»Dragi bratje in sestre, dober dan! Dogodek današnjega evangelija nam prestavi Jezusa v hiši enega od prvakov med farizeji, ko pozorno spremlja povabljene na kosilo, kako se trudijo izbirati prva mesta. To je prizor, ki smo ga že večkrat videli, iskanje boljših mest tudi s komolčarstvom. Medtem ko je gledal ta prizor, je povedal dve kratki priliki, s katerima je dal dve pojasnili: eno je glede mest, drugo pa glede povračila.« S temi besedami je papež Frančišek začel nedeljski opoldanski nagovor z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra na 22. nedeljo med letom. Po molitvi in blagoslovu je papež Frančišek spomnil na beatifikacijo Marije Antonije de San José ali kot jo je ljudstvo imenovalo Mame Antule. Spomnil je tudi, da bomo 1. septembra obhajali Svetovni dan molitve za skrb stvarstva.
Prva primera je postavljena na poročno gostijo. »Kadar te kdo povabi na svatbo, ne sédaj na prvo mesto, ker je ta lahko povabil koga, ki je imenitnejši od tebe, pa bo prišel tisti, ki je povabil tebe in njega, in ti rekel: ›Odstopi prostor temu!‹… Kadar si povabljen, pojdi in sédi na zadnje mesto« (Lk 14,8-9). S tem priporočilom Jezus ni hotel dati pravil obnašanja, temveč lekcijo o vrednosti ponižnosti. Zgodovina uči, da so ošabnost, komolčarstvo, nečimrnost, bahavost vzrok za številna zla. In Jezus nam razloži potrebnost izbire zadnjega mesta, iskanja majhnosti ter neopaznosti. Ponižnost. Ko se postavimo pred Boga s to razsežnostjo ponižnosti, nas Bog poviša, se skloni k nam in nas dvigne k sebi; »kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan« (v. 11).
Jezusove besede poudarijo popolnoma drugačni in nasprotni drži. Držo tistega, ki izbira svoje mesto in držo tistega, ki prepusti Bogu, da mu ga odkaže in od njega pričakuje povračilo. Ne pozabimo tega, da Bog plača veliko več kot ljudje! On nam da veliko lepše mesto, kot nam ga dajo ljudje! Mesto, ki nam ga da Bog, je blizu njegovega srca in povračilo je večno življenje. »In blagor tebi… povrnjeno ti bo namreč ob vstajenju pravičnih« (v.14).
To je to, kar je opisano v drugi priliki, v kateri Jezus nakaže držo nesebičnosti, ki mora biti značilna za gostoljubnost. Tako pravi: »Kadar prirejaš gostijo, povabi uboge, pohabljene, hrome, slepe, in blagor tebi, ker ti ne morejo povrniti« (vv. 13-14). Gre za to, da izberemo zastonjskost namesto koristoljubnega preračunavanja, s katerim bi si pridobili povračilo, obresti, postali še bolj bogati. Kajti reveži, preprosti, tisti, ki nič ne veljajo, ne bodo mogli nikoli povrniti povabilo na obed. S tem je Jezus pokazal svojo prednost do revežev in izključenih, saj so privilegiranci Božjega kraljestva in s tem poda temeljno sporočilo evangelija, ki je služiti bližnjemu iz ljubezni do Boga. Danes je Jezus glas tistih, ki nimajo glasu in vsakemu med nami namenja žalosten poziv, naj odpremo srce, da postanejo naša trpljenja in tesnobe revežev, tistih, ki so lačni, obrobni, begunci, poraženci v življenju, tisti, ki jih je družba in oblastnost mogočnikov odvrgla. Ti odvrženi predstavljajo velik del prebivalstva.
V tem trenutku z hvaležnostjo mislim na menze, kjer številni prostovoljci vršijo svoje služenje tako, da delijo hrano osamljenim, revnim, in tistim, ki so brez dela ali strehe nad glavo. Te menze in druga dela dejavne ljubezni do bolnikov, obrobnih so telovadnice dejavne ljubezni, saj širijo kulturo zastonjskosti, ker vsakega, ki tam deluje, žene Božja ljubezen in razsvetljuje modrost evangelija. Tako služenje bratom postaja pričevanje ljubezni, saj s tem postaja Kristusova ljubezen verodostojna in vidna.
Prosimo Devico Marijo, naj nas vsak dan vodi po poti ponižnosti, saj je bila Ona ponižna vse življenje, naj nas usposablja za zastonjska dejanja gostoljubnosti in solidarnosti do obrobnih, da bomo vredni božanskega povračila.
Vir: Radio Vatikan.
