Papež Frančišek je ob 9. uri prispel na letališče glavnega mesta Bosne in Hercegovine. Zatem je bil uradni sprejem na trgu pred palačo predsedstva. Sledil je vljudnostni obisk pri predsedstvu države. Nekaj po deseti uri pa se je začelo srečanje s predstavniki oblasti, med katerim je imel sveti oče prvi govor.

Gospodje, člani predsedstva Bosne in Hercegovine,

gospod predsedujoči,

člani diplomatskega zbora,

dragi bratje in sestre!

Iz srca se zahvaljujem članom predsedstva Bosne in Hercegovine za prisrčen sprejem ter še posebej gospodu predsedujočemu, Mladenu Ivaniću za prisrčen pozdrav v imenu vseh. Vesel sem, da sem z vami v tem mestu, ki je toliko trpelo zaradi krvavih spopadov v preteklem stoletju, a je ponovno postalo kraj dialoga in mirnega sobivanja. Prešlo je iz kulture spopadov v kulturo srečanja.

Sarajevo ter Bosna in Hercegovina imata za Evropo in ves svet poseben pomen. Že stoletja so na tem področju prisotne skupnosti, ki izpovedujejo različne vere ter pripadajo različnim etnijam in kulturam, bogate s svojimi posebnimi značilnostmi in ponosne na svoja posebna izročila, ki pa nikakor niso bila dolgo časa ovira za vzpostavitev medsebojnih prijateljskih ter prisrčnih odnosov.

Tudi v arhitekturni ureditvi Sarajeva so vidne in občutne sledi, saj iz urbanistične sestave naselja izstopajo druga zraven druge shodnice, cerkve ter mošeje in to s tako značilnostjo, da je mesto dobilo naziv 'Jeruzalem Evrope'. Saj je stičišče kultur, narodov in verstev. To pa zahteva nenehno vzpostavljanje novih mostov, skrb in obnovo obstoječih, saj je le tako zagotovljena sproščena, varna in civilizirana komunikacija.

To medsebojno komuniciranje je potrebno zato, da lahko odkrijemo bogastvo vsakega, ovrednotimo to, kar nas povezuje ter da gledamo na razlike, kot na možnost za rast v spoštovanju do vseh. Potreben je potrpežljiv in zaupen pogovor, da bodo lahko posamezniki, družine in skupnosti posredovale naprej vrednote lastne kulture ter sprejemale dobro, ki prihaja iz izkušnje drugih.

Na ta način bodo lahko še tako težke rane preteklosti odstranjene in bo možno gledati z upanjem na prihodnost ter se bo mogoče, s strahu in zamere osvobojeno dušo, soočiti se z vsakodnevnimi težavami, s katerimi se vsaka civilizirana skupnost sooča.

Prišel sem kot romar miru in dialoga. 18 let po zgodovinskem obisku sv. Janeza Pavla II., ki je bil manj kot dve leti po podpisu Daytonskega mirovnega sporazuma, sem vesel, ko vidim dosežen napredek, za katerega se je potrebno zahvaliti Gospodu in tolikim osebam dobre volje. Pomembno pa je, da se ne zadovoljimo s tem, kar je bilo do sedaj uresničeno, temveč iščemo naslednje korake pri utrjevanju zaupanja ter iščemo priložnosti za medsebojno spoznavanje ter spoštovanje. Za pospeševanje te poti pa je potrebna bližina, bližina ter sodelovanje mednarodne skupnosti, še posebej Evropske unije, ter vseh držav ter organizacij, ki so navzoče ter delujejo na področju Bosne in Hercegovine.

Bosna in Hercegovina je pravzaprav sestavni del Evrope. Njeni uspehi ter njene drame so popolnoma vključeni v zgodovino evropskih uspehov in dram ter so zato resna spodbuda za vsakršno prizadevanje, da začeti mirovni procesi postanejo bolj stabilni ter nepovratni.

Na tem področju mir in sožitje med Hrvati, Srbi ter Bošnjaki ter pobude za nadaljnjo rast prisrčnih ter bratskih odnosov med muslimani, judi in kristjani, dobijo pomen, ki gre okraj njegovih meja. So pričevanje za ves svet, da je sodelovanje med različnimi etnijami ter verstvi v prizadevanju za skupno dobro možno, da je možno sobivanje različnih kultur ter izročil, ki porajajo izvirne ter učinkovite rešitve problemov ter da bodo lahko tudi najgloblje rane na poti, ki očiščuje spomin, ozdravljene ter prinesle upanje na prihodnost. Danes sem videl to upanje v tistih otrocih, ki sem jih pozdravil na letališču, muslimanih, pravoslavnih, judih, katoličanih ter drugih manjšin. Vsi so bili skupaj, veseli. To je tisto upanje. Stavimo na to.

Vsi moramo pri uspešnem zavračanju zverinstev tistih, ki vsako različnost uporabijo kot priložnost ter povod za kruto nasilje, priznati temeljne vrednote, ki so skupne vsemu človeštvu, vrednote, v imenu katerih lahko in moramo sodelovati, ustvarjati in se pogovarjati, odpuščati in rasti ter omogočiti, da različni glasovi skupaj ustvarijo čudovito ter spevno pesem in ne fanatičnega krika sovraštva.

Odgovorni politiki so poklicani za to vzvišeno nalogo, da bodo prvi v službi svojih skupnosti, ki bodo z dejanji varovali temeljne človekove pravice, med katerimi izstopa verska svoboda. Na ta način bo mogoče ustvarjati ter si konkretno prizadevati za mirno in pravično družbo ter začeti s pomočjo različnih delov družbe reševati številne vsakodnevne težave ljudstva.

Da pa se to zgodi, je nujno potrebna dejanska enakost vseh državljanov pred zakoni ter njihovim udejanjanjem, ne glede na to, kateri etnični, verski ali geografski skupnosti pripadajo. Tako se bodo vsi čutili udeležene pri javnem življenju in ko bodo vsi uživali iste pravice, bodo lahko dejavno prispevali svoj prispevek k skupnemu dobremu.

Častitljivi gospodje in gospe,

katoliška Cerkev z molitvijo ter dejanji svojih vernikov ter institucij dejavno sodeluje pri materialni ter moralni prenovi Bosne in Hercegovine ter tako deli z vsemi veselje in skrbi ter želi s svojim prizadevanjem pričevati predvsem bližino do revežev ter najbolj potrebnih pomoči. Vse to pa počne po nauku ter zgledu svojega božanskega Učitelja, Jezusa.

Sveti sedež se veseli zaradi prehojene poti preteklih let ter zagotavlja svojo pobudo pri nadaljnjem sodelovanju, dialogu in solidarnosti, vedoč, da sta mir in medsebojno poslušanje za civilno in urejeno sobivanje, temeljna pogoja za pristen in trajnosti razvoj. Zato si iskreno želi, da bo Bosna in Hercegovina s pomočjo vseh, potem ko so črni oblaki nevihte končno odšli, lahko nadaljevala začeto pot, da bo po ledeni zimi lahko zacvetela pomlad. Tu vidimo cvetočo pomlad.

S temi notranjimi občutki prosim od Najvišjega mir in blagostanje za Sarajevo ter vso Bosno in Hercegovino. Hvala.

Vir: Radio Vatikan.