Evangelij današnje nedelje nam pripoveduje, kako je Jezus poklical prve učence (Lk 5,1-11). Kakor je v nedeljo, 7. februarja, med nagovorom pred opoldansko molitvijo razložil papež Frančišek z okna apostolske palače, se je ta dogodek zgodil v kontekstu vsakdanjega življenja. Ribiči so bili na obali Genezareškega jezera. Celo noč so delali, ne da bi kaj ulovili. Sedaj izpirajo in pospravljajo mreže. Jezus stopi v čoln enega izmed njih, Simona, imenovanega Peter. Prosi ga, naj odrine malo od obrežja. Nato začne oznanjati Božjo Besedo ljudem, ki so se zbrali v velikem številu. Ko je nehal govoriti, Jezus reče Petru, naj odrine na globoko in vrže mreže. Simon je Jezusa že poznal, izkusil je izjemno moč njegove besede, zato mu odgovori: »Učenik, vso noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli, a na tvojo besedo bom vrgel mreže.« Ta njegova vera, je poudaril papež Frančišek, ga ni razočarala. Mreže so se napolnile s takšno množino rib, da so se skoraj pretrgale.
Ribiči so po tem izjemnem dogodku osupnili. Simon Peter je padel Jezusu k nogam in rekel: »Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!« Tisto čudežno znamenje ga je prepričalo, da Jezus ni le izjemen učitelj, katerega beseda je resnična in mogočna, ampak da je On Gospod, da je razodetje Boga. Ta bližina je v Petru vzbudila močno občutje lastne bede in nevrednosti. S svojega človeškega stališča meni, da mora med grešnikom in Svetnikom biti določena razdalja. A v resnici prav njegovo stanje grešnika terja, da se Gospod ne oddalji od njega, na isti način kot se zdravnik ne more oddaljiti od bolnika.
Jezusov odgovor Simonu Petru je tako pomirjujoč in odločen: »Ne boj se! Odslej boš lovil ljudi.« Ribič iz Galileje zaupa tem besedam, pusti vse in gre za Njim, ki je postal njegov Učitelj in Gospod. Enako sta storila tudi Jakob in Janez, ki sta bila Simonova družabnika. To je logika, ki vodi Jezusovo poslanstvo in poslanstvo Cerkve: iskati, 'loviti' moške in ženske, ne zaradi prozelitizma, ampak, da bi vsem povrnili polno dostojanstvo in svobodo, preko odpuščanja grehov. Bistveno v krščanstvu je širiti poživljajočo in zastonjsko ljubezen Boga, z držo sprejemanja in usmiljenja do vseh, da bi se vsakdo lahko srečal z Božjo nežnostjo in imel polnost življenja.
Na tem mestu se je papež Frančišek posebej obrnil na spovednike. Ti so prvi, ki morajo posredovati Očetovo usmiljenje, in sicer po Jezusovem zgledu, tako kot sta delala sveta brata, pater Leopold in pater Pij.
Današnji evangelij nas sprašuje: Znamo resnično zaupati v Gospodovo besedo? Ali si pustimo vzeti pogum zaradi naših padcev? V tem svetem letu usmiljenja smo poklicani bodriti vse, ki se počutijo grešnike in nevredne pred Gospodom, potrte zaradi lastnih napak. Reči jim moramo Jezusove besede: »Ne bojte se.« »Očetovo usmiljenje je večje od tvojih grehov! Večje je! Ne bojte se …« Devica Marija pa naj nam pomaga vedno bolj razumeti, da biti učenci pomeni hoditi po sledeh, ki jih je zapustil Učitelj. To so sledi Božje milosti, ki obnavlja življenje za vse.
Vir: Radio Vatikan.