seje ljuljko (prim. Mt 13,24-30.36-43). Nežnost usmiljenega očeta neustavljivo priteguje izgubljenega sina, da bi se vrnil domov, a prav tako sproži ogorčenje in nejevoljo pri starejšem sinu (prim. Lk 15,11-32). Velikodušnost gospodarja vinograda je razlog za hvaležnost pri delavcih v zadnjem trenutku, a tudi razlog za ostre komentarje pri prvih, ki se čutijo užaljeni, ker je njihov gospodar dober (prim. Mt 20,1-16). Bližina Jezusa, ki gre in jé z grešniki, osvoji srca, kot pri Zaheju, Mateju, Samarijanki …, a prav tako povzroči preziranje pri tistih, ki se imajo za pravične. Velikodušnost tistega človeka, ki pošlje svojega sina, ker misli, da ga bodo najemniki vinograda spoštovali, kar pa v njih razvname krutost brez primere: smo pred skrivnostjo krivice, ki vodi v uboj Pravičnega (prim. Mt 21,33-46).
Navzočnost križa
Po papeževih besedah vse to kaže, kako je »oznanilo blagovesti skrivnostno povezano s preganjanjem in križem«, pri čemer je zastavil vprašanje: »Kako lahko razmišljamo, da bi imeli korist za svoje duhovniško življenje, medtem ko kontempliramo to prezgodnjo navzočnost križa – nerazumevanje, zavrnitev, preganjanje – na začetku in v samem središču evangeljskega pridiganja?« Ter ponudil dva razmisleka.
Na prvem mestu je izpostavil navzočnost križa v Jezusovem življenju: »Ne čudi nas ugotovitev, da je križ navzoč v Gospodovem življenju od začetka njegovega javnega delovanja in celo pred njegovim rojstvom. Navzoč je že pri prvi Marijini vznemirjenosti ob angelovem oznanilu; navzoč je v Jožefovi nespečnosti, ko se čuti prisiljenega zapustiti svojo obljubljeno nevesto; navzoč je v Herodovem preganjanju in v stiskah, ki jih trpi sveta družina, ki so enake kot pri mnogih družinah, ki morajo zapustiti svojo domovino.«
Ta stvarnost nas odpre za skrivnost križa, ki se ga živi najprej. Daje nam razumeti, da križ ni nek kasnejši, slučajen dogodek, rezultat Gospodovih življenjskih okoliščin. Res je, da vsi, ki so skozi zgodovino križali, križ predstavljajo, kakor da bi bil neka stranska škoda, a temu ni tako. »Križ ni odvisen od okoliščin. Veliki križi človeštva in majhni naši križi, od vsakega med nami, niso odvisni od okoliščin,« je poudaril papež Frančišek.
Zakaj je Gospod sprejel križ v vsej njegovi celovitosti? Zakaj je Jezus sprejel celotno trpljenje: sprejel je izdajo in zapuščenost svojih prijateljev že pri zadnji večerji, sprejel je nezakonito ječo, posplošeno sodbo, nesorazmerno razsodbo, zlobo udarcev brez razloga in neosnovano pljuvanje …? »Če bi okoliščine določale odrešenjsko moč križa, Gospod ne bi vsega sprejel. A ko je prišla njegova ura, je sprejel ves križ. Kajti v križu ni dvoumnosti! O križu se ne pogaja,« je izpostavil.
Gospodovo meso kot protistrup
Pri drugem razmisleku, o katerem je spregovoril, pa je dejal, da je na križu res nekaj, kar je sestavni del našega človeškega stanja, omejenosti in šibkosti. »A prav tako je res, da nekaj od tistega, kar se zgodi na križu, ni združeno z našimi šibkostmi, temveč je ugriz kače, ki vidi nemočnega križanega in ga grize in poskuša zastrupiti in vzeti veljavo vsemu njegovemu delu. Ugriz, ki hoče pohujšati, ustaviti in narediti sterilno in nepomembno vsako delo in žrtev ljubezni do drugih. To je strup hudega, ki kar naprej vztraja: reši sebe.«
In v tem ugrizu, krutem in bolečem, ki trdi, da je smrten, se na koncu pokaže zmaga Boga. Sv. Maksim Spoznavalec nam je pokazal, da so se s križanim Jezusom stvari obrnile. »Ko je hudič ugriznil v Gospodovo meso, ga ni zastrupil – v Njem je našel neskončno krotkost in pokorščino Očetu – , ampak je, nasprotno, skupaj s trnkom križa pogoltnil Gospodovo meso, ki je bilo strup zanj in je za nas postalo protistrup, ki nevtralizira moč hudega.«
Križ, ki rešuje
Papež je zbrane duhovnike povabil, naj Gospoda prosijo za milost, da bi iz teh dveh razmislekov potegnili zase korist: »V oznanilu evangelija je križ, res je, a je križ, ki rešuje. Pomirjen z Gospodovo krvjo, je križ z močjo Kristusove zmage, ki porazi zlo, ki nas osvobodi hudobca. Ko ga sprejmemo z Jezusom in kakor On, še preden gremo pridigat, nam bo to pomagalo razločevati in zavrniti strup pohujšanja, s katerim nas bo hudič poskušal zastrupiti, ko nas bo nepričakovano presenetil križ našega življenja.«
Mi se ne pohujšujemo, ker se Jezus ni pohujševal
Avtor pisma Hebrejcem daje nasvet: »Mi pa nismo med tistimi, ki bi odstopali« (Heb 10,39). »Mi se ne pohujšujemo, ker se Jezus ni pohujševal, ko je videl, kako njegovo veselo oznanilo odrešenja med ubogimi ni odmevalo jasno, ampak sredi vpitja in groženj tistih, ki niso hoteli slišati njegove besede ali pa so jo hoteli preoblikovati v legalizme, moralizme, krerikalizme in druge stvari. Mi se ne pohujšujemo, ker se Jezus ni pohujševal, ko je moral ozdravljati bolne in osvobajati jetnike sredi razprav in moralističnih, legalističnih in klerikalnih kontroverzij, ki so se dvignile vedno, ko je delal dobro. Mi se ne pohujšujemo, ker se Jezus ni pohujševal, ko je moral vračati vid slepim med ljudmi, ki so zapirali oči, da ne bi videli, ali ki so gledali na drugo stran. Mi se ne pohujšujemo, ker se Jezus ni pohujševal nad tem, da je njegovo oznanjevanje Gospodovega leta milosti – leta, ki je vsa zgodovina –, povzročilo javno pohujšanje glede nečesa, kar bi danes prišlo komaj na tretjo stran nekega lokalnega časopisa. In ne pohujšujemo se, ker oznanilo evangelija ne doseže svoje učinkovitosti z našimi govorniškimi besedami, ampak z močjo križa (prim 1 Kor 1,17).«
»V načinu, s katerim sprejmemo križ, ko oznanjamo evangelij – z deli in, če je treba, z besedami –, se kaže dvoje: da trpljenje, ki pride zaradi evangelija, ni naše, ampak je ''Kristusovo trpljenje v nas'' (prim. 2 Kor 1,5), in da ''ne oznanjamo sebe, ampak Jezusa Kristusa, Gospoda'', mi pa smo ''služabniki zaradi Jezusa'' (2 Kor 4,5),« je dejal ob koncu homilije sveti oče ter sklenil, da »Gospod vedno daje to, kar prosimo, a na svoj božji način. Ta način vsebuje križ. Ne zaradi mazohizma, ampak zaradi ljubezni, ljubezni do konca.«
