Sveti oče je med povratnim letom iz Armenije v Rim odgovarjal na novinarska vprašanja.

Po obisku v Armeniji: Da bi narod našel pravičnost in mir

Kot odgovor na vprašanje novinarja z armenske javne televizije o njegovih občutkih in vtisih po obisku je papež Frančišek spregovoril o preteklosti in prihodnosti. Armenskemu narodu je zaželel, da bi v prihodnje našel pravičnost in mir. V preteklosti je veliko trpel, pa vendar je pogumen narod. Papež je spomnil na predsednikove besede med pozdravnim nagovorom, ki so se nanašale na Turčijo. »Sporazumimo se, odpustimo si in glejmo v prihodnost,« je dejal z veliko poguma. Med trpljenjem je Armence pokonci držala le vera. Prvi krščanski narod so postali zato, ker jih je Gospod blagoslovil, ker so imeli svetnike, mučence. S svojo vztrajnostjo je narod dobil tako rekoč »kamnito kožo«, a obenem ni izgubil »nežnosti materinskega srca«.

Papež Frančišek, ki je v preteklosti imel veliko stikov z Armenci in ima med njimi dobre prijatelje, je še dodal, da zanje ni toliko pomembna pripadnost apostolski ali katoliški Cerkvi, temveč predvsem »armenskost«.

Med ekumenskim molitvenim srečanjem je papež mlade spodbudil, da bi bili »ustvarjalci sprave s Turčijo in Azerbajdžanom«. Azerbajdžance bo papež čez nekaj tednov tudi obiskal. In govoril jim bo o resnici, o tistem, kar je videl; prav tako jih bo spodbudil; rekel jim bo, kar bo tisti trenutek čutil v srcu, toda nedvomno v pozitivnem smislu, v iskanju rešitev, ki vodijo naprej. Za mir je treba delati.

Genocid: Velike mednarodne sile so gledale drugam

Eno izmed vprašanj se je nanašalo na papeževo odločitev, da uporabi besedo »genocid«. Le-ta se je v Argentini vedno uporabljala. V katedrali v Buenos Airesu so na enega izmed stranskih oltarjev postavili kamniti križ, da bi spominjal na »armenski genocid«. Papež druge besede ni poznal, vedno je govoril o treh velikih genocidih preteklega stoletja: armenskemu, Hitlerjevemu in Stalinovemu. Po prihodu v Rim so mu rekli, da je ta beseda žaljiva. Ko jo je lani, navajajoč sv. Janeza Pavla II., vseeno uporabil, je Turčija nekaj dni zatem odpoklicala svojega veleposlanika. Pravico do ugovora imajo vsi, je komentiral sveti oče. A tokrat jo je v svojem govoru dodal po tem, ko je slišal ton predsednikovega govora in glede na svojo preteklost s to besedo, ko jo je že javno uporabljal. Toda poudariti je želel nekaj drugega: da so velike mednarodne sile gledale drugam. »To je treba poudariti in zastaviti zgodovinsko vprašanje: zakaj tega niste storili?« Papež je še pojasnil, da besede genocid nikoli ni izrekel v žaljivem duhu, temveč objektivno.

Aktivni in kontemplativni papež?

Glede odnosa z zaslužnim papežem Benediktom XVI., v povezavi s katerim se v zadnjem času govori, da imamo dva papeža, aktivnega in kontemplativnega, je Frančišek spomnil, da je njegov predhodnik tistega 11. februarja jasno povedal, da se bo umaknil in Cerkvi vnaprej pomagal z molitvijo. Kasneje, 28. februarja, je med govorom kardinalom svojemu nasledniku obljubil pokorščino. Papež je tako že večkrat dejal, da je milost imeti doma »modrega dedka«. To je dejal tudi Benediktu XVI. osebno in on se je smejal. Za Frančiška je zaslužni papež »mož, ki mu s svojo molitvijo krije hrbet«. Slišal je govorice, za katere ne ve, če so resnične, da so nekateri šli k njemu pritožit se čez novega papeža. In Benedikt XVI. jih je nagnal stran, »z najboljšim bavarskim stilom: vljudno, pa vendar jih je nagnal stran«. Ker je mož besede in ker je pošten. Frančišek se mu je tudi že javno zahvalil, ker je s pogumom, molitvijo, pa tudi teologijo, odprl vrata zaslužnim papežem; kar je za Cerkev dobro. Vendar pa »je papež en sam«, drugi – lahko bi bila tudi dva ali trije – bodo zaslužni papeži. Benedikt XVI., ki je veliki mož molitve in poguma, zvest svoji besedi, Božji mož, je torej »zaslužni papež, ne drugi papež«.

Vsepravoslavni koncil – Prvi korak

Naslednja tema med pogovorom z novinarji je bila vsepravoslavni koncil. Za papeža Frančiška je le-ta »korak naprej«. Tudi razlogi štirih Cerkva, ki se koncila niso udeležile, so stvari, ki se sčasoma lahko razrešijo. Prvi korak se namreč naredi tako, kot se ga lahko. Papež je zato zadovoljen in meni, da je rezultat pozitiven.

Brexit in izziv za Evropsko unijo: Ustvarjalnost in rodovitnost

Nanašajoč se na Brexit je sveti oče zatrdil, da v Evropi že poteka vojna in da je duh ločitve že prisoten, tudi v posameznih državah. Omenil je pojava zahteve po neodvisnosti zaradi emancipacije in secesije, ki je dala izvor političnemu izrazu »balkanizacija«. V ozadju so lahko kultura, način mišljenja, zgodovina, nesporazumi. Za papeža je bistveno, da je enotnost vedno nad konfliktom. Bratstvo je boljše od sovraštva ali oddaljenosti. Mostovi so boljši od zidov. Korak, ki ga mora narediti Evropska unija, da bi ponovno našla moč, ki jo je imela na svojem začetku, je korak ustvarjalnosti in tudi »zdrave neenotnosti«. To pomeni dati več samostojnosti in svobode posameznim državam. »Ponovno ustvariti« je vedno potrebna pot. Mladostnik ni isti kot odrasla ali ostarela oseba: je isti in hkrati ni isti, saj se nenehno »ponovno ustvarja«. In prav to mu daje voljo do življenja in rodovitnost. Ti dve besedi, ustvarjalnost in rodovitnost, sta danes ključni za Evropsko unijo in sta njen izziv.

Reformacija - Moliti skupaj in delati za uboge

Nadaljnje vprašanje je zadevalo reformacijo. Namere Martina Luthra po papeževih besedah niso bile zmotne. Nekatere njegove metode morda niso bile prave, a treba se je postaviti v tisti čas, katerega pa ni lahko razumeti. V Cerkvi so bile prisotne korupcija, posvetnost, navezanost na denar in oblast. Zato je Luther ugovarjal in tudi utemeljil svoj ugovor. Stvari pa so šle potem naprej. Za dialog danes je pomembno »moliti skupaj« in »delati za uboge, za preganjane, za mnoge ljudi, ki trpijo, za begunce«. Pot je zelo dolga.

Diakonise v Cerkvi - Bolj kot funkcija ženske pomembna njena miselnost

Papež Frančišek je nedavno omenil komisijo, ki naj bi preučila vprašanje diakonis. Dejal je, da je bil nekoliko jezen na medije, ki so po njegovem pogovoru z redovnicami, med katerim je bila komisija omenjena, začeli pisati, da Cerkev odpira vrata za diakonise. Reči tako pomeni »ne povedati resnice o stvareh ljudem«. Trenutno je na papeževi pisalni mizi seznam oseb, ki bi lahko sestavljale komisijo. Med pogovorom z novinarju na letalu pa je glede tega še povedal, da je pred letom in pol ustanovil komisijo teologinj, ki so delale skupaj s kardinalom Rylkom: »Zame funkcija ženske ni tako zelo pomembna kakor miselnost ženske.« Ženska namreč razmišlja na drugačen način kakor moški. Do dobre in prave odločitve ni mogoče priti, ne da bi prisluhnili ženskam.

Odnos katoliške Cerkve do istospolno usmerjenih oseb

Predzadnje novinarsko vprašanje je zadevalo odnos katoliške Cerkve do istospolno usmerjenih oseb. Papež je v odgovor ponovil, kar je že dejal med svojim prvim potovanjem in kar pravi tudi Katekizem katoliške Cerkve: »Da se jih ne sme diskriminirati, da jih je treba spoštovati in pastoralno spremljati.« Iz ideoloških razlogov ne morejo biti obsojani, lahko pa so zaradi »političnega vedenja, zaradi določenih manifestacij, ki so nekoliko preveč žaljive do drugih«. A te stvari niso del problema. Če pa je problem oseba v takem položaju, ki ima dobro voljo in ki išče Boga, kdo smo mi, da bi ji sodili? Katekizem je jasen. »Verjamem, da bi se morala Cerkev ne le opravičiti tej osebi, ki je gej in ki jo je prizadela, ampak se mora opravičiti tudi revnim, ženskam in otrokom, ki jih izkoriščajo na delu; opravičiti se mora, da je blagoslovila veliko orožja.« Ko je rekel »Cerkev«, je papež mislil na kristjane. Cerkev je namreč sveta, grešniki pa smo mi. In kristjani se moramo opravičiti za marsikaj. Ne le opravičiti, ampak moramo prositi odpuščanja.

V Cerkvi so tako duhovniki, ki so gospodarji namesto očetje, in so na primer kaplani v bolnišnicah ali zaporih, ki so sveti. Svetost je sramežljiva in se skriva. Nesramnost pa je predrzna in se daje videti. Pšenica in ljuljka. A ne smemo se pohujšati, da je tako. Prositi moramo Gospoda, da ljuljke ne bi bilo več in da bi bilo več pšenice. To je življenje Cerkve.

Naslednje papeževo potovanje namenjeno Poljski

Zadnje vprašanje je papežu Frančišku zastavil p. Federico Lombardi, vatikanski tiskovni predstavnik. Nanašalo se je na naslednje apostolsko potovanje, ki bo namenjeno Poljski. Papež bo tam med drugim obiskal Auschwitz in Birkenau. Želi si, da bi obisk teh krajev groze potekal predvsem v tišini in molitvi.

Vir: Radio Vatikan.