»Gospod predsednik, spoštovani predstavniki vlade, bratje v škofovski službi, gospe in gospodje, vsi prijatelji. Gospodu se zahvaljujem, da mi je dovolil ponovno vrniti se v Latinsko Ameriko in biti danes z vami tu, v tej lepi deželi Ekvador. Ob tako toplem sprejemu občutim veselje in hvaležnost. To samo še potrjuje gostoljubni značaj, značilen za ta plemeniti narod.« Tako je papež Frančišek nagovoril zbrane med slovesnim sprejemom na letališču v Quitu, kjer je pristalo letalo po 13. urah leta. Med letom iz Rima v Quito je papež Frančišek poslal pozdravne telegrame italijanskemu predsedniku Sergiu Mattarelli, španskemu kralju Filipu VI., portugalskemu predsedniku Anibalu Cavacu Silvi, venezuelskemu predsedniku  Nicolasu Maduru Morosu ter kolumbijskemu predsedniku Manuelu Santosu Calderonu.

»Zahvaljujem se vam, gospod predsednik, za prijazne besede, v sozvočju z mojimi mislimi, obilno citiranimi, hvala, ki jih vračam z najboljšimi voščili za izpolnitev vašega poslanstva posvečenega za dobro svojega ljudstva. Iz srca pozdravljam spoštovane predstavnike vlade, moje sobrate škofe, vernike Cerkve v tej državi in vse tiste, ki mi bodo danes oprli vrata svojega srca, svojih družin in svoje domovine. Vsem vam je namenjena moja naklonjenost ter moj izraz hvaležnosti.

Iz pastoralnih razlogov sem večkrat obiskal Ekvador. Tako tudi danes prihajam kot pričevalec Božjega usmiljenja in vere v Jezusa Kristusa. Iste vere, ki je stoletja oblikovala identiteto tega ljudstva ter je dala toliko dobrih sadov, med katerimi se odlikujejo svetle podobe, kot je sveta Marija Jezusova, sveti brat Mihael Febrer, sveta Narcisa Jezusova, ali blažena Mercedes Jezusova (Molina), ki jo je med svojim obiskom pred tridesetimi leti v Guayaquilu beatificiral sveti papež Janez Pavel II. Intenzivno in navdušeno so živeli vero in s tem, ko so udejanjali usmiljenje, so na različnih področjih prispevali k izboljšanju ekvadorske družbe tistega časa.

Danes lahko tudi mi najdemo v evangeliju ključe, ki nam omogočijo soočiti se s sedanjimi izzivi, tako da spoštujemo različnost, spodbujamo dialog in sodelovanje brez izključevanja, da bodo koraki naprej v napredku in razvoju zagotavljali boljšo prihodnost vsem. Pri tem moramo biti še posebej pozorni na naše najšibkejše brate ter najbolj ranljive manjšine, ki so povsod po Latinski Ameriki. Glede tega, boste gospod predsednik, lahko vedno računali na prizadevanje in sodelovanje Cerkve, v služenju temu pokončnemu ekvadorskemu ljudstvu.

Vsi prijatelji, začenjam s pričakovanji in upanjem dneve, ki jih imamo pred sabo. V Ekvadorju se nahaja točka, ki je najbližja zunanjemu prostoru. To je Čimboraso, ki je bil zaradi tega imenovan kot kraj, ki je najbliže soncu, luni in zvezdam. Mi kristjani primerjamo Jezusa Kristusa s soncem in Cerkev z luno. Luna nima svoje svetlobe in ko se luna odtegne soncu postane temna. Sonce je Jezus Kristus in če Cerkev odmakne ali skrije Jezusu Kristusu, ne pričuje več. Da bi v teh dnevih med nami vsemi postala bolj očitna bližina 'sonca, ki vzhaja z višave' (prim. Lk 1,78), in da bomo odsev njegove luči, njegove ljubezni.

Od tukaj želim objeti ves Ekvador, od vrha Čimborasa do obale Tihega oceana, od amazonske divjine do galapaških otokov. Nikoli ne izgubite: sposobnosti zahvaljevati se Bogu za vse kar je storil in dela za vas; sposobnosti braniti majhnega in preprostega; skrbeti za vaše otroke in ostarele, ki so spomin naroda; imeti zaupanje v mladino ter začutiti občudovanje do vašega plemenitega ljudstva ter do edinstvene lepote vaše dežele ali kot je rekel gospod predsednik, raj.

Naj Sveto Jezusovo Srce in Brezmadežno Marijino Srce, katerima je bil Ekvador posvečen, izlijeta na vas milost in blagoslov. Najlepša hvala!«

Vir: Radio Vatikan.