»Dragi bratje in sestre, dober dan! Evangelij današnjega bogoslužja (Mr 10,35-45) pripoveduje, kako sta dva učenca Jakob in Janez vprašala Gospoda, da bi nekega dne sedela ob Njem v slavi, da bi bila kot prva ministra, nekaj takšnega.« S temi besedami je papež Frančišek začel opoldanski nagovor pred molitvijo Angel Gospodov z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra na današnjo 29. nedeljo med letom.
Drugi učenci so ju slišali in bili ogorčeni. Na tej točki jim Jezus s potrpežljivostjo ponudi velik nauk. To je ta (nauk), da se prave slave ne doseže s tem, da se povzdigne nad druge, temveč da se živi isti krst, ki ga bo On, Jezus prejel malo za tem v Jeruzalemu, to je križ. Kaj se želi s tem reči? Beseda krst pomeni potopitev. S svojim trpljenjem se je Jezus potopil v smrt in daroval svoje življenje, da bi nas rešil. Njegova slava, Božja slava je torej ljubezen, ki postane služenje in ne oblast, ki hlepi po nadvladi. Zato je Jezus to sklenil rekoč svojim kakor tudi nam: »Kdor hoče postati velik med vami, naj bo vaš strežnik« (Mr 10,43). Da bi postali veliki, morate hoditi po poti služenja, služiti drugim.
Smo pred dvema različnima logikama. Učenci hočejo potopiti in Jezus se hoče potopiti. Ustavimo se pri teh dveh glagolih. Prvi je potopiti. Kaj hoče reči? Izraža tisto posvetno miselnost, ki nas vedno skuša, naj živimo vse stvari, celo odnose, da bi povečali svoje hlepenje povzpeti se po stopnicah uspeha in dosegli pomembna mesta. Iskanje osebnega ugleda lahko postane bolezen duha tako, da se skriva za dobrimi nameni, ko na primer v ozadju dobrega, ki ga delamo in pridigamo, iščemo v resnici same sebe in lastno uveljavljanje, da mi napredujemo, se povzpenjamo. To vidimo tudi v Cerkvi. Kolikokrat mi kristjani, ki moramo biti služabniki, iščemo, da bi se povzpeli, napredovali. Zato je vedno pomembno, da preverimo resnične namene srca z vprašanjem: »Zakaj še naprej opravljam to delo, to odgovornost? Da ponudim služenje ali, da bom opažen, hvaljen in bom prijel pohvale?« Tej posvetni logiki Jezus zoperstavi svojo. Namesto, da bi se povzdigovali nad drugimi, se moramo spustiti s podstavka in služiti. Namesto prekašati druge, se potopiti v življenja drugih.
V programu »Po njegovi podobi« sem videl služenje Karitas, da ne bi nikomur primanjkovala hrana. Poskrbeti za druge, če so lačni. Poskrbeti za potrebe drugih. Danes so mnogi pomoči, zlasti po pandemiji še bolj. Opazovati in se ponižati v služenju in ne iskati povzpetništva zaradi lastne slave.
Poglejte torej drugi glagol: potopiti se. Jezus od nas zahteva, da se potopimo. Kako naj se potopimo? Potopimo se tam, kjer vidimo lakoto, mi pa se potopimo s sočutnostjo k lakoti tolikih ljudi. Ko smo pred jedjo, ki je Božja milost, da mi lahko jemo, je toliko ljudi, ki dela, a ne uspe imeti dovolj hrane za ves mesec. Pomislimo na to. Potopiti se s sočutnostjo, to ni podatek iz enciklopedije, toliko je lačnih, saj so osebe in jaz imam sočutje do oseb. (Potopimo se) s sočutnostjo v življenje tistih, ki jih srečujemo, kakor je to storil Jezus z nami, z vsakim od nas. Glejmo Gospoda Križanega potopljenega vse do konca v našo ranjeno zgodovino in bomo odkrili način, s katerim deluje Bog. Videli bomo, da On ni ostal tam zgoraj v nebesih, da bi nas gledal odzgoraj, temveč se je ponižal in nam umil noge. Bog je ljubezen in ljubezen je ponižna, se ne povišuje, ampak se spušča nizko, kakor dež, ki pada na zemljo in prinaša življenje. Prišel je v nižino, da bi služil. Toda kaj storiti, da se bomo podali v isto smer kot Jezus, da bomo prešli iz potopiti v potopiti se, iz posvetne miselnosti biti ugleden v krščansko miselnost služiti. Potrebno je prizadevanje, a ne zadostuje. Sami bomo to zelo težko dosegli, toda v sebi imamo moč, ki nam bo pomagala. To je (moč) krsta, tista potopitev v Jezusa, ki smo jo že prejeli po milosti in nas usmerja, nas spodbuja, da hodimo za Njim, da ne iščemo svojega interesa, temveč se podamo v služenje. To je milost, je ogenj, ki ga je Sveti Duh prižgal v nas in ki ga je potrebno poživljati. Danes prosimo Svetega Duha, da obnovi v nas milost krsta, potopitev v Jezusa, v njegov način biti, da bi še bolj služili, da bi bili služabniki kot je bil On z nami.
In molimo Marijo, njo, ki kljub temu, da je bila največja, ni iskala tega, da bi izstopala, temveč je bila ponižna Gospodova dekla in je vsa potopljena v to, da služi nam, naj nam pomaga, da bomo srečali Jezusa.
Vir: Vatican News - slovenska redakcija
